Pestrost kmetijske krajine je ključna za biotsko pestrost

Krajinske značilnosti, kot so mejice, posamezna drevesa in grmi, visokostebelni sadovnjaki, robovi njiv, lokalna močvirja in obvodna vegetacija, so bistvene za ohranjanje biotske pestrosti v kmetijskih ekosistemih, kažejo številne raziskave. Poleg estetske vrednosti so koristne tudi za kmetijsko pridelavo, a kljub temu so slabo upravljane ali pa se jih uničuje.

Skupna kmetijska politika po letu 2021 kot enega od devetih ciljev na ravni EU omenja ohranjanje krajinskih značilnosti. Deležniki v projektu Sherpa, ki je sofinanciran iz programa Obzorje 2020, so pripravili stališče, kako Slovenija lahko izboljša stanje biotske pestrosti z vključitvijo krajinskih značilnosti v kmetijsko politiko.

Instrumenti slovenske kmetijske politike še ne omogočajo dovolj dobro ohranjanja krajinskih značilnosti, v določenih primerih so posredno spodbudili tudi njihovo odstranjevanje, ugotavljajo avtorji stališča, ki ga je pripravila delovna skupina s predstavniki z biotehniške fakultete, kmetijskega ministrstva, kmetijsko-gozdarske zbornice in Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije. Glavni pomanjkljivosti sedanjega sistema sta, da večina krajinskih značilnosti ni upravičena do podpor kmetijske politike, in pomanjkanje evidenc znotraj sistema nadzora. Izguba krajinskih značilnosti pa je povezana tudi z drugimi pritiski, na primer neugodnimi demografskimi in urbanizacijskimi trendi, ki vodijo v spremembo rabe tal.


 

Krajinske značilnosti izločene iz sistema podpor

Pravila določajo, da je treba krajinske značilnosti, širše od dveh metrov, izločiti iz gerkov, ki so temelj za izplačilo subvencij. »Ker kmeti zanje ne prejemajo podpor, so vsaj posredno spodbujeni, da jih počasi odstranjujejo,« pravi Tanja Šumrada, članica koordinacijske skupine projekta z biotehniške fakultete.

Glede pomanjkanju evidenc Šumradova pojasnjuje, da pri sistemu navzkrižne skladnosti – gre za osnovna pravila, ki se jih morajo držati kmetije, če želijo prejemati subvencije – smernice skupne kmetijske politike navajajo obvezno ohranjanje krajinskih značilnosti, ni pa vzpostavljenih evidenc o nadzoru. »Edina prostorsko vezana baza podatkov, ki jo lahko uporabljajo pri nadzoru v okviru navzkrižne skladnosti, je evidenca naravnih vrednost, kar je veliko premalo. Številne raziskave so pokazale, da če želimo ohranjati biotsko pestrost na primerni ravni, naj bi bilo takih elementov v kmetijski krajini od sedem do 15 odstotkov.«

Delovna skupina projekta priporoča, da je treba natančneje opredeliti krajinske značilnosti, ki se pojavljajo v Sloveniji in so prepoznane za pomembne pri ohranjanju biotske pestrosti, jih vključiti v ukrepe kmetijske in drugih politik ter vzpostavitvi podatkovne zbirke in nadzorne sisteme, ki bodo omogočali njihovo načrtovanje, spremljanje in vrednotenje. Pri tem se zavedajo, da »bo pri določitvi ciljev kmetijske politike treba najti ustrezno razmerje med potrebami po ohranjanju krajinskih značilnosti in biotske pestrosti ter ekonomskimi cilji, v strukturi instrumentov pa poiskati smiselno ločnico med standardnimi in nadstandardnimi ukrepi«.

Šumradova pravi, da bi bilo smiselno kombinirati instrumente, ki bi bili obvezni za vse kmetije, in prostovoljne instrumente za nadstandardne ukrepe. Pri prvih bi šlo za to, da se krajinske značilnosti vključijo v opredelitev površin, ki so upravičene do dohodkovnih podpor. Spodbude za nadstandardne ukrepe (shema za okolje in podnebje ter KOPOP) pa bi bile namenjene obnovi krajinskih značilnosti tam, kjer so te izginile ali so bile odstranjene.

Stališča projekta, katerega cilj je povezati znanost, odločevalce in civilno družbo v razpravi o ključnih temah podeželja in kmetijstva, bodo služila kot priporočila Evropski komisiji za oblikovanje politik, ki se nanašajo na evropsko podeželje.
 

Dobra praksa iz Švice

Šumradova kot primer dobre prakse ohranjanja krajinskih značilnosti navaja Švico. Tam imajo že več kot desetletje sistem, po katerem mora vsako kmetijsko gospodarstvo določen odstotek svojih kmetijskih zemljišč nameniti ohranjanju krajinskih značilnosti. EU je to v aktualnem programskem obdobju poskušala posnemati v okviru pobude za ozelenitev z določbo, da morajo kmetije sedem odstotkov namenjati za območja z ekološko usmeritvijo, vendar je med sprejemanjem kmetijske politike ideja zvodenela. To pravilo namreč velja izključno za poljedelske kmetije nad določeno velikostjo, poleg tega je bilo državam članicam prepuščena opredelitev, kakšne so lahko krajinske značilnosti znotraj teh sedmih odstotkov. Slovenija po besedah sogovornice ni opredelila nobene krajinske značilnosti, ključne za ohranjanje biotske pestrosti kmetijskih ekosistemov.

V novem programskem obdobju bo ohranjanje krajinskih značilnosti del nove pogojenosti, vendar pogajanja o tem, ali bo veljalo le za njivske ali vse površine, še potekajo. Od zakonodajnih predlogov evropske komisije o skupni kmetijski politiki v novem programskem obdobju ni pričakovati bistveno večje ambicioznosti glede na sedanje programsko obdobje, zato je veliko odvisno od pobude posameznih držav, pravi Šumradova in dodaja: »EU določa osnovni okvir, vendar to ne pomeni, da država ne naredi kakšnega koraka več, kot je treba.«

Slovensko kmetijsko ministrstvo je bilo aktivno vključeno v razpravo in pripravo dokumenta v okviru projekta. Po mnenju Šumradove se na ministrstvu zavedajo omejitev prejšnjega sistema, zlasti v okviru navzkrižne skladnosti. »Obstaja določena pripravljenost, da se to področje bolje uredi.« Z optimizmom jo navdaja tudi, da je bila Slovenija ena redkih držav, ki se je tudi na ravni EU zavzela, da bi se pogojenost na tem področju v okviru nove skupne kmetijske politike izvajala na vseh tipih kmetijskih zemljišč, ne le na njivah. Ali se bo to prelilo v dejanske dokumente in politiko, bo znano v nekaj mesecih.