Bo kapitalizem (znova) pokopal kapitalizem?

Janez Markeš in Ali Žerdin začenjata nov cikel pogovorov Od srede do srede za leto 2025. Tokratni se najprej dotakne pojma »tehnofevdalizem«. Šef Mete Mark Zuckerberg je namreč napovedal, da bo podjetje prenehalo urejati in preverjati vsebine na facebooku, pri čemer se sklicuje na »boj proti cenzuri« in omogoča, da »gre vse lahko na facebook«. Žerdin poudarja, da stanje ni nič boljše pri »drugem tehnološkem tajkunu« Elonu Musku, ki je hkrati tudi svetovalec prihajajočega predsednika ZDA Donalda Trumpa. Slednji ima velike ambicije vplivati tudi na ureditev razmer v Evropi.

Oba Delova komentatorja izrazita pesimističen pogled na leto, ki se je pravkar začelo. Markeš poudarja, da Musk uteleša ideje, ki jih Janis Varoufakis obravnava v sveže prevedeni knjigi Tehnofevdalizem.

Varoufakis, ki pogosto sodeluje v razpravah s Slavojem Žižkom, je po Markeševih besedah podoben Žižku, saj je prav tako »nastopač v dobrem pomenu besede«. Kljub njunemu »nastopaštvu« pa se za tem skrivajo smrtno resne teme in jasna teoretična podlaga.

Novi fevdalizem

Markeš izpostavi močno povezanost knjige s trenutnimi globalnimi dogajanji. Musk na svojem družbenem omrežju oglašuje nemško skrajno desnico, medtem ko se Zuckerberg odpoveduje preverjanju dejstev na facebooku, predvsem zato, da pridobi naklonjenosti Donalda Trumpa. »Kot je dejal psiholog dr. Vlado Miheljak, imamo opraviti z dvema psihopatoma, ki upravljata velik del kapitala in sveta,« poudarja Markeš. Žerdin dodaja, da bi k temu seznamu lahko prišteli tudi Zuckerberga.

Varoufakis v svojem delu razkriva, kako je kapitalizem ustvaril pogoje za lastno uničenje. Pogoji, ki so nekoč omogočili prehod iz fevdalizma v kapitalizem, so zdaj prav tisti, ki kapitalizem vlečejo nazaj v »fevdalizem«. Ta novi »fevdalizem« Varoufakis imenuje »oblakivizem« in svetovni splet opisuje kot »novo zemljo«, ki se postopoma privatizira.

Markeš se nato osredotoči na »skoraj ekskluzivni svetovni velesili«, Kitajsko in ZDA, ter izpostavi ameriško krizo, ki jo pooseblja Donald Trump. Poudarja, da po Varoufakisovem mnenju Trump stoji pred zahtevno nalogo, saj mora rešiti na videz nerešljiv problem, ki ga Varoufakis opiše kot »sešiti štirioglato kroglo«. To pomeni: kako ohraniti močan dolar, hkrati spodbuditi izvoz in pri tem ne razočarati najbogatejšega sloja v ZDA.

Izpostavi se Varoufakisova analiza učinka vietnamske vojne, ki se zdaj ponavlja. Med vietnamsko vojno so ZDA osiromašile ameriški delavski razred in ga marginalizirale. »Tako revni, kot so Američani danes, še niso bili,« poudarja Markeš in dodaja, da je prav to glavni razlog, da so volivci ponovno izvolili populista.

Američani so bili zaradi osiromašenja delavskega razreda prisiljeni iskati rešitve v Aziji. V preteklosti je to pomenilo Japonsko (in Nemčijo). Z obsežnimi finančnimi vložki so spodbudili razvoj njune industrije ter omogočili, da sta po zelo dostopnih cenah prodajali tehnologijo v ZDA in po celotnem zahodnem svetu. Tako so ameriškim potrošnikom zvišali kupno moč. V zameno so Japonci in Nemci svoje kapitalske dobičke vlagali v Wall Street in ameriško centralno banko, kar je utrdilo primat dolarja.

Danes se dogaja nekaj podobnega, a v drugačnih okoliščinah. Po Varoufakisovih besedah gre za »tihi dogovor« oziroma »črni dogovor« (dark deal) s Kitajsko. Vendar pa Kitajska, v nasprotju z Japonsko, noče sprejeti podrejenega položaja do ZDA. Kitajci še vedno izvažajo v ZDA in tja vlagajo kapital, vendar jim podrejanje ni potrebno. Niso izgubili vojne z ZDA, poleg tega pa so izjemno veliki in tehnološko napredni.

To pa na drugi strani v ZDA spodbuja vzpon narcistične kulture. Markeš poudarja, da sta tako Trump kot Musk izjemno dezinhibirana posameznika. Medtem pa na Evropo, ki je po Markeševih besedah že na robu odpisa, vse bolj pritiska ameriška skrajna desnica.

Politične figure, ki spominjajo na tiste iz 30. let prejšnjega stoletja

Žerdin in Markeš spomnita na gospodarsko krizo med letoma 2008 in 2013, ki je močno prizadela Evropo, medtem ko so ZDA v istem obdobju spodbudile potrošnjo.

»Podobno je tudi danes,« pravi Markeš. »V Evropi je veliko govora o ogljični nevtralnosti, kar je seveda prav, vendar mora vse to iti čez Kitajsko, ki ima 90-odstotni delež pri fotovoltaikah.« S tem Markeš izpostavlja, da je Evropa tudi na tem področju zamudila svoj trenutek.

Markeš se vrne k ZDA in citira Bernieja Sandersa, ki je objavil statistiko, da ameriško oblast obvladuje le 0,005 odstotka prebivalstva. Markeš poudarja, da je prav to razlog, zaradi katerega bodo majhni narodi prenehali obstajati. Strinja se tudi z Varoufakisovo tezo, da se Evropska unija že razkraja.

Žerdin in Markeš nato usmerita pozornost na Evropo. Del Evrope se že odkrito naslanja na politične figure, ki spominjajo na tiste iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Viktor Orbán, na primer, razdeljuje zemljevide z ozemlji sosednjih držav, pri čemer je verjetno, da bi si želel tudi del Slovenije. Podoben scenarij se lahko odvije tudi pri nas, kjer ima Orbán prijatelja v Janezu Janši. Markeš poudarja, da Orbán in Janša nista »hudiča per se«, ki bi ustvarila vse to sama, temveč sta produkt določenih okoliščin.

Markeš se sprašuje, kako bo novi premier Janša branil Slovenijo pred svojim najboljšim prijateljem Orbánom, ki zdaj že odkrito izraža želje po pridobitvi Vojvodine, dela Hrvaške, Slovenije, Romunije in drugih ozemelj. »Kako bo Janša odgovoril na te ambicije?« se retorično sprašuje Markeš.

Poudarja, da te težnje izhajajo iz vzpona narcistične kulture. »Nihče več ne bere časopisov in knjig ...« dodaja in izpostavlja, da se obramba nacionalnega sistema začne z obrambo nacionalne kulture. Ta pa temelji na velikem poudarku na temeljnih pedagoških vrednotah, branju in kritični misli, ki iz tega izhaja.