Tomaž Mihelič: »Takšnega dela si država ne more privoščiti«

Nikakor ne le zaradi fizične teže je temeljno delo slovenske ornitologije in naravovarstva. Kaže na silno moč državljanske znanosti in predano strokovno delo sodelavcev Dopps, ki so ga sestavljali 15 let. Je čudovita slika pestrosti slovenske narave, a tudi opomin, da bi morali z njo previdneje ravnati.

Atlas ptic Slovenije prinaša prvi pregled gnezdilk po letu 1995. Kaj pomeni za slovensko ornitologijo, naravovarstvo in zakaj bi ga moral na knjižni polici imeti vsak ljubitelj narave?

To je drugi slovenski atlas gnezdilk. Od prvega Ornitološkega atlasa Slovenije smo metode zelo izpopolnili, zbrali
smo veliko več podatkov, zato obsega bistveno več informacij, in je seveda aktualen, saj prinaša pregled stanja ptic po letu 2000. Ptice so odličen indikator stanja ohranjenosti okolja, po drugi strani pa imajo srečo, da so tako zanimive in enostavne za preučevanje, da prevzamejo ogromno ljudi, zato so tudi ena najbolje preučenih vrst. Vse to odraža ta knjiga, ki je izstopajoče delo slovenskega naravoslovja. Šli smo v takšne podrobnosti, kot je izris kart z gostotami pogostih vrst gnezdilk v rastru 500 metrov. Redke vrste pa smo popisali na kvadratih velikosti dva krat dva kilometra, kar je izjemno natančno merilo.



Podatki v atlasu so odsev zdajšnjih razmer. Z leti pa bodo postali zelo dober kazalnik, kaj se dogaja z našimi pticami. Že pri tem atlasu smo podatke primerjali s tistimi iz prejšnjega in ugotovili, da se nekatere stvari spreminjajo tako rekoč pred našimi očmi. Treba pa je razumeti, da so bile ptice tokrat popisane natančneje. Več zbranih podatkov o vrstah ne pomeni nujno večjega števila vrst skozi čas, ampak boljšo raziskanost.



Prava vrednost atlasa pa ni le v knjigi, temveč tudi v zelo dobri podatkovni zbirki, ki stoji za njo. Vsaka ptica je v prostoru zabeležena individualno in lokacijsko. Čez 20 let bomo lahko zelo natančno preverili, kakšne spremembe so se zgodile, primerjave bodo zelo enostavne.
 

Kakšne so še razlike med novim atlasom gnezdilk in Ornitološkim atlasom Slovenije Iztoka Geistra iz leta 1995?

Prejšnji atlas se je ukvarjal le z razširjenostjo gnezdilk v desetkilometrskih kvadratih. Potrjeval je, ali vrsta v kvadratu gnezdi, ni pa se ukvarjal s številčnostjo. Tokrat smo vzeli zelo podroben vzorec dvokilometrskih transektov in poskusili vso državo zajeti z enakovredno energijo. To nam je omogočilo postavitev ocene številčnosti za vsako vrsto. Objektivno lahko odgovorimo, koliko ptic določene vrste imamo v Sloveniji in ali je denimo menišček na Pohorju številčnejši kot na Pokljuki. Prej smo vedeli le, da je povsod, nič pa, kje in v kolikšnem številu. Prikazali smo tudi višinsko razporeditev ptic, kar nam je omogočila sodobna obdelava podatkov.


 

Je metodologija popisovanja, ki ste jo uporabili, mednarodno uveljavljena?

Metode so preizkušene. Pobrali smo dobre stvari, vseeno pa dodali nekaj slovenske note. Kot zelo koristno se je pokazalo vzorčenje šest plus dve. Vsak popisovalec je za popis dobil šest vnaprej izbranih ploskev, dve pa je izbral sam. To je unikum, ki se je pokazal za popolnega. Zakaj? Šest ploskev je statistično dovolj za objektiven vzorec. Dve ploskvi, izbrani po popisovalčevi lastni presoji, pa sta bili dobra motivacija za njegovo delo. Nekoliko smešno je nekomu reči, naj naredi nekaj zastonj, potem pa mu dati stroga navodila. S takšno metodo je popisovalec dobil občutek, da tudi on odloča, na lokalni ravni pa nam je uspelo bistveno natančneje zajeti redkosti, saj so popisovalci izbrali območja, ki jih zelo dobro poznajo.



Ves atlas smo gradili na prostovoljnem delu. Takšnega projekta si država ne more privoščiti – očitno ni tako pomemben kot popis nepremičnin. Mi pa smo se ga lotili, ker smo prepričani, da je dovolj dobrih popisovalcev, ki so pripravljeni storiti nekaj za višji cilj.
 

Vseh popisovalcev je bilo 632, to je ogromno. Kdo lahko postane popisovalec, verjetno ne kar vsak?

Večino dela so opravili tetradni popisovalci, to so popisovalci številčnosti. Imeli so nalogo v dobri uri popisati dva kilometra popisne poti, kolikor obsega ena vzorčna ploskev. Na leto so vsako ploskev popisali v dveh ponovitvah. Popisuje se samo zjutraj, enkrat aprila in enkrat maja ali junija, ker se različne ptice pojavljajo v različnih sezonah. Ti popisovalci so na najvišji ravni, ker od njih zahtevamo, da ptice ločijo po oglašanju. Njihovo število se je spreminjalo, največ jih je bilo okoli 80, običajno so zelo aktivni člani Doppsa.



Popisovalcev na drugih ravneh pa je bilo zelo veliko. Nekateri so ciljni popisovalci ene vrste, recimo kosca. Za popis te vrste se lahko zelo hitro izobraziš, lahko jo zelo kakovostno popišeš, a ne poznaš drugih vrst, ki se na ploskvi pojavljajo. Za nočne vrste, kot je podhujka, je treba imeti ciljno usmerjene popise. Posamezniki pa so prispevali naključne podatke, denimo, da jim na dimniku gnezdi lesna sova ali na vrtu velika sinica. Ker je bilo teh ljudi zelo veliko, je bilo tudi podatkov ogromno. Odločili smo se, da popisovalcev ne bomo rangirali, v smislu, kdo je več vreden, tisti, ki je popisal tri tetrade, ali tisti, ki je sporočil deset naključnih podatkov redkih vrst. Raje uporabljamo besedo prostovoljci, vseh smo veseli in smo jim hvaležni.
 

Kako ste preverjali tolikšno množico podatkov?

Podatki niso šli takoj v bazo, ampak skozi postopek validacije. To vlogo sem imel večinoma jaz. Najpozornejši smo bili na podatke ljudi, ki jih nismo poznali. Običajno smo vstopili v stik z njimi in jih nekoliko podrobneje povprašali o tem, kar so nam posredovali. Podatke, ki so bili izjemno redki oziroma senzacionalni, pa je preverila komisija za redkosti. Ta se ne ukvarja s tem, ali človek govori resnico, ampak ali je možno, da je pri determinaciji redke vrste naredil napako.
 

Zakaj ste se pri atlasu osredotočili na gnezdilke, in ne na vse ptice, ki se pojavljajo pri nas?

Gnezdilke so naše, najbolje govorijo o stanju okolja. V Sloveniji se ptice pojavljajo še v preletu med selitvijo in pozimi, prezimovalke. Oboje so veliko bolj odvisne od trenutnih vremenskih razmer kot gnezdilke. Že pri populaciji velikih sinic so enormne razlike med eno in drugo zimo, medtem ko se gnezdilke vrnejo gnezdit v svoja bivališča. Bistveno bolj kot od vremena so odvisne od stanja habitata. Če bi hoteli napisati atlas celotne avifavne Slovenije, bi bil podatek, koliko vrst ptic je na selitvi, bistveno manj natančen. Pa tudi splošna praksa je, da vse države najprej izdelajo atlase gnezdilk in se šele nato lotijo drugih popisov ptic.
 

V atlasu ste popisali 239 vrst, med temi je 228 vsaj domnevnih gnezdilk. Kaj to pomeni?

Če smo povsem natančni, 220 vrst pri nas zanesljivo gnezdi, eno, beloglavega jastreba, obravnavamo kot gnezdilko, a gnezdi na Hrvaškem in v Italiji, Slovenija pa je del domačega okoliša gnezdečih osebkov – njihova dnevna soba. Kakovost prehranjevalnega habitata pri nas je zanje življenjskega pomena. Sedem vrst po naši oceni pri nas domnevno gnezdi, nimamo pa trdnega dokaza. Zato govorimo, da je v obdobju med 2002 in 2017 pri nas gnezdilo 228 vrst.



Od 228 do 239 je razlika 11. Od teh jih sedem pri nas ne gnezdi več, beležimo jih kot nekdanje gnezdilke, ki jih je prejšnji atlas še obravnaval: južna postovka, prlivka, črna čigra, pikasti in močvirski martinec, sredozemski kupčar in travniška cipa. Če bi šli dlje nazaj, bi našli še kakšno, npr. velikega srakoperja in planinsko vrano. Štiri vrste je prejšnji atlas obravnaval kot gnezdilke, a po trenutnem vedenju o vrstah, ki je zelo napredovalo, mislimo, da bi jih moral izpustiti. Dali smo jim status nekdanje dvomljive gnezdilke. Te vrste so čopasta čaplja, črnorepi kljunač, rjavi škarnik in aleksander.

Tudi v tem atlasu smo nekatere vrste uvrstili med domnevne gnezdilke, recimo špansko kotorno in bledega hudournika. Prvo so po ustnih virih pred petnajstimi leti na Nanosu naseljevali lovci, lahko pa se k nam širi iz hrvaške Istre kot virginijski kolin, ki ga tam naseljujejo lovci. Pri nas že potrjeno gnezdi. Ob gnezditvi se pri nas pojavljajo tudi vranjek, pritlikavi kormoran in številne druge vrste, vendar jih ne prištevamo h gnezdilkam, ker podatki kažejo, da pri nas ne gnezdijo.
 

Žerjav pri nas ni gnezdil, leta 2016 je bil na Cerkniškem jezeru zabeležen le poskus gnezditve, a ga vseeno uvrščate med gnezdilke.

Več znakov je kazalo na gnezditev. Žerjav lahko gnezdi zelo izolirano. Par se je paril, pozneje pa je bilo opazovano, kako sta odganjala lisico, česar ptič ne dela brez razloga. Štorklja, ki ne gnezdi na drogu, ne odganja lisice na travniku, kjer se samo hrani. Če pa bi opazovali le par žerjavov v primernem času, brez drugih opisanih vedenj, bi to vrsto gotovo umestili med domnevne gnezdilke.
 

Med izumrlimi gnezdilkami je tudi južna postovka. Kaj se je zgodilo z njo?

Izumrla je v začetku devetdesetih let. Pred stotimi leti je bila še zelo številčna, prejšnji atlas je zabeležil zadnje ptice. Izumrla je zaradi osiromašenja kmetijske krajine. Vrsta je tipični lovec na velike žuželke: kobilice, bramorje, murne. Opazovanja zadnjih kolonij so pokazala, da so morale postovke za prehrano letati bistveno dlje kot leta prej. To je tipični podatek, ki kaže indikatorsko vlogo južnih postovk – nekaj v kmetijstvu se je zelo spremenilo. Še vedno se kakšna pri nas pojavi na selitvi, gnezdijo pa ne več.


 

Tri najštevilčnejše gnezdilke v Sloveniji so ščinkavec, črnoglavka in taščica. Morda zato, ker so gozdne vrste, gozda pa je pri nas veliko?

Vse vrste so vezane na gozd, dobro se znajdejo na območjih z veliko grmičevja, ščinkavec in taščica poseljujeta tudi mozaično podeželsko krajino. Zanimiva je črnoglavka, ki je marsikdo sploh ne pozna. Je tipičen primer ptice, ki jo redko vidiš, slišiš pa zelo pogosto. Je vrsta olistanih krošenj grmov in dreves. Zelo dober primer pomena prepoznavanja ptičjega glasu je tudi kukavica. Kolikokrat jo vidiš? Kolikokrat pa slišiš?
 

Ptic, ki jih videvamo pogosto – vran, kavk, golobov, turških grlic –, zanimivo ni med najštevilčnejšimi gnezdilkami.

Te vrste so povezane s človeškimi bivališči. Tipičen zgled so vrane. Zgoščene so ob in v naseljih, kjer so njihova gnezdišča varna, saj ni plenilcev. V kraški gmajni jih ne boste našli. Ampak zakaj jih človek tako pogosto vidi? Ker se zadržujejo tam, kjer so ljudje. Ne opaziš, da jih v starih kočevskih vaseh ni, če pa v mestu ves čas težijo. Kavka je veliko redkejša od vrane, a prav okoli Ljubljane jih je veliko, zato jih Ljubljančani zelo dobro poznajo. Če bi po njih povprašali Celjana, bi bila že težava.


 

So se te ptice morda preveč namnožile?

Težko je reči, kaj pomeni preveč. Povečanje števila vran je posledica tega, da so bile v preteklosti zdesetkane. Od nekdaj so bile nezaželene, zastrupljali in streljali so jih. Povečanje njihovega števila morda govori o tem, da jih nimamo več za škodljivce. Po vsej Evropi populacije vran rastejo, a ne zaradi boljših razmer, ampak ker se je v preteklosti z njimi tako grdo delalo.

Enako je s kormoranom. Tega smo uvrstili med nove gnezdilke, prva gnezditev pri nas je bila zabeležena leta 2014, drugače pa je prebivalec severa. Pozimi njihovo število pri nas močno naraste, ker priletijo prezimovat. Porast njihove zimske prisotnosti je posledica tega, da se jih na severu bistveno manj preganja kot nekoč. Bohinjski ribič pa si porast razlaga tako: »Kormoranov ni bilo včas nkol, zdej pa so. To je novodobna invazivka.« Dejansko ima prav, da jih v preteklosti ni bilo. Ko ljudem prekipi, jih je težko ustaviti, da ne bi stvari uredili po svoje. Pri jastrebih je še vedno ena največjih težav postransko zastrupljanje zaradi volkov.




 

Slovenija ima eno največjih gostot ptic v Evropi. Ali nas zato za ptice ni treba skrbeti?

Ne. Zanka je v naši legi. Imamo Alpe, gozdove, panonsko nižino, Sredozemlje. Vsako od teh okolij ima svoje zakonitosti. Biodiverzitetni smo že geografsko.
 

Velika gostota ptic torej še ne pomeni, da z njimi dobro upravljamo?

Absolutno ne. To, da imamo malo Sredozemlja, nam prinese kup vrst, ki gnezdijo le tam – tri pare rdeče lastovke, pa žametne penice, o katerih lahko v Avstriji le sanjajo. Po drugi strani imamo Alpe in tam belko.
 

Katere ptice so najbolj ogrožene in kateri so glavni dejavniki ogrožanja? V Doppsu visoko na lestvico postavljate kmetijstvo.

Kaže se, da ima kmetijstvo ta hip največje vplive, pomembno je tudi upravljanje mokrišč. Vrste, za katere se bojimo, da bodo izginile v času naših življenj, so v glavnem vrste kmetijske krajine, ki imajo natančno določene zahteve. To so specialisti. Smo na pragu izumrtja pri vrtnem strnadu, pogovarjamo se o nekaj pojočih samcih, vrsta izginja pred našimi očmi. Zakaj? Potrebuje suha, zelo redko zarasla travišča, da lahko hodi med travo, in ekstremno pusta tla z osamljenimi drevesi. Takšen habitat izginja. Ponekod se zarašča, drugje intenzivira. Na matičnem Krasu okoli Štanjela je krajina zelo polarizirana. Na eni strani je gozd, na drugi vinograd, ni pa več golega krasa, ki je bil včasih.



Druga vrsta tik pred izumrtjem je črnočeli srakoper, ptica ekstenzivnega podeželskega mozaika. Potrebuje vrtove, mejice, travnike. Tudi on je lovec na žuželke. Ohranil se je samo na dveh lokacijah, Vipavskem robu in Šentjernejskem polju, a vsega skupaj govorimo o manj kot desetih parih.
 

Na Ajdovskem polju je Dopps črnočelim srakoperjem na pomoč priskočil s postavitvijo prež za lov na žuželke. Zasadili boste tudi drevesa in pasove cvetočih travnikov. Je kmetom težko dopovedati, da je tudi zanje slabo, če bo ta vrsta izumrla?

Težko, vendar kot slabega fanta ne bi izpostavljal slovenskega kmeta, ampak slovensko kmetijsko politiko. Ta diktira, kaj bo delal kmet. Pogosto smo slabe volje zaradi širjenja polj s koruzo. Saj ne napreduje sama od sebe, ampak ker jo poganjajo subvencije.
 

Za kmetijske prakse, ki pripomorejo k varstvu narave, je namenjenih manj kot pet odstotkov sredstev ukrepa kmetijsko-okoljsko-podnebnih plačil, je pokazala analiza vašega društva. Ali si boste prizadevali, da bo kmetijska politika v obdobju po letu 2021 varstvu biološke raznovrstnosti namenila več denarja?

Slovenija je kot članica EU zavezana varovanju nekaterih vrst na območjih Natura 2000 [mreža območij največje biološke raznovrstnosti]. Te obveznosti ne izpolnjuje, spreminja pa ne kaj dosti. Če bomo hoteli ohraniti ključne vrste, bomo morali nekaj ukreniti. Zelo pomembno bo, ali nam bo uspelo dokazati, da je to kršenje že načrtno. Ljubljansko barje, ki spada v območje Natura 2000, se sesuva izjemno hitro. Zgovoren je bil lanski primer gnezdenja kosca. Ta ptica ni tipičen primer selivke, ki bi bila vezana na svoje prejšnje gnezdo. Gnezdi na prvih primernih habitatih na selitveni poti. Lansko leto je bilo za slovenske kosce dobro. Na vseh območjih je bilo veliko pojočih samcev, na Cerkniškem jezeru celo prek sto, kar je rekord, na Ljubljanskem barju pa jih je bilo najmanj doslej, ker je tam zanje le še malo primernih travnikov.
 

V politični, pa tudi splošni družbeni debati je nekako vzpostavljena hierarhija, za koga je treba najprej poskrbeti: najprej je treba zagotoviti preživetje in blaginjo ljudi, šele zatem narave. Kako preseči to nazadnjaško logiko?

Verjetno je poti več. Vsak kmet želi od svoje posesti živeti. Kmetje imajo posesti na različnih koncih. Nekatere je izjemno pomembno varovati, drugih ne toliko. Država je tista, ki mora reči – kmet na Barju je prikrajšan, ker mora varovati kosca, zato mu je treba nekaj primakniti. A plačati mu ne sme za pridelavo kilograma koruze, ampak ker dela nekaj drugače. Žal pa sem prepričan, da nas bo v resne spremembe v kmetijstvu pahnila šele skrb za naše lastno zdravje.
 

Kako na naše gnezdilke vplivajo podnebne spremembe?

Najbolj bodo prizadele specialiste visokogorja, kot sta belka in planinski vrabec, saj se ne moreta več umakniti višje. Statistično smo za zdaj še v obdobju, ko zaradi podnebnih sprememb dobivamo kakšne južne ptice, tipična je rdeča lastovka, tistih, ki živijo v najvišjih nadmorskih legah, pa še nismo izgubili. Se pa vpliva podnebnih sprememb nikoli ne sme preučevati lokalno, ampak na ravni celotnega planeta.



Dodal bi še nekaj glede ogroženosti. Vedno najkrajšo potegnejo specialisti, vrste, ki imajo tako ozko ekološko nišo, da zaradi spremembe enega dejavnika ne morejo preživeti. Med njimi je veliko gozdnih ptic. V Sloveniji z gozdom na neki način gospodarimo ekstremno. Gozdarimo sonaravno, to pomeni, da poskušamo posnemati čim več naravnih procesov, zato so prepovedani npr. goloseki. Ptice pa so opozorile na eno težavo. Gospodarski in naravni gozd sta po strukturiranosti in številu dreves na hektar zelo podobna. Ogromna razlika pa je v količini odmrle lesne mase. V kočevskem Rajhenavskem pragozdu vidiš, kako veliko je je. A takšnih gozdnih površin, na katerih ne gospodarimo, je zelo malo. Zato so močno nasrkali specialisti gozda, ki potrebujejo odmrla drevesa. Ni naključje, da je belohrbti detel tako ogrožen, saj je vrsta, ki potrebuje odmrlo bukovo drevje. Za njegovo ohranjanje in ohranjanje triprstega detelja bi bilo bistveno bolje, če bi razmeroma velik del gozdov prepustili naravi; ključno bi bilo povečanje obsega rezervatov. Primanjkljaj dohodka bi kompenzirali z bolj intenzivnim gospodarjenjem na varstveno manj pomembnih površinah, vmes pa bi gozdarili sonaravno, tako kot doslej.
 

Med novougotovljenimi gnezdilkami (47) v obdobju, ki ga pokriva atlas, so večinoma vodne ptice, zlasti veliko je rac. Zakaj?

Race lahko najdejo majhne prostore, kjer uspešno gnezdijo, ne potrebujejo kilometrov takšnega habitata. Mandarinka je klasična ubežnica. V srednji Evropi jih pogosto gojijo za okrasne ptice parkov in vrtov, vsake toliko pa očitno uidejo in gnezdijo. Pri racah se je pokazal velik pomen varovanja majhnih mokrišč. Ornitološka rezervata Ormoške lagune in Škocjanski zatok, ki ju upravlja Dopps, ter zadrževalnik Medvedce so izjemnega pomena. Zadnji dve novi gnezdilki, ki smo ju dobili leta 2017, sta bili rjava čaplja in brkata sinica, obe sta gnezdili v teh dveh rezervatih. Race kažejo, da če bi z mokrišči ciljno upravljali, bi bilo v njih več vrst.
 

Škocjanski zatok je bil prvo območje, ki ga je vaše društvo dobilo v upravljanje. Iz degradiranega območja ste ustvarili čudovit prostor za opazovanje ptic, rekreacijo in umik iz mesta v naravo.

Škocjanski zatok je že skoraj bil zasuta deponija, namenjena zgraditvi industrijske cone. V tistem času si je veliko ljudi prizadevalo proti postavitvi rezervata, zdaj, ko vidijo sadove, pa so ga veseli.
 

Koliko vrst gnezdilk je pri nas kritično ogroženih?

Problem je, ker obstajata dva seznama. Smo ena redkih nevladnih organizacij, ki je oblikovala lastni seznam, na katerem je manj ptic kot na uradnem, rdečem. Rdeči seznam bi moral biti sredstvo za osredotočenje na vrste, ki so resnično ogrožene. Če med ogrožene uvrstiš vse vrste ptic, nisi naredil nič. Čeprav smo bili tudi mi vključeni v njegovo pripravo, menimo, da bi morali biti kriteriji ogroženosti strožji. Pri atlasu smo se odločali, da za vrste ne bomo podali kategorij ogroženosti, smo pa za vrste, ki so v teh kategorijah, na koncu dodali odstavek o ogroženosti.


 

Pri nekaterih vrstah opozarjate tudi na ogrožanje zaradi vetrnih elektrarn.

V Doppsu smo izdelali karto občutljivosti in jo poslali potencialnim investitorjem v vetrne elektrarne kot pripomoček, kje lahko pričakujejo težave glede ptic. Znanja imamo toliko, da znamo to predvideti. Je pa daleč od tega, da bi bila kot občutljivo območje opredeljena vsa Slovenija.
 

To me spomni na več let trajajočo polemiko, zaradi katere del javnosti vaše društvo še vedno povezuje z okoljskim ekstremizmom. Elektru Primorska ste preprečili postavitev vetrnih elektrarn na Volovji rebri, ker bi poseg prekomerno vplival na beloglavega jastreba, planinskega orla, sršenarja, gozdnega jereba ter širokouhega netopirja in risa.

Tam se je zgodilo več napak. Tik pred uveljavitvijo Nature 2000 so predvidena stojišča vetrnic, ki so bila zajeta v predlogu opredelitve območja Natura 2000, obrezali, da bi izpadla iz njega, niso pa računali, da bodo padla v vplivno območje. Elektro Primorska je bil verjetno zaveden, da bo šel projekt lahko skozi, sodišča pa so odločila drugače. Danes z Elektrom Primorska sodelujemo prav pri zmanjševanju velike smrtnosti ptic na daljnovodih.
 

Ali bi v Sloveniji lahko imeli več vetrnih elektrarn brez ogrožanja ptic?

Mislim, da lahko.
 

So območja Natura 2000 prispevala k boljšemu varstvu in upravljanju ciljnih vrst? Slovenija je članica EU z enim največjih deležev ozemlja znotraj tega omrežja.

Dobra lastnost Nature 2000 je, da se za razglasitev njenih območij in spremljanje stanja vrst na njih uporabljajo izključno kvantitativni kriteriji: koliko ptic določene vrste je na določenem območju. Vrst ne izbiramo sami, ampak so določene od EU. Tudi območij Natura 2000 država ne more določiti samovoljno, temveč mora izbrati pet najboljših območij za ptice v državi. Natura je dober mehanizem, ki državi predpisuje, da mora na določenem območju ohranjati ugodno stanje kvalifikacijskih vrst. Izvesti je treba tudi presojo vplivov nanje v primeru načrtovanih posegov. Če država tega ne počne, lahko nevladne organizacije prek evropske komisije pritisnemo nanjo. Zadnje leto je komisija proti Sloveniji izdala uradni opomin kmetijstvu zaradi naglega upadanja populacij travniških ptic. Postopek je sprožil Birdlife International v sodelovanju z več partnerji, Dopps pa je bil pomemben akter.
 

Dopps letos praznuje 40 let, prav toliko jih je dopolnila evropska direktiva o pticah, eden od dveh temeljev omrežja Natura 2000. Kako ocenjujete svoje delo, kaj načrtujete?

Želimo, da bi se varstvo narave in ptic postavilo na višjo raven. To je tudi naš osnovni fokus. Nobenega projekta ne začnemo zaradi samih raziskav, ampak naravovarstvene aplikacije. Raziskujemo, da lažje varujemo. Pri tem si želimo sprememb. Veliko že sodelujemo s sektorjem za ohranjanje narave na ministrstvu za okolje in prostor, a želimo si še več sodelovanja, tudi z drugimi sektorji.



Da je varstvo narave v Sloveniji takšno, kot je, ni odvisno samo od prizadevanj sektorja za ohranjanje narave, ampak od celotne združbe, ki pa je pod vtisom, da je narava v Sloveniji razmeroma dobro ohranjena. Razvite zahodne države že vedo, kaj so naredile s svojo naravo, zato se veliko bolj zavedajo, da je treba evropske direktive dosledneje upoštevati.
Potrebujemo tudi odkrit dialog o varstvenih problemih. Mene in marsikoga drugega moti posploševanje in vtikanje v stroko. Naj ponazorim na primeru vetrnih elektrarn. Vsak energetik se spušča v vprašanje, ali bo elektrarna škodila orlu. Se naravovarstvenik kdaj sprašuje, ali so vetrne elektrarne res ekonomične?
 

Vrniva se še malo k atlasu. Prinaša toliko lepih fotografij ptic, toliko novih podatkov o njih, zbranih v dolgem obdobju. Verjetno se je v tem času nabralo tudi ogromno osebnih zgodb popisovalcev. Vaša je kar huda. Lani spomladi ste preživeli možgansko kap. Zaradi vaše bolezni je bil izid atlasa prestavljen za eno leto. Kaj pa vam je ostalo v spominu od lepih zgodb?

Skupinski popisi. Izvajali so se štiri konce tedna v aprilu in štiri konce tedna v maju ali juniju, vsakič drugod po državi. Z njimi smo zajeli tisto, česar posamični popisovalci niso mogli. Organizirali smo jih tako, da smo se skupaj odpravili na en konec Slovenije, se družili, običajno prenočili v šolski telovadnici, zjutraj pa popisovali ptice. Zelo dobro smo se spoznali in zelo dobro smo spoznali Slovenijo. Skupinski popisi so bili po eni strani naporni za družine, ker smo bili zaradi njih ogromno zdoma, a jih že vsi pogrešamo.
 

Kakšni tiči pa ste ptičarji? Imate raje ptice kot ljudi?

Absolutno ne. Mislim, da ptičarja ne moreš opisati po tem, kakšen je v družbi. Pri tem v ničemer ne izstopa. Vsi pa močno izstopajo po zanimanju za ptice. Na vsakem koraku so sposobni zaznati ptiča, ki je redkost. Meni zelo priljubljena vrsta je pogorelček. Živim pri Grosupljem, kjer je ta ekstremno redek. Pred tremi leti sem hodil po Grosupljem, ko sem ga slišal, me je kar izstrelilo. Ves vesel sem šel domov, vrata mi je z nasmehom pritekel odklenit Gaber, tretji otrok, ki se je malo prej vrnil iz šole: »Oči, veš, kaj sem dobil v Grosupljem?« »Vem,« sem rekel. »Pogorelčka.« Ugotovila sva, da sva videla istega.

Za ptičarje je najbolj značilno, da so prežeti z zanimanjem za ptice, sploh terenski ornitologi so neverjetni pri senzoriki. Danes zjutraj sem šel v garažo po stvari, ki jih bom potreboval na njivi, in sem prvič slišal mlinarčka. Prišli so! K meni vedno pridejo pozno.
 

Če je ornitolog en družinski član, se z virusom okužijo tudi ostali?

Tega pa ne bi rekel, naša družina je prej posebnost. Smo hecni, pet otrok je, pa čisto vse zanimajo ptiči. Mislim, da je to predvsem zaradi zdrave tekmovalnosti in konkurence med njimi. Zaradi načina svojega dela sem s seboj v glavnem lahko vozil enega otroka, ne vseh. Drug na drugega so bili ljubosumni za znoret. Končalo se je tako, da smo za vsak rojstni dan vedeli, katero ptico gremo takrat gledat.

Kako pa se je začelo? V zakonu sem ohranil Martinovo nedeljo zase, odkar pomnim, sem to nedelje hodil v hribe, ker se takrat ženijo gamsi, in ker je mir – vsi so po zidanicah. Bor, prvi otrok, pa je ves čas pritiskal, kdaj bo lahko šel z menoj. Ko je imel šest let, sem mu rekel, ko boš sedem, boš lahko šel z mano. Ko je dopolnil sedem – rojstni dan ima aprila –, smo ga vprašali, kako želi praznovati, in rekel je: z očijem, na gamse, novembra. Kalini, ki je sedem let dopolnila januarja naslednje leto – otroci si sledijo zelo eden za drugim –, je bilo kristalno jasno, da gre za ta rojstni dan na gamse. Prav tako Gabru in Ruju. Tisa, najmlajša, ki je imela sedmi rojstni dan lani poleti, se je ustrašila, da zaradi moje bolezni ne bova mogla iti na gamse. A bila je grozno ponosna, ko smo vseeno šli, vsi skupaj. Za drugo leto že ve, da sledi izlet, na katerem bo videla gozdnega jereba.

Takšne dogodke smo stopnjevali, načrtoval sem jih tako, da se bo otrok še kakšnega pol leta zatem hvalil z njimi. Za 12. rojstni dan gremo recimo za novoletne počitnice na Hribarice, skopljemo luknjo v sneg, v njej prespimo – temperature gredo tudi pod minus 20 stopinj –, zjutraj pa poslušamo belko. A pri Ruju, ki je bil nazadnje star 12, na Hribaricah ni bilo snega. Izlet sva prilagodila tako, da se na vrh nisva odpravila podnevi, ampak ponoči, in sva celo noč hodila, saj bi bilo za prenočitev premrzlo.