Uporabnikov slovenskega znakovnega jezika ni veliko, okoli 1500, a je toliko večji današnji dosežek. V Ustavi Republike Slovenije bo tudi uradno novi 62.a člen, ki opredeljuje pravico do svobodne uporabe in razvoja slovenskega znakovnega jezika. V zvezi društev gluhih in naglušnih pričakujejo, da se bo vpis v ustavo prelil v zakonodajo, predvsem na področjih izobraževanja, kulture ter dostopnosti do informacij in komunikacij.



Matjaž Juhart iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, eden od prvoborcev za vpis slovenskega znakovnega jezika v ustavo, je bil ob današnji uradni razglasitvi ustavnega zakona ganjen. »Sem otrok gluhih staršev, zato sem bil že v zgodnjih letih pahnjen v položaj, ko sem moral pomagati staršem. Tolmačil sem poročila, ju spremljal po uradnih poteh, navsezadnje tolmačil svoje govorilne ure v šoli. Z vpisom v ustavo rišemo gluhim otrokom bolj svetlo prihodnost, dostop do boljše izobrazbe in boljšega socialno-ekonomskega položaja brez strahu, ali bodo dobili tolmača, brez strahu, da bodo slišani ali razumljeni,« je dejal.


 

Neustrezno izobraževanje

Ni naključje, da ima 90 odstotkov gluhih manj kot srednješolsko izobrazbo (manj kot odstotek jih ima višjo šolo ali več), najslabšo med vsemi invalidi v Sloveniji, vzrok tiči v neustreznem izobraževalnem sistemu, kot je že velikokrat poudaril. To je tudi eden od razlogov, da so si začeli prizadevati za vpis znakovnega jezika v ustavo in s tem priznanje kot jezika, ki se uporablja v Sloveniji.

Imamo sicer zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, vendar država ni skrbela za to, da bi se razvijal. »Želimo si, da država začne sistemsko financirati razvoj tega jezika. Zdaj ima ta 20.000 kretenj, v slovenščini je več kot 500.000 besed, v angleščini pa več kot milijon,« je ponazoril razliko. »Gluhi imajo šibek besedni zaklad, zato ni nič nenavadnega, da je tako slaba njihova izobrazbena struktura.« Dvajset tisoč kretenj sicer ustreza besednemu zakladu osnovnošolskega otroka.

Juhart se še dobro spomni pripovedi staršev, kako so jim v šoli za gluhe vezali roke na hrbet, če so hoteli uporabljati znakovni jezik. Ta je bil namreč prepovedan, saj je stroka menila, da se morajo gluhi naučiti brati in govoriti slovenski jezik. »A ta metoda v 120 letih ni obrodila sadov, kar je še eden od razlogov za slab socialno-ekonomski položaj gluhih.«

V izobraževanju je težko dojemljiva zlasti ena nedoslednost, in sicer da se gluhi otroci učijo v slovenskem znakovnem jeziku, nimajo pa predmeta slovenski znakovni jezik. Tudi ljudje, ki imajo izobrazbo za poučevanje gluhih, dobijo le nekaj osnov tega jezika. Otroci sicer imajo tolmače pri nekaterih urah pouka, ne pa pri vseh, problem nastaja tudi pri vzgojno-izobraževalnih zavodih, namenjenih gluhim in naglušnim, saj so tam pogosto že v manjšini, sprejemajo namreč tudi otroke z drugimi govornimi in jezikovnimi težavami.


 

Informacijska tema za 200.000 naglušnih

Vpisu v ustavo naj bi sledile prilagoditve v zakonodaji; ciljajo predvsem na vse zakone, ki se dotikajo izobraževanja, kulture (ter v tem okviru priznanje in financiranje razvoja znakovnega jezika) ter dostopnosti do informacij in komunikacij. »Če ima RTV Slovenija to še kar urejeno, so pa komercialne televizije za gluhe in naglušne popolnoma nedostopne. V Sloveniji je nekaj manj kot 200.000 ljudi z okvaro sluha, med njimi so večinoma starejši, ki sploh ne vedo, kaj natančno govorijo na televiziji, če ni podnapisov.«

Od 1500 uporabnikov znakovnega jezika (med njimi je okoli sto gluho-slepih) jih 1020 tudi izrablja pravico do tolmača. V Sloveniji je trenutno 61 tolmačev, lani so opravili okoli 21.000 ur, a bi radi, da bi bila številka večja. Jasmina Bauman, direktorica združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik, pričakuje predvsem, da bo vpis jezika v ustavo pomenil več dela za tolmače. Tudi ona poudarja primanjkljaje v izobraževanju, saj gluhi otroci še vedno nimajo v celoti zagotovljenega pouka v slovenskem znakovnem jeziku.



Gluhi so sicer upravičeni do tolmačev v vseh postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave ter pri izvajalcih javnih pooblastil oziroma javne službe, kar po oceni Baumanove tudi večinoma koristijo, morda bi bilo večkrat dobrodošlo, da bi za tolmača zaprosili tudi v zdravstvu, a še vedno se pogosto ta možnost ustavi pri plačilu. Po zakonu o uporabi slovenskega znakovnega jezika morajo namreč omenjeni organi plačati stroške tolmača.