Uredba o obnovi narave je po hudih odporih, tako kmetijstva kot nekaterih drugih sektorjev, postala veljavna. Naravo bo morala obnavljati tudi Slovenija in do 2027 pripraviti načrt, pretežno za območja Nature 2000, a tudi druga, kot so mesta in kmetijske površine. Ne bo lahko, Katarina Groznik Zeiler z ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP) je namreč opozorila, da je na zasebnih zemljiščih cilje težko dosegati, še huje pa je to, da je na državnih zemljiščih skoraj enako težko.

Vključevanje narave v druge sektorje je postalo težje kot prej, je na posvetu Prilagajanje podnebnim spremembam v sodelovanju z naravo povedala Groznik Zeilerjeva in dodala še da bo obnova narave prinesla tudi boj za prostor. Voda po vseh izkušnjah potrebuje več prostora, kar pomeni, da ga bo manj za kmetijstvo in še katero drugo rabo. Slovenija je sicer bila med 11 državami, ki so podprle uredbo o obnovi narave, ko je že kazalo, da bo padla v vodo. Vsi pa so enotni, da brez dodatnega vira denarja ne bo učinkovitih ukrepov.

Na MNVP bodo sestavili delovno skupino za pripravo načrta, ki ga bo treba poslati evropski komisiji, ta bo dala pripombe, načrti pa bodo morali začeli veljati leta 2027. Nujno je, da v pripravah sodelujejo vsi sektorji, navsezadnje so taka tudi pravila organizacije IUCN, katere član je tudi MNVP.

Vodo upravlja država, območja ob njej pa občine, sodelovanje ni na visoki ravni. FOTO: Borut Tavčar/Delo

Polona Pengal iz zavoda Revivo je povedala, da na naravi temelječe rešitve po IUCN niso zgolj okoljevarstvo, reševati morajo tudi vsaj en družbeni izziv. Zato je treba identificirati družbene izzive, kot so poplave, nezaposlenost, revščina ali kaj drugega, in v postopek vključiti vse, zlasti ranljive skupine. Najti je treba vzrok za določene izzive in postaviti cilje, kam želimo priti. Vse to mora biti merljivo in stroškovno učinkovito.

Boj za prostor

Na naravi temelječe rešitve za reko po njenem pomenijo različne ukrepe, zlasti več vegetacije, upoštevanje celotnega porečja, preučitev, kaj naš projekt pomeni za porečje in kaj prinaša dolvodno ležečim območjem. Pri tem je opozorila na težavo, da reke upravlja država, prostor ob njih pa občine, ki praviloma ne sodelujejo med seboj. Projekti morajo imeti več alternativnih rešitev, to ni škarpa, visoka meter ali tri metre, temveč ob rešitvi s škarpo še rešitev brez nje. Teh predlogov pripravljavci ne smejo skrivati do zadnjega, nasprotno, vse je treba čim prej vključiti v odločanje.

Eden od indikatorjev uspešnosti obnove narave so tudi opraševalci. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Groznik Zeilerjeva je opozorila, da niso zgolj člani IUCN, temveč več, še pomembnejših organizacij, kot so Evropska unija in konvencija o biotski pestrosti, zato pravil IUCN ne morejo upoštevati v celoti. Dodala pa je, da je Slovenija na nekaterih področjih precej uspešna. Poenotila je upravljanje zavarovanih območij, ki za ohranjanje narave namenjajo že 70 odstotkov denarja. Poleg tega so za naravo zbrali precej denarja iz kohezijskih projektov, programa Life, pa tudi iz podnebnega sklada, čeprav ni bilo preprosto.

Težava z lastniki zemljišč

Od varovanja dediščine smo prešli na varovanje narave. Imamo tudi neodvisno organizacijo za varstvo narave, Zavod za varstvo narave (ZRSVN). Hrvaška je podobno organizacijo izgubila. ZRSVN tudi ni več sam na tem področju, razvile so se številne nevladne organizacije in druge organizacije, je povedala Martina Kačičnik Jančar iz ZRSVN. Damijan Denac, direktor Društva za opazovanje in proučevanje ptic, pa je med uspehe uvrstil vzpostavitev naravnega rezervata Ormoške lagune, ki jih je lastnik brezplačno prepustil društvu. To je edino ohranjeno mokrišče ob nekdanjih tovarnah sladkorja v Evropi.

Zelena politika je tarča evropske desnice

To pa ne pomeni, da ni težav. Petra Repnik iz direkcije za vode je povedala, da imajo velike težave z lastniki zemljišč. Na naravi temelječe rešitve je mogoče izpeljati, če je zanje dovolj prostora, zato so v projektih večinoma zelo omejeni. Če v občinskih prostorskih aktih ni opredeljen prostor, bomo brez drugačnega koncepta ostali pri sonaravno urejenih drobcih in nič več. Tudi zato si bodo zdaj prizadevali za zaščito poplavnih območij. To so pretežno kmetijska zemljišča.

Zelena dvojna morala

Denac je opozoril, da se Slovenija promovira kot zelena država in narava dejansko prinaša levji delež turističnega prihodka. Ko se zgodi večji projekt ali naravna nesreča, pa narava in njeni varuhi postanejo sovražnik, čeprav zahtevajo le spoštovanje pravnega reda. To je dvojna morala, meni Denac, ki je opozoril tudi na to, da v Švici kmetje, ki namenijo sedem odstotkov zemljišč naravi, dobijo subvencije, tisti, ki jih narava ne gane, pa ne dobijo subvencij.

Hrvaška je izgubila neodvisno naravovarstveno organizacijo, kot je naš Zavod za varstvo narave. FOTO: Borut Tavčar/Delo

Kačičnik Jančarjeva je dodala, da od narave dobimo veliko, daje nam hrano, pitno vodo in še veliko drugega. Te ekosistemske storitve prehajajo v zasebno last, škoda, ki nastaja, pa je postala javna, skupna. Velikokrat zmanjka tudi znanja za določitev, kdo jemlje in kdo izgublja naravni kapital. Od narave bomo morali jemati manj, meni.

Slovensko podnebno ukrepanje ne sledi ciljem

Civilna družba mora dobiti možnost sodelovanja v postopkih, meni Denac, sicer izgubimo velik potencial, tudi za financiranje. V družbi so tudi različna društva, kot jih imajo ribiči, lovci in drugi. V razpravi so tem možnostim dodali tudi podjetja, ki bodo prihodnje leto morala začeti poročati o svoji trajnosti. Sodelovanje v projektih obnove narave je gotovo dobra promocija.

Peter Löffler iz generalnega direktorata za podnebno ukrepanje je opozoril, da so podnebne spremembe tu, scenariji pa pravijo, da se bo Evropa segrela za 2,5 do sedem stopinj Celzija, saj se segreva dvakrat hitreje kot drugi deli sveta. Nekaj presenečenj je neizogibnih, tudi to, da se zalivski tok v Atlantiku upočasnjuje, kar pomeni, da bomo v Evropi imeli bolj vroča poletja in hladnejše zime. Narava je zaveznik v boju s podnebnimi spremembami, zato je potrebujemo več.

Tudi zato so v razpravi opozorili, da se vse spreminja, nekaterih življenjskih okolij v 30 letih ne bo več. Statično vračanje v prvotno stanje naj bi tako zamenjalo dinamično upravljanje. V takem upravljanju bi tudi merili rezultate in se učili.