Kazniva dejanja proti okolju so med najpogostejšimi

Države članice morajo do leta 2030 obnoviti najmanj 30 odstotkov degradiranih habitatov, 60 odstotkov do leta 2040 ter vsaj 90 odstotkov do leta 2050, nalaga danes sprejeta zakonodaja o obnovi narave. Degradiranih je več kot 80 odstotkov evropskih habitatov, zato bo to velika naloga. 

Zakonodaja o obnovi narave, o kateri je že bil sklenjen dogovor z državami članicami, bo omogočila obnovo degradiranih ekosistemov v vseh članicah EU. Prispevala bo k izpolnjevanju ciljev Unije na področju podnebja in biotske raznovrstnosti ter okrepila prehransko varnost, so prepričani v evropski komisiji.

V novi zakonodaji so zajeti gozdovi, travišča, mokrišča, reke, jezera in korale. Skladno s stališčem parlamenta morajo države članice do leta 2030 prednostno obravnavati območja Natura 2000. Preprečiti bodo morale ponovno degradacijo obnovljenih območij in sprejeti nacionalne načrte obnove, v katerih bo podrobno navedeno, kako nameravajo te cilje uresničiti.

Kmetijski ekosistemi

Za večjo biotsko raznovrstnost in boljše kmetijske ekosisteme morajo države članice doseči napredek pri dveh od naslednjih treh kazalnikov: kazalnik travniških metuljev, delež kmetijskih zemljišč z visokoraznovrstnimi značilnostmi pokrajine in zaloge organskega ogljika v obdelovalnih mineralnih tleh. Sprejeti je treba tudi ukrepe za izboljšanje indeksa ptic kmetijske krajine, saj so ptice dober pokazatelji splošnega stanja biotske raznovrstnosti.

Obnova izsušenih šotišč je eden stroškovno najučinkovitejših načinov za zmanjšanje emisij v kmetijskem sektorju. Države članice morajo zato obnoviti vsaj 30 odstotkov izsušenih šotišč do leta 2030 (mokrišča je treba ponovno vzpostaviti na vsaj četrtini teh območij), 40 odstotkov do leta 2040 in 50 odstotkov do leta 2050 (mokrišča je treba znova vzpostaviti na vsaj tretjini teh območij). Ponovna vzpostavitev mokrišč bo za kmete in lastnike zemljišč prostovoljna.

Parlament je zahteval, da zakonodaja vključuje tudi zavoro v sili. Cilji za kmetijske ekosisteme se lahko tako v izjemnih primerih začasno ukinejo, če bi se zaradi njih močno zmanjšala površina, namenjena za pridelavo hrane v Evropski uniji.

Tri milijarde dreves

Zakonodaja zahteva tudi, da se izboljša trend pri več kazalnikih za gozdne ekosisteme in da se zasadi dodatne tri milijarde dreves. Države članice bodo morale v stanje nereguliranih rek povrniti 25.000 kilometrov rek in poskrbeti, da ne bo neto izgub na celotnem nacionalnem območju urbanega zelenega prostora in tudi izgub pokritosti z drevesnimi krošnjami v mestih.

Dogovor z državami članicami je bil sprejet s 329 glasovi za, 275 proti in 24 vzdržanimi glasovi. Po tem, ko ga bo sprejel še svet, bo objavljen v Uradnem listu Evropske unije. Veljati bo začel 20 dni po objavi.

Korist za gospodarstvo

Degradiranih je več kot 80 odstotkov evropskih habitatov. Komisija je 22. junija 2022 predlagala zakon o obnovi narave, s katerim bi dolgoročno obnovili degradirana kopenska in morska območja v Evropski uniji, dosegli cilje Unije glede podnebja in biotske raznovrstnosti ter izpolnili mednarodne zaveze Unije, zlasti tiste iz kunminško-montrealskega svetovnega okvira OZN za biotsko raznovrstnost. Po mnenju komisije bo novi zakon pomagal tudi gospodarstvu, saj bi vsak vložen evro prinesel vsaj osem evrov koristi.

Kazniva dejanja proti okolju

Za posamezna kazniva dejanja je predvidena do desetletna zaporna kazen, globe za podjetja bodo znašale do pet odstotkov svetovnega prometa ali 40 milijonov evrov. Kazniva dejanja proti okolju so namreč četrta najpogostejša kriminalna dejavnost na svetu. Nova direktiva evropskega parlamenta in sveta je bila sprejeta s 499 glasovi za, stotimi proti in 23 vzdržanimi glasovi. Vključuje posodobljen seznam kaznivih dejanj, kot so nezakonita trgovina z lesom, izčrpavanje vodnih virov, resne kršitve zakonodaje EU o kemikalijah in onesnaževanje, ki ga povzročajo ladje. Poslanke in poslanci so poskrbeli, da direktiva zajema tudi tako imenovana kvalificirana kazniva dejanja, kot so veliki gozdni požari ali obsežno onesnaženje zraka, vode in tal, ki vodijo v uničenje ekosistema in so zato primerljivi z ekocidom.

Posameznike ali predstavnike podjetij, ki storijo kazniva dejanja proti okolju, bo lahko doletela zaporna kazen. Njeno trajanje bo odvisno od tega, kako dolgotrajna, huda ali popravljiva je povzročena škoda. Kvalificirana kazniva dejanja se bodo lahko kaznovala z osemletno zaporno kaznijo, v primeru smrti desetletno, druga kazniva dejanja pa s petletno zaporno kaznijo.

Vsi kršitelji bodo morali okolje povrniti v prvotno stanje in škodo popraviti ali pa plačati globe. Za podjetja bodo globe znašale tri ali pet odstotkov njihovega letnega svetovnega prometa oziroma 24 ali 40 milijonov evrov, odvisno od narave kaznivega dejanja. Države članice se bodo lahko odločile, ali bodo preganjale kazniva dejanja, ki niso bila storjena na njihovem ozemlju.

Usposabljanje in zbiranje podatkov

Poslanke in poslanci so vztrajali, da bi bilo treba žvižgačem, ki prijavijo kazniva dejanja proti  okolju, nuditi podporo in pomoč med kazenskim postopkom. Zagotovili so tudi, da bodo države članice boj proti okoljski kriminaliteti podkrepile s specializiranimi usposabljanji za policijo, sodnike in tožilce, nacionalnimi strategijami in kampanjami ozaveščanja. Pomagali bi si lahko tudi s podatki o kaznivih dejanjih proti okolju, ki jih zbirajo vlade držav članic, komisija pa bi morala seznam redno posodabljati.

Po glasovanju na plenarnem zasedanju je poročevalec Antonius Manders (EPP, Nizozemska) dejal, da je »skrajni čas, da se proti čezmejnim kaznivim dejanjem začnemo boriti na ravni EU, in sicer z usklajenimi in odvračilnimi sankcijami, ki bodo preprečile nova kazniva dejanja proti okolju«. »S tem dokumentom smo poskrbeli, da bodo onesnaževalci prevzeli odgovornost za svoja dejanja. To je velik korak v pravo smer, saj bo za onesnaževanje odgovarjalo podjetje, ki onesnažuje, pa tudi njegovo vodstvo. Z uvedbo dolžnosti skrbnega ravnanja se odgovorni ne bodo mogli več skrivati za dovoljenji ali zakonodajnimi vrzelmi,« pravi Manders.

Direktiva bo začela veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Države članice imajo dve leti časa, da jo prenesejo v nacionalno zakonodajo.