Zakonodaja na Dunaju od vseh bodočih lastnikov psov – ne glede na pasmo – zahteva, da ob registraciji svojega hišnega ljubljenca predložijo potrdilo o opravljenem tečaju o osnovah posvojitve živali. Že deset let je v avstrijski prestolnici obvezen izpit za tako imenovane nevarne pasme psov, ki se je izkazal za izjemno učinkovitega, saj so v treh letih po sprejetju zakona zabeležili za 63 odstotkov manj ugrizov. Kako pa je urejena zakonodaja v Sloveniji, kjer se je v zadnjih petnajstih letih število registriranih psov povečalo za sto tisoč?



Po podatkih iz centralnega registra psov je bilo v državi ob koncu leta 2019 registriranih 235.000 teh hišnih ljubljencev, od tega jih ima 2070 status »nevarnega«. V Sloveniji sicer nimamo seznama nevarnih pasem, imamo pa določbe v zakonu o zaščiti živali, ki opredeljujejo, kdaj je pes nevaren in katere obveznosti ima skrbnik take živali. Po omenjenem zakonu je nevaren pes tisti, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kaže napadalno vedenje do človeka, in tisti, ki je že ugriznil človeka ali žival.



O napadih psov sicer naši mediji redno poročajo. Niti mesec dni ni minilo, odkar so petdesetletno Koprčanko na njenem dvorišču napadli štirje spuščeni psi pasme kangal, zaradi ugrizov po vsem telesu, ki so ji na srečo povzročili lažje poškodbe, pa je pomoč morala poiskati na urgenci izolske bolnišnice. Leta 2017 so trije podivljani psi pasme pitbul na Mavrlenu blizu Črnomlja raztrgali Tatjano Šum, ki jih je hranila. Najodmevnejši pa je bil primer februarja 2010, ko so trije bulmastifi v Ljubljani smrtno ranili lastnika Saša Baričeviča. Njegovi psi so sicer že štiri leta prej močno ogrizli Tržičana Stanislava Megliča, a so uglednemu zdravniku kljub temu dovolili obdržati pse.


 

Slovenija ima preventivno zakonodajo

Kot so razložili na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ureja zakonodaja v svetu področje ravnanja z nevarnimi ali potencialno nevarnimi psi na dva načina: bodisi s prepovedjo (posedovanja) oziroma omejitvami pri posedovanju določenih pasem psov, ki veljajo za potencialno nevarne, bodisi z individualno opredelitvijo nevarnega psa glede na njegovo obnašanje.



»Po izkušnjah drugih držav, ki imajo ali so imele pasemsko specifično zakonodajo o nevarnih psih, ta ni učinkovita pri preprečevanju napadov, saj ne odstranjuje vzroka napadov in ugrizov, ki korenini predvsem v neodgovornem lastništvu,« so pojasnili. Zato se je Slovenija odločila za zakonodajo, ki temelji na preventivnem delovanju in odgovornem lastništvu psov.

»Lastniki oziroma skrbniki morajo z ustrezno vzgojo in šolanjem kot tudi z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici,« je poudarila Vesna Drole, vodja sektorja za odnose z javnostmi pri policiji. To predvsem pomeni, da morajo imeti pse na javnem kraju med sprehodom ves čas na povodcu in pod nadzorom. Prav tako morajo nositi nagobčnik, v domačem okolju pa morajo biti zaprti v pesjaku ali objektu z ograjo, visoko najmanj 1,8 metra, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom. Nevarnega psa prav tako ne sme voditi oseba, mlajša od 16 let.




 

Ni nevarnih psov, le neodgovorni lastniki

Vsekakor bi obvezno seznanjanje z biologijo psa in vsebinami odgovornega lastništva psa koristilo vsem lastnikom psov, so prepričani na ministrstvu za kmetijstvo. Že leta 2006 je takratni vodja poslanske skupine tedanje stranke LDS Borut Sajovic vložil predlog zakona o odgovornem lastništvu psov in ravnanju z nevarnimi psi, v katerem je bila predvidena licenca za ravnanje s takšnimi živalmi. Predlog zakona je takratna vlada zavrnila kot nedodelan in nepregleden.

Po besedah Štefana Šinka, predsednika Kinološke zveze Slovenije, je bilo v preteklosti že več takšnih pobud, vendar niso nikoli zaživele v praksi, ker bi to terjalo spremembo zakonodaje. Kinološka zveza je sicer pripravljena podpreti vsako spremembo, ki bi spodbujala odgovorno lastništvo.

»V krilatici 'ne obstajajo nevarni psi, le neodgovorni lastniki' je nekaj resnice, vendar je nesporno tudi dejstvo, da imajo pasemski psi glede na svoj genetski zapis različne funkcije, zaradi katerih so jih vzredili.« Pse je treba od rane mladosti socializirati in morda tudi šolati, če gre za bolj zahtevne pasme, je poudaril.

Za dobro sobivanje je po njegovem prepričanju nujno izobraževanje na vseh ravneh, v vrtcih, šolah, univerzah in krajevnih skupnostih. »Vzajemno spoštovanje in nemoteno sobivanje namreč temelji na odgovornih lastnikih psov in tolerantnih nelastnikih.« Praksa z Dunaja pa je le ena od metod, ki jih mestne oblasti lahko implementirajo za doseganje odgovornega lastništva.
———
Avtor je zaposlen v Delovnici.