Ali pa rečeš, kot je rekel Josip Broz ...

Ustavno sodišče in odmrznitev zamrznjenega zakona o RTV, ki velja in je operativen – to sta temi, s katerima sta Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš začela pogovor Od srede do srede – »prvič iz obnovljenega Delovega studia z mešanimi občutki«, kot sta dejala. Toda ali je kaj morda ostalo nedorečenega?

Na Žerdinovo vprašanje Markeš odgovarja: »Ustavno sodišče je priznalo, da ne zmore odločati kompetentno. Zaradi notranje dinamike ima vgrajeno blokado. Na ustavno sodišče smo ves čas naslavljali očitke oziroma pomisleke, da bi moralo biti sposobno presojati tako glede na hierarhijo demokratičnih vrednot kot tudi glede na demokratično obtežitev. Slednjič je to storilo in našlo skorajda salomonsko rešitev,« pravi Markeš. Katero? Ugotovilo je, da bi bila škoda še večja, če bi zavlačevali.

Žerdin zadevo razume v kontekstu »potrebnih petih glasov ustavnih sodnikov«: »Sodnike so izločali zaradi konfliktov interesov in na koncu je število tistih, ki odločajo, manjše, kar pomeni, da morebitni del ustavnega sodišča, ki bi zaradi strokovnih, političnih, znanstvenih … razlogov zakonu o RTV nasprotoval, ne more zbrati petih glasov. Ker tega ne more, ustavno sodišče v tej postavi tudi ne more ugotoviti, da zakon ni ustaven. Brez te ugotovitve pa velja, da je zakon ustaven.«

Po Žerdinu bi bilo zanimivo videti sodbo, v kateri bi bilo jasno utemeljeno, zakaj je rešitev skladna z ustavo oziroma ni. »A za veselje, da bi dobili utemeljitev oziroma ustavnopravno analizo zakona o RTV, bomo najbrž prikrajšani,« ugiba.

Zavora in ravnotežje

Markeš pozove kolega, da se vrneta v  »romantične čase, v katerih se je zavezujoče rodila ideja ločenosti veje oblasti in sistemov nadzorov – t. i. zavore in ravnotežja«, nad čemer je bdel duh demokracije. Primerjava z današnjim časom po Markešu potrjuje besede Montesquieuja, ki je rekel, da ni hujše tiranije kot je ta, da se v imenu zakonov izigrava zakone. Ta 'alibična govorica' ga je ves čas napeljevala k misli, da »smo v partiji šaha, ki blokira demokratični proces in da je s tem nekaj narobe«: »Sodniki so našli elegantno rešitev, ker so pokazali, da so problemu namenili dovolj časa, hkrati pa na koncu ugotovili, da je čas nekaj, kar lahko poškoduje demokratične vrednote. Zato je treba nekaj narediti, in to so storili: olajšali so javnost, nacionalno televizijo, nacionalni prostor in izvabili ugotovitev opozicijskega vodje, da ustavno sodišče ne obstaja več.«

»Svobode govora ne damo ne novinarji ne javnost!«

Če je bil Žerdin, kot je priznal, do nekaterih ocen vodje opozicije Janeza Janše v zadnjem času »relativno prizanesljiv«, pa se mu zdi, da je z oceno, da ustavno sodišče ne obstaja več, »šel dramatično čez rob«.

Markeš se je ob tem spomnil, kako so v njegovih mladih letih v šoli za zgled radi dajali »omiljenega tovariša maršala Tita« in citirali njegove besede: »Jaz tega sodišča ne priznam.« Tudi zdaj, ko naj bi bila vladavina prava temeljni gradnik, smo podobnih trditev, ugotavlja, spet slišali kar nekaj ... Ali kot pravi Žerdin: »To je nekaj, kar se v demokratičnem redu ne sme zgoditi. To je nekaj, kar loči revolucionarja od nekoga, ki priznava okvire političnega procesa.«

Ali je nad ustavnim sodiščem še kaj?

Markeš spomni, da so včasih celo ustavni sodniki parafrazirali Kanta in njegov kategorični imperativ, rekoč, da je nad ustavnim sodiščem samo še modro nebo. Markeš se strinja: »Sodbam ustavnega sodišča se ne oporeka. Te sodbe se spoštuje ne glede na to, ali so ti všeč ali ne.«

Opozicija kot politična umetna inteligenca za pranje možganov

In kaj sporočaš s tem, ko zanikaš obstoj institucije? »Da gre za ultimativen razpad kakršnih koli dogovorov in zakonov. To pa pomeni, da potem lahko pristaneš le še v božji pravni zakonodaji v smislu Bog tako hoče, Bog je naročil, mi smo njegovi izvajalci,« pravi Markeš. »Ali pa rečeš, kot je rekel Josip Broz,« pomenljivo doda Žerdin, Markeš pa zaključi: »Ravno zato sta sistem zavor in nadzora oziroma ločitev vej oblasti pomembna, da se ne pojavljajo novi monarhi, avtokrati tipa Putin in Erdogan, ki si mandate podaljšujejo v nedogled in si demokracijo vzamejo za alibi.«

»Alibičnost govorice je prvi simptom tega, česa ne moremo storiti, ko bi se morali izrekati,« pravi Markeš in spomni na nedavno »obstrukcijo« dveh ustavnih sodnikov. Z Žerdinom se strinjata, da gre za »nevarno inovacijo«, saj bi potemtakem tudi člani senata rednih sodišč lahko obstruirali seje senata … »Kje je tu čast? Kje so manire?« se sprašuje Markeš, ki je enako oster do uhajanja informacij in »off the record izjav« o zadevah, za katere so se ustavni sodniki zavezali, da bodo o njih molčali ...