Boljša dostopnost kot nekoč, a daleč od idealnega

»Enakopravno vključevanje invalidov, ustvarjanje vključujočega življenjskega okolja, izobraževanje za razumevanje različnosti in človeški odnos do slehernika so osnovna slika družbe, ki jo moramo graditi po pandemiji,« je osrednje sporočilo varuha človekovih pravic Petra Svetine ob današnjem mednarodnem dnevu invalidov.

Dostopnost do infrastrukture se v zadnjih letih izboljšuje, prav tako možnost družbenega vključevanja, a je ureditev še daleč od idealne, kaže Raziskovalno poročilo o družbeni vključenosti invalidov in pravici do mobilnosti, ki so jo izvedli na fakulteti za varnostne vede mariborske univerze.

»Hočemo vstopati skozi glavna vrata. Dobesedno in v prenesenem pomenu«

»V ospredje nismo postavljali pravnih norm, ampak nas je zanimalo, kakšne so vsakodnevne izkušnje ljudi,« je dr. Aleš Bučar Ručman orisal okvir raziskave, ki je potekala maja letos. Raziskovalci, poleg sogovornika še dr. Danijela Frangež, doc. dr. Tinkara Pavšič Mrevlje in asist. Ajda Šulc, so v fokusnih skupinah izprašali 19 oseb.

»Večina je ocenjevala, da se stvari izboljšujejo. Trend napredka je opazen, ugotavljajo predvsem tisti, ki imajo invalidnost že več desetletij. Če poskušam povzeti besede ene od intervjuvank, da so, ko je bila ona študentka, to je pred približno 15 leti, vanje buljili in za njimi kazali s prstom, se to v večjih urbanih središčih zdaj ne dogaja več,« je opisal Aleš Bučar Ručman. Velike razlike, predvsem v dostopnosti infrastrukture in objektov, so se pokazale med urbanimi središči, sogovorniki so izpostavili zlasti Ljubljano, in manjšimi primestnimi okolji, posebno pa s podeželjem. »A se tudi v Ljubljani pojavljajo pomanjkljivosti na področjih, ki so osnovne, na primer dostopnost do primernih stranišč v hotelih ali konferenčnih prostorih.« Z ovirami se srečujejo v restavracijah, zdravstvenih domovih, na fakultetah.

Težave pri dostopu do državne in lokalne uprave

Vsi so opisali težave pri dostopu do državne in lokalne uprave, ki vodi v prilagajanje na različne načine, med katerimi so nekateri zelo neustrezni. »Ker posameznik ni mogel vstopiti v prostor, so mu uradniki dokumente nosili na parkirišče. Za ljubljansko upravno enoto so opisali, da obstaja gumb, s katerim se sproži alarm, nato pa varnostnik čez hodnik vpije: 'Invalida imam, kaj naj naredim?' Opozarjali so tudi na navidezne rešitve, ko je postavljena klančina, ki pa je za nekoga na invalidskem vozičku povsem neprimerna.« Obiski muzejev in koncertov pogosto ostanejo le želja.

Sogovorniki so izpostavljali pomembnost posebnih parkirnih mest, ki so prvi pogoj, da lahko uporabljajo osebna vozila, ki se jim zdijo pomembna, ker je javni prevoz slabo organiziran, problematična je tudi dostopnost avtobusnih in železniških postaj.

Navedli so nekaj primerov dobrih praks, kot je, na primer, rešitev na bencinskih črpalkah, kjer je na točilnem mestu telefonska številka, na katero pokličejo, da jim pridejo natočit gorivo. Slepi sogovorniki so poudarili, da jim osebna asistenca omogoča, da uredijo opravke, ki so jih prej lahko le s pomočjo koga iz svoje socialne mreže.

»Več jih je poročalo o izkušnjah, da je, na primer, zdravstveno osebje vprašanja postavljalo njihovemu spremljevalcu, ne pa njim samim. Kot da ne bi bili sposobni odgovarjati. Ali je to posledica neznanja, nerazumevanja ali predsodkov, je težko ugotoviti, vendar vpliva na njihovo komunikacijo s širšim okoljem.« Cilj raziskave je ugotoviti stanje in pripraviti priporočila za njegovo izboljšanje. »Pogosto gre za rešitve, ki so preproste, zahtevajo le voljo in razumevanje,« je strnil Aleš Bučar Ručman.