Katere ptice te dni preletavajo nebo nad Slovenijo?

Nebo nad Slovenijo te dni preletavajo žerjavi, ki se že vračajo s prezimovališč na jugu Evrope na gnezdišča na severu. Jata velikih ptic, ki se zmede glede prave smeri selitve in se pred nadaljevanjem glasno usklajuje, opazovalca prevzame in mu vlije upanje. Zima se poslavlja, prihaja pomlad. Ne lastovke, žerjavi so njeni prvi znanilci.

Doktor bioloških znanosti Dejan Bordjan ima polne roke dela z beleženjem opazovanj preletov. Na društvu za opazovanje in proučevanje ptic (Dopps) podatke zbirajo od leta 2008. Prva leta je bilo opazovanj le od 20 do 60 na leto, danes jih je že več kot tisoč, pravi Bordjan, asistent na ljubljanski biotehniški fakulteti in član upravnega odbora Doppsa.

Naravovarstvena prizadevanja so prispevala k izboljšanju stanja vrste v Evropi. FOTO: Dejan Bordjan

Občutek, da so žerjavi še pred kratkim leteli proti prezimovališčem, zdaj pa se že vračajo na gnezdišča, ne vara. Še januarja so zadnje jate hitele na jug, prve jate z juga pa so na sever odrinile že konec istega meseca, kar je bistveno prej kot pretekla leta, ko so se vračale šele od sredine februarja. Zgodnejši je bil tudi prvi vrhunec spomladanske selitve. Pri nas so 20. in 21. februarja zabeležili od 25.000 do 30.000 žerjavov.

Iz Francije čez Slovenijo na sever

Za spomladansko selitev se odločijo, ko se na prezimovališčih dovolj segreje in ko so dnevi že dovolj dolgi. Glavnina žerjavov, ki prečkajo Slovenijo, prezimuje na obmorskih mokriščih Camargue ob ustju Rone na jugovzhodu Francije. Gnezdijo na mokriščih v baltiških državah, Belorusiji, na Poljskem in Finskem.

Žerjavi so ena redkih ptičjih vrst, ki ji ustreza prevladujoči model kmetijstva. FOTO: Dejan Bordjan

Pri selitvi čez Slovenijo jih le redko opazimo na Gorenjskem, Koroško nekaj jat preleti jeseni. Na jugovzhodu jih prebivalci lahko opazujejo jeseni, spomladi pa komaj kakšnega. Glavnina selitve poteka po širokem pasu med Krasom, Vipavsko dolino in Trnovskim gozdom proti Postojni, Cerkniškemu jezeru in Ljubljanskemu barju. Od tam jih del nadaljuje proti Novemu mestu in Krškemu, del pa po južnem delu Celjske kotline in Dravskega polja, kjer sledijo Dravi.

Dolgo potovanje med nebom in zemljo

Višina letenja je odvisna od ovir na poti in vremenskih razmer. Če so v višinah močnejši vetrovi, letijo nižje. Če so vetrovi ugodni, pa se za nekaj sto metrov vrtinčasto dvignejo z izkoriščanjem termike in pot nadaljujejo zelo visoko. Oglašanje žerjavov krrrü, krrrü dobro povzame njihovo latinsko ime Grus grus. Ko so razmere za potovanje dobre, se oglašajo tiho in nežno. Ko jih nekaj zmoti, bodisi nasprotni veter bodisi visoka oblačnost, pa klici postanejo bolj razburjeni. Večja ko je skupina, bolj glasni so, podobno kot ljudje. Selitve potekajo v družinskih navezah, člani družine so vseskozi v stikih. Po drugi strani pa z oglašanjem usklajujejo delovanje celotne skupine.

Tomaž Mihelič: »Takšnega dela si država ne more privoščiti«

Prva gnezditev le vprašanje časa

Povprečne jate pred 20 leti so štele le nekaj deset ptic, danes jih že skoraj dvesto. Lani jeseni je največja jata štela prek 3000 žerjavov. Povečevanje velikosti jat je povezano z izboljševanjem stanja vrste. V Evropi so bili nekoč ogroženi, danes nič več. K temu so pripomogla naravovarstvena prizadevanja; prepoved odstrela in zaščita gnezdišč. »V začetku 90. let so trije žerjavi pristali v Sloveniji, enega od njih smo uspeli ustreliti. Danes je nezakoniti odstrel zelo redek, razlogi za smrtnost so drugi,« pove Bordjan.

Žerjavom ustreza tudi segrevanje podnebja. Mile zime omogočajo prezimovanje bližje gnezdiščem, zato na poti do njih porabijo manj energije. Več je ostane za gnezdenje, več je mladičev, ki imajo boljše preživetje. Poleg tega so žerjavi ena redkih ptičjih vrst, ki ji ustreza monokulturni model kmetijstva. »V obdobju jesenske selitve po vsej Evropi žanjejo koruzo, ostanke žerjavi z veseljem pozobajo. Na spomladanski selitvi se hranijo z ozimnim žitom.«

FOTO: Natalija Pišec

V Sloveniji še ne prezimujejo, čeprav obstajajo posamezni podatki o tem. Med selitvijo se pri nas redko ustavijo. Le še vprašanje časa pa je, kdaj bodo začeli gnezditi. Prvi poskus je bil na Cerkniškem jezeru, sumljiva opazovanja so tudi z območja Krakovskega gozda.