Ris(anka) s srečnim koncem

Loški Potok – Ko se je Goru pred tremi meseci v gozdovih romunskih Karpatov ujel v kletko, je padal sneg, snežilo je tudi danes ob njegovem izpustu v naravo v Loškem Potoku. Nekajkrat je zakrožil po obori, se previdno, z visoko dvignjenim repom približal odprtemu izhodu, pogledal levo in desno, nato pa stekel v goščavo, stran od množice tihih opazovalcev za maskirno ograjo. Po 46 letih so slovenski gozdovi dobili novega risjega prebivalca.

Na prostost ga je z oponašanjem risjega klica zvabil 91-letni Maks Konečnik, gospod, ki je v državnem lovišču Lovec v Kočevskem rogu postavil prilagoditveno oboro za šesterico risov, ki so jih v kočevske gozdove leta 1973 naselili slovenski lovci. »Ob takratni izpustitvi je bilo precej manj cirkusa, a so bili tudi drugačni časi. Je pa tudi prav, da se ob takšni priložnosti pripravi dogodek, da ljudje vidijo, koliko dela in truda je treba za vrnitev takšne živali v naravo,« je povedal njegov sin Janez Konečnik, ki je skupaj s hčerjo v množici novinarjev, fotografov, snemalcev in projektnih partnerjev spremljal Gorujev izpust.







Goru je prvi od desetih risov, ki bodo v Slovenijo naseljeni v okviru projekta Life Lynx, namenjenega rešitvi pred izumrtjem in dolgoročnemu preživetju risov v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah. Prejšnji teden so v hrvaškem nacionalnem parku Risnjak izpustili risa Doruja – na Hrvaško bodo skupaj doseljeni štirje risi –, ki so ga prav tako pozimi ulovili v Romuniji. »Čutim veliko olajšanje. Lepo ga je bilo videti stopiti iz kletke, mislim, da si je to zelo želel. Predstavljajte si, kako je 80 dni preživeti v kletki,« se je blaženo smehljal Mihai Pop iz romunske nevladne okoljske organizacije ACDB, ki se je ob dvomesečnem spremljanju depresivnega Goruja v karanteni v Romuniji tudi sam nekoliko nalezel takšnega občutja.

Članom ACDB, številnim prostovoljcem, romunski državni službi za upravljanje z gozdovi Romsilva ter mednarodni ekipi strokovnjakov, ki je pomagala pri vzpostavitvi monitoringa risov v Romuniji in postavitvi pasti, gre zahvala, da sta se že prvo leto v romunskih Karpatih ujela risa. Mihai, ki v Sloveniji ni bil prvič, je ocenil, da so gozdovi okoli Loškega Potoka za Goruja primerni, saj so podobni tistim v njegovi rodni domovini. »Njihova razdrobljenost bi znala biti težava, a počakajmo, kaj se bo zgodilo,« je pokomentiral.



Vesel srečnega konca Gorujevega zaporniškega obdobja je bil tudi koordinator mednarodnega projekta Life Lynx Rok Černe, ki je risove oprezne prve korake na svobodo pospremil z besedami, da je bil od začetka mirnejši kot »Hrvat« Doru, ki je bil ob ulovu, med bivanjem v romunski karanteni in ob izpustitvi v naravo, ko ga je iz kletke kar izstrelilo, zelo poskočen. A tudi Goru je pokazal svojo divjo plat. Pri kletki, v katero se je ujel, je uničil ena od dveh vrat.
 

V obori jedel, spal in kakal 

Romunska zgodba petletnega samca se je končala, njegova povest v Sloveniji pa šele dobro začela. S telemetrično ovratnico, ki so mu jo nadeli že v Romuniji, bodo strokovnjaki spremljali njegovo gibanje in vključevanje v slovensko populacijo. Na območju lovišča Loški Potok, kjer je bil izpuščen, se bo za naklonjenost samice, o kateri je znano, da ima vsako leto mladiče, potegoval z drugim samcem, kar bi lahko privedlo do konflikta; ris je teritorialna žival.

Na vprašanje, zakaj so Goruju za domovanje dodelili območje, kjer je že en samec, je Rok Černe na novinarski konferenci pred risovo izpustitvijo odgovoril, da so se pri odločanju za postavitev obore v Loškem Potoku ali na Snežniku za prvega odločili zato, ker je tu rob populacije naših risov. Če bi Goruja izpustili bolj stran, ne bi bil več v stiku z njo.

V nasprotju z Dorujem, ki je bil v naravo izpuščen neposredno, je moral Goru nekaj časa preživeti v prilagoditveni obori. S tem naj bi se zmanjšala njegova želja po vračanju domov, ki jo imajo velike zveri, in povečala verjetnost, da tudi po izpustitvi ostane na območju. Poleg tega so v projektu želeli, da si Goru po naporni poti iz Romunije, na katero je moral odriniti tešč, opomore. V dobrih dveh tednih, kolikor je preživel v obori, je večinoma jedel, spal in kakal.
 

Ris ne napada rejnih živali

Občina Loški Potok leži na 773 metrih nadmorske višine, razprostira se na 124 kvadratnih kilometrih, 90 odstotkov površin je gozdnatih, nekaj odstotkov je kmetijskih zemljišč, dva odstotka površin sta pozidana. Tam živi okoli 1900 prebivalcev, vsako leto se število še zmanjša, in približno tisoč medvedov. En dodaten ris nam ne bo povzročil težav, je nekoliko v šali, nekoliko zares – pod vtisom odločbe upravnega sodišča, ki je ustavilo odstrel medvedov – povedal župan občine Loški Potok Ivan Benčina.

Zgodba z mednarodnim projektom Life Lynx (2017-2024), vrednem 6,8 milijonov evrov, s petimi sodelujočimi državami in 11 partnerji, je nadaljevanje projektov z medvedi in volkovi, je povedal direktor Zavoda za gozdove Slovenije Damjan Oražem. »Ris je najmanj konfliktna velika zver, a mora vseeno jesti. Na leto upleni od 50 do 60 srn, ki so njegova glavna prehrana. Je v glavnem samotar, sam tudi lovi.« Poleg srnjadi pleni manjše sesalce, loti se tudi jelenjadi, ne napada pa domačih rejnih živali. Populacija risov se uravnava sama, glavni vzrok smrtnosti poleg povozov je krivolov, zato bo tudi v Sloveniji pomembna vloga ozaveščanja in nadzora. Lovci bodo pri tem aktivno sodelovali, je obljubil predsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač, ki je poudaril, da je anketa med njimi pokazala, da 85 odstotkov projekt podpira.

 

Brez doselitve novih risov bosta populaciji v Sloveniji in na Hrvaškem, ki ju pestijo škodljive posledice parjenja v sorodstvu, gotovo izumrli. Konec 19. stoletja se je to že zgodilo. A zavedati se je treba, da z doselitvami le gasimo požar, je bil jasen Tomaž Skrbinšek z ljubljanske biotehniške fakultete. Za dolgoročno ohranitev je treba dinarski in JV-alpski populaciji postaviti kamen za prehod čez potok v Alpe oziroma jo spojiti s populacijo Alpskega loka, s katero si bi izmenjevali gene. K temu bodo prispevale naselitve novih risov na Gorenjskem. »Odziv lovskih družin v dinarskem delu je bil pozitiven. Če bo približno tako tudi v alpskem delu, bomo zadovoljni,« upa Rok Černe.