Azbestna epidemija se ne sme nikoli več ponoviti

Ljubljana – »Anhovska diagnoza« ali 849 novougotovljenih primerov mezotelioma v pol stoletja sta te dni poenotila slovensko medicinsko stroko. »Osebna in poklicna etika mi ne dasta več spati,« je na novinarski konferenci Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS) dejala Nevenka Mlinar, zdravnica bivše obratne ambulante anhovskega Salonita, ki je vsak dan priča grozljivemu davku proizvodnje azbesta v Soški dolini. Goriškemu pozivu odločevalcem k bolj odgovornemu pristopu do okolja in zdravja ljudi ob Soči se je pridružilo že tristo štirinajst slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov.
 
Epidemiji bolezni, ki jih povzroča azbest, v Soški dolini ni videti konca. Salonit Anhovo (SA) je v 2018 sežgal 109.000 ton odpadkov in pri tem v zrak spustil skoraj 1500 ton dušikovih oksidov, več kot dve toni in pol benzena, šestdeset kilogramov živega srebra … – in to v okolje, kjer ljudje zaradi posledic dela z azbestom in njegove prisotnosti v okolju celo po dvajsetih letih od ustavitve proizvodnje že desetletja nadpovprečno obolevajo in umirajo.

Največja stopnja obolevnosti za malignim mezoteliomom je na Goriškem in niti po šestdesetih letih se še ni ustalila, pravi zdravnica Majda Pohar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Enako ugotavljajo na onkološkem inštitutu. Samo na zadnji seji invalidske komisije so obravnavali pet novih primerov mezotelioma ... V Sloveniji je zaradi azbesta obolelih na tisoče ljudi. Novejše raziskave kažejo, da z azbestom nista povezana samo pljučni rak in azbestoza, temveč tudi rak na želodcu ter pri ženskah rak na jajčnikih.
 
A to tujih, italijanskih in avstrijskih lastnikov in vodstva tovarne, katere vplivno območje po okoljskem dovoljenju iz leta 2007 sega zgolj do ograje tovarniškega dvorišča, ne ustavi. Arso prav zdaj odloča o sosežigu za četrtino več dovoljenih – tudi uvoženih – odpadkov v Salonitovih pečeh: o 135.000 tonah na leto.

Bosta ministra Zajc in Šabeder prisluhnila?

Slovenski zdravniki pozivajo vse odločevalce, v prvi vrsti pa okoljskega in zdravstvenega ministra Simona Zajca in Aleša Šabedra, da se najkasneje do 6. marca odzoveta na njihova opozorila in zahteve, da sprožita ter podpreta postopke, s katerimi bo Slovenija izenačila dovoljene vrednosti izpustov iz sežigalnic in iz tovarn, ki sosežigajo, ter izpuste znižala na raven, ki jih dovoljuje Svetovna zdravstvena organizacija.

Država je namreč tista, je prepričana zdravnica Metoda Dodič Fikfak s Kliničnega inštituta za medicino dela in športa UKC Ljubljana, ki postavlja standarde in pravila, pri čemer mora upoštevati tudi človeška življenja in se držati previdnostnega principa – »ne onesnažuj okolja, ki je že onesnaženo«. To je od politike Fikfakova sicer pričakovala že pred dvajsetimi leti …

Izenačiti normative za sežig

Žal je situacija v Sloveniji obrnjena na glavo. Naši odločevalci sosežigu v tovarnah, ne glede na to, v kakšnem okolju te obratujejo, dovoljujejo dvakrat višje izpuste trdnih delcev, na katere se lepijo težke kovine, kot pa »pravim« sežigalnicam, prav tako kar petkrat večje izpuste rakotvornih organskih snovi in 2,5-krat večje emisije dušikovih oksidov, opozarja Miran Brvar iz Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo Interne klinike UKC Ljubljana.

Pri tem, dodaja Matevž Harlander, njegov kolega zdravnik s kliničnega oddelka za pljučne bolezni UKC Ljubljana, ni pomembno, ali onesnažila prihajajo iz dizelskih izpuhov, peči ali iz (so)sežigalnic: »Pljuča so vstopno mesto za škodljive snovi. Najmanjši delci, velikosti pod enim mikronom, pa vstopajo v kri in povzročajo tudi raka drugih organov. Da povezava med večjo izpostavljenostjo onesnažilom in nastankom bolezni obstaja, je neizpodbitno.«

Naj ima zdravo okolje prednost pred zaslužki tudi v očeh odločevalcev, poziva državo Harlander, medtem ko pediatrinja Marina Praprotnik navaja, da je 33 odstotkov otroške astme posledica onesnaženega zraka in da so otroci v vozičkih, ki jih sprehajamo ob prometnicah, do 60 odstotkov bolj izpostavljeni vdihavanju onesnaževal. »Z ustrezno zakonodajo je te izpuste mogoče zmanjšati,« je prepričana.

Kje je glas lokalne politike?

 
Dolina ob Soči še zdaleč ni edini primer kršenja človekove pravice do življenja v zdravem okolju, a tako številnih žrtev, kot tu, ni nikjer drugje in vsakdo, ki misli, da posledic ne bo, je odločna zdravnica Metoda Dodič Fikfak, si zatiska oči.

Zdravniki bodo podpise okoljskemu ministrstvu po besedah predsednice Zdravniške zbornice Zdenke Čebašek Travnik predali 6. februarja. Odziv pričakujejo do 6. marca. Po tem datumu bodo pritisk na odločevalce, ki doslej v primeru Salonita stroke niso upoštevali, stopnjevali. V društvu Eko Anhovo pričakujejo, da bo njihova in zdravniška prizadevanja za »več okolja in zdravja« podprla tudi lokalna politika.