Blato čistilnih naprav v sežig ali predelavo

Ljubljana – Težav z blatom iz čistilnih naprav, ki so se zaostrile z zaprtjem meja in ustavitvijo izvoza na Madžarsko, kjer so blato odlagali, še ne bo kmalu konec. Na okoljskem ministrstvu so določili dve možnosti, sežig blata na večjih čistilnih napravah in predelavo v gradbene proizvode.

Sežig odpadkov je bil vedno državna javna služba, sežig blata iz čistilnih naprav, ki je tudi odpadek, pa je po besedah državne sekretarke na Mopu Metke Gorišek faza čiščenja odpadne vode in tako občinska javna služba. »Sežigalnice so za odpadke, ne za odpadno blato,« poudarja. Mop ne bo določal območij, občine bodo morale sodelovati pri postavitvi naprav, ki bi lahko zrasle v dveh letih in stale od osem do deset milijonov evrov. Te naprave bi morale tudi izločati fosfor.



Goriškova je povedala, da bodo te projekte sofinancirali, morda že z denarjem sklada za okrevanje po epidemiji koronavirusa. Dovoljenja bodo pridobivale vodilne občine, podobno kot pri centrih za ravnanje z odpadki, pri čemer za naprave, ki bodo v območju čistilne naprave, ne bo treba spreminjati državnega prostorskega načrta in bodo lahko pridobile integralno dovoljenje. Pri drugih občinah bo bolj zapleteno.



Predelave blata v gradbene proizvode za sanacijo rudnikov, degradiranih površin in gradnjo nasipov ne bodo sofinancirali. Za tako predelavo bo treba pridobiti slovenski tehnični standard, ki ga podeljuje ZAG, nato pa še okoljevarstveno dovoljenje Arsa.
Lani so komunalna podjetja v tujino izvozila 118.550 ton vlažnega blata, je pokazala analiza, ki jo je predstavila Marjetka Levstek, predsednica Slovenskega društva za zaščito voda. Večina je končala na Madžarskem, devet odstotkov so ga sežgali, tri odstotke pa ga je končalo drugje. To stane od 77 do 241 evrov na tono, so v anketi ugotovili na zbornici komunalnega gospodarstva pri GZS.

Glavoboli in tuj zaslužek

»Blato predstavlja 30 odstotkov stroškov odvajanja in čiščenja odpadnih voda in 90 odstotkov glavobolov,« pravi Levstkova. Suši ga le 18 odstotkov od 507 čistilnih naprav, pri čemer na 97 naprav odpade 80 odstotkov zmogljivosti. Lani so proizvedle 38.000 ton suhe snovi oziroma 160.000 ton vlažnega blata. Po oceni na leto v Sloveniji na prebivalca nastane 15 kilogramov blata, ki ga je treba nekam pospraviti.



Komunale bi lahko najprej zagotovile anaerobno stabilizacijo blata, v tako imenovanih gniliščih se blato bolje zgosti, nastane pa tudi metan, s katerim je čistilna naprava lahko energijsko samozadostna, je pojasnila Marjetka Levstek. Naslednji korak je sušenje blata in zadnji predelava ali sežig. Zdaj blato povzroča emisije, prometne nesreče, visoke stroške zaradi izvoza, tujci pa dobijo iz njega energijo in prihodke, je poudarila Metka Gorišek.