Zgradili bomo svojo hišo

Najprej sem opazila polomljene veje in premaknjen tlakovec, pri sosedovih pa še več vej in v travo zapičen količek. Spreletel me je srh. Spet je nekdo poskusil vlomiti. A če bi, bi kdo kaj slišal, saj nas je koronavirus vse spremenil v »hišne ljubljenčke«, sem hitro odgnala strah.

Toda količek mi ni šel v račun. Nemara ni mestna občina začela razmejevati posest? Preveč nemarno za geodetski poseg je bilo videti vse skupaj. Sklenila sem, da je nered povzročil kakšen čudak. Mogoče se je požigalec, ki po soseski kuri zabojnike za smeti, prekvalificiral v premaknjenega vrtnarja.

Ko sem se vrnila iz trgovine, se je vse zložilo. Storilci so bili – otroci. »Kaj počnete, gradite hišo?« jih je hudomušno nagovoril Boštjan. »Ja! Že dolgo si želimo zgraditi svojo hišo, odločili smo se, da jo bomo postavili tu,« je samozavestno odgovoril najvišji deček, kapo di banda trojice. Soseda jih je že odslovila s svoje zelenice, zato so se utaborili na naši, nanjo nagrmadili še več vej, pol leske in kupe listja. Prav slednji so me zaskrbeli, a mali divjaki so se mi prikupili, ker so obljubili, da bodo vse pospravili.



Ne vem, zakaj so se mi v očeh nabrale solze, morda ob potrditvi, da se otroci še znajo igrati v naravi in z naravo, ne le odsotno zreti v pametni telefon. Malo tudi zato, ker sem se spomnila otroškega svojega igranja v krošnjah. Ko sem prisluškovala njihovemu pomenkovanju, se mi je zazdelo, da je še upanje za ta nori svet.

A ko sem naslednjič šla mimo gradbišča, se je to močno razširilo, nevarno tudi na cesto, listje pa je bilo vsepovsod. V meni se je prebudila tečna baba, a na srečo me je prehitela že prej tečna soseda, ki je zaukazala otročadi, naj pospravi listje in se preseli na varnejšo lokacijo. Hišo iz vej in odsluženih omaric so prestavili, a vselitev jim je preprečilo deževje. Upam, da niso obupali nad projektom. Čakam njihove nove vragolije. Čakam na upanje. Upam, da jim zelenega domovanja ne bo požgal piroman, kot se to poskuša s hišo vsega človeštva.