Umiranje čebel že vpliva na pridelavo hrane

Pomanjkanje opraševalcev na kmetijskih površinah že omejuje pridelavo več kulturnih rastlin, ugotavljajo v študiji Univerze Rutgers, ki jo je povzel Guardian. Prihodnost glede na to ni lepa, upadanje populacij opraševalcev ima lahko resne posledice za svetovno prehransko varnost.

Različne vrste divjih opraševalcev, kot so čmrlji, so v upadanju zaradi zmanjšanja primernih cvetočih okolij, obsežne uporabe pesticidov in čedalje bolj tudi zaradi podnebnih sprememb. Z vsemi temi grožnjami so povezane tudi bolezni čebel v panjih. Opraševalci so pri tem nujni za tri četrtine pridelkov.

Raziskovalci so v novi študiji preverjali sedem vrst pridelkov v 13 državah ZDA, pri petih so ugotovili, da je pridelek manjši zaradi pomanjkanja opraševalcev, med drugim pri jabolkih, borovnicah in češnjah. Skupaj je skupina znanstvenikov iz ZDA, Kanade in Švedske analizirala 131 polj.



Preberite še: Ministrstvo zanika znižanje standardov varstva čebel

»Rastline na območjih, kjer je več opraševalcev, rodijo znatno več. Presenečena sem, nisem pričakovala, da je rodnost rastlin toliko odvisna od opraševalcev,« je povedala Rachael Winfree, ekologinja in strokovnjakinja za opraševalce na Univerzi Rutgers. Raziskovalci so odkrili, da so divji opraševalci opravili presenetljivo veliko dela tudi na poljih z intenzivnim kmetijstvom, ki pušča tla dalj časa gola. Številni divji opraševalci so namreč bolj učinkoviti kot čebele, vendar hitro izginjajo. Vrsta čmrlja je bila v ZDA prva na seznamu ogroženih vrst opraševalcev, potem ko je število čmrljev upadlo za 87 odstotkov v 20 letih.


 
V ZDA zdaj pridelavo rešujejo s selitvijo čebeljih panjev. To postaja pravi posel. Mandlji, ena od dveh vrst pridelkov, pri katerih niso odkrili upada, rastejo v glavnem v Kaliforniji, kamor vsako leto pripeljejo največ tovornjakov čebel v ZDA. Vendar tudi to ni brez nevarnosti. Zgolj ena vrsta opraševalcev je omejena, poleg tega je velika verjetnost, da jo bodo ogrozili zajedavci in bolezni.

ZDA že desetletja narekujejo trende v kmetijstvu, ki jih posnemajo po svetu. Kmetovanje postaja bolj intenzivno, da bi pridelalo dovolj hrane za čedalje več ljudi, vendar taktike, kot so spreminjanje cvetočih travnikov v njive, škropljenje velikih količin insekticidov in ogromna polja zgolj ene poljščine škodujejo opraševalcem, ki so nujni za dober pridelek. Še več, v kmetijstvu se je delež vrst, ki potrebujejo opraševalce, v 50 letih povečal za 300 odstotkov.



Enako se je povečalo tudi tveganje, da bo več vrst sadja in zelenjave postalo redkejših in dražjih, kar lahko pomeni tudi revnejšo prehrano. Proizvodnja riža, žit in koruze ni ogrožena zaradi pomanjkanja opraševalcev.

Slovenija bi morala biti vzor

Globalno gledano smo čebelarska država, pravi Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije, zato še ne čutimo težav pri pridelavi hrane. Nimamo niti plantaž, kamor bi morali voziti čebele, zato imajo vrtičkarji in kmetovalci opraševanje še brezplačno na voljo. »Če bomo dopuščali uporabo različnih sredstev za zatiranje škodljivcev pa se to lahko spremeni. Zmanjševanje standardov zaščite čebel je velik korak nazaj, čebele so prvi indikator čistosti okolja. Kar škoduje čebelam, škoduje tudi nam,« opozarja Noč.

Spomnil je, da smo imeli leta 2011 množične zastrupitve čebel, potem so umaknili neonikotinoide iz uporabe. Zelo škodljivi pa so tudi drugi pesticidi, ki oslabijo čebele, da so bolj dovzetne za bolezni in zajedalce. »Tega ne prepoznaš takoj in težje ukrepaš,« pravi Noč in dodaja, da si Slovenija, ki ima v čebelah in drugih opraševalcih veliko prednost, tudi zato ne bi smela privoščiti sproščanja standardov. Za prihodnost bi bilo bolj koristno, če bi čebele in druge opraševalce še bolj zaščitila.