Dogaja se, da se nekateri bojijo oddati vlogo za pomoč ali jih je sram

Skoraj dva meseca po uničujočih­ poplavah je stanje na terenu, kot ugotavlja Cvetka Tomin, generalna sekretarka Rdečega križa Slovenije (RKS), iz prve faze reševanja življenj in vsega, kar je mogoče rešiti, prešlo v vmesno obdobje, ko se postavljajo vprašanja, kako naprej. »Nekateri ne bodo mogli več vzpostaviti živ­ljenja, kakršno je bilo prej, in to povzroča velike stiske,« je opozorila. S Cvetko Tomin in predsednico RKS Ano Žerjal smo se pogovarjali o pomoči ljudem in vlogi največje slovenske humanitarne organizacije ob naravnih nesrečah, ki so to poletje prizadele državo.

»Naravne nesreče so vedno bile in vedno bodo, zaradi podnebnih sprememb jih bo najbrž vse več. Z boljšo pripravljenostjo lahko zmanjšamo ranljivost okolja,« je prepričana Cvetka Tomin, ki sodeluje v razširjeni delovni skupini pod vodstvom državnega sekretarja Boštjana Šefica, kjer se vsak dan ukvarjajo s presekom stanja in s tem, kdo lahko na katerem področju prispeva k čim hitrejši obnovi. »Cilj je vzpostavitev normalnih pogojev za življenje, predvsem pa, da bi sanacija potekala tako, da bi v prihodnosti preprečili tako obsežne posledice,« je povedala generalna sekretarka ene od organizacij, ki jim je vlada poverila razdelitev prve finančne pomoči.

Prvi sveženj v višini 1,1 milijona evrov je država namenila prebivalcem, ki so jih julija prizadela neurja. Pri tem so sodelovale tri partnerske organizacije, poleg RKS še Slovenska karitas in Evangeličanska humanitarna organizacija Podpornica. Prvi dve sta posredovali po pol milijona, tretja pa 100.000 evrov.

»Za to pomoč po neurjih smo prejeli bistveno več upravičenih vlog, kot smo pričakovali, zato smo morali znižati zneske, ki so bili predvideni za posamezno obliko škode. Sprva je bilo za uničena stanovanja ali hiše načrtovanih od 8000 do 15.000 evrov, za poškodovane strehe in stanovanjske prostore od 2000 do 8000 evrov, za sanacijo kleti, fasade, oken, vrat, infrastrukture od 1000 do 2000 evrov, v primeru delno odkritih streh, uničenih zalog hrane ali kurjave, poškodovanih sten in tal pa od 500 do 1000 evrov. Zneski, ki so jih prosilci dobili nakazane, so bili nižji, kar je povzročilo precej nezadovoljstva. Tu vstopamo humanitarne organizacije, ki imamo baze podatkov, da lahko pomagamo, kjer je najbolj nujno,« sta opisali sogovornici.

Drugi sveženj, ki je bil zaupan v razdelitev RKS in Karitas, je bil bistveno obsežnejši. Vlada je za prvo pomoč poplavljenim predvidela 10 milijonov evrov. »Ta naloga je bila zaradi več prosilcev zahtevnejša, smo pa prejeli manj vlog od pričakovanih in smo zato sorazmerno zvišali zneske, ki so jih prejeli upravičenci za prvo in drugo stopnjo,« sta pojasnili predstavnici RKS.

Najnižji možen znesek je tako ostal 500 evrov za tiste, ki jim je poplavilo klet, kjer ni bilo veliko škode. Za prvo stopnjo, ki pomeni trajno uničena bivališča, ki so praktično neobnovljiva, je bila načrtovana višina pomoči 3000 evrov, v primeru poplavljenih stanovanjskih etaž pa 1500 evrov. Na koncu so tisti, ki jim je poplavilo stanovanje in so imeli drugo škodno stopnjo, dobili po 2260 evrov, za najvišjo stopnjo pa po 4521 evrov.

Komisije za vloge

Vse vloge so obravnavale regijske komisije, ki so jih sestavljali predstavniki občin, centrov za socialno delo, območnega združenja Rdečega križa, Karitasa, organizacijsko pa je delo usmerjala uprava za zaščito in reševanje. »Za vsako vlogo so se skupno odločili, v katero kategorijo uvrstiti upravičenca. Zaradi pritiska, da bi skoraj 9000 vlog čim prej obdelali, smo morali ubrati čim bolj učinkovito pot,« je utemeljila Cvetka Tomin.

Na klicni center RKS, ki so ga vzpostavili takoj po poplavah, se številni obračajo prav v zvezi s to pomočjo. Nekateri pokličejo, da bi se zahvalili, nekatere tudi zanima, kakšni so bili kriteriji za pridobitev sredstev ali zakaj oni niso dobili pozitivnega odgovora. »To jim poskušamo pojasniti. Hkrati poskušamo iskati individualne rešitve, denimo v primerih, ki so bolj kompleksni, kot je bivanje več gospodinjstev na istem naslovu v eni stanovanjski hiši, ko je treba ugotoviti, kdo je pravzaprav upravičenec,« je povedala Ana Žerjal.

Na klicni center RKS, ki so ga vzpostavili takoj po poplavah, se ljudje obračajo z različnimi vprašanji. FOTO: Rdeči Križ Slovenije

Nekaj vlog so komisije zavrnile iz različnih razlogov. Nekatere so bile podvojene ali celo potrojene, ko so jih posamezniki hkrati poslali na RKS, Karitas in občino. Dogajalo se je tudi, da so v isti družini enako škodno vlogo oddale tudi po tri osebe, s prilogo iste fotografije v isti kleti. Pomoč so v teh primerih odobrili le enemu. Tretji razlog za negativno odločitev je bil, da ljudje, ki so zaprosili za denar, na določenem naslovu niso bivali.

»Bivališče je bilo eden od glavnih kriterijev, sredstva so bila namenjena ljudem, ki so utrpeli škodo na svojem domu in se morajo postaviti na noge,« je argumentirala Ana Žerjal in pou­darila, da sta državna pomoč in pomoč, ki jo še naprej deli RKS iz za to zbranih sredstev, namenjeni temu, da si prizadeti sanirajo dom. »Ne delimo pomoči za uničene kmetijske površine ali gozdove. To so bila tudi zelo pogosta vprašanja. Te stvari država rešuje po drugih kanalih, naša osnovna naloga je pomoč za varno bivanje.«

Vprašanja pravičnosti

Po poplavah se nekateri posamezniki in družine predvsem po družbenih omrežjih izpostavljajo s svojimi zgodbami in poskušajo na ta način zbrati denar za obnovo izgubljenega. Številni se bodisi ne znajdejo s sodobnimi tehnologijami bodisi se niso pripravljeni javno izpostaviti na tak način. Kako lahko pri RKS zagotovijo, da pomoč pride do ljudi pravično? »To je zelo pomembno vprašanje, s katerim se ukvarjamo ves čas. Naša prednost je velika mreža Rdečega križa Slovenije s krajevnimi organizacijami. Ljudje, ki so v njih dejavni, so večinoma takoj obiskali vse prizadete in naredili sezname, še preden je bila popisana vsa škoda. V Slovenj Gradcu sem bila, na primer, deset dni po poplavah in takrat so imeli vse sezname, kdo resnično potrebuje pomoč. V teh okoljih se ljudje med seboj dobro poznajo. Zato sem prepričana, da RKS deli pomoč tistim, ki jo res potrebujejo,« je odgovorila Ana Žerjal.

Usmeritev njihovih območnih združenj je bila, da oškodovane seznanijo z državno in drugimi možnostmi pomoči, tudi tistimi, ki so jim na voljo na centrih za socialno delo. »Dogaja se, da se nekateri bojijo oddati vlogo za pomoč ali jih je sram. Nikogar nočemo pozabiti, ampak nekatere je sram. V Ljubljani je drugače. Tu gre večinoma za podeželje, kjer je kultura ljudi drugačna. Tukaj bi stalno morali pozivati, ali slučajno kdo še kaj potrebuje,« je dodala.

Potreb je ogromno. »Neodvisno od poplav na različne načine pomagamo 365 dni v letu. V vsej Sloveniji imamo 120.000 rednih prejemnikov pomoči, zdaj je socialna slika nekoliko drugačna. Na območjih, prizadetih zaradi poplav, je veliko ranljivih, ki jim že tako vseskozi pomagamo, zdaj pa še dodatno. To pomeni, da so se nam baze še povečale. Odzivamo se na način, da ciljno odgovarjamo na dejanske potrebe, in to tako, da spoštujemo lokalno okolje in navade. To ne pomeni, da lahko vsakemu prineseš artikel, ki ga osebno uporablja, v takih okoliščinah se moramo vsi prilagajati, tudi prizadeti,« je dejala Cvetka Tomin.

Odziv se prilagodi okolju

Kako komentirajo izjavo predsednice države Nataše Pirc Musar ob obisku prizadetih območij, da »se bodo tudi humanitarne organizacije morale odločiti, kako fokusirati pomoč, mogoče bo namreč komu bolj prav prišla denarna pomoč kot makaroni in paštete«?

»Pomoč mora biti usmerjena in prava, porabo sredstev moramo načrtovati. Videnja so različna. Naslanjamo se na našo mrežo, ljudje samo povedo, kaj potrebujejo, včasih je za to treba večkrat vprašati, da se izrazijo, ampak na tem gradimo in delamo. Nam je najlažje razdeliti denar. Ali je to pravično, učinkovito, vzdržno? Odvisno od situacije. Nekateri raje sprejmejo darilne kartice in te smo razdeljevali že na začetku, da so si šli v trgovino kupit, kar hočejo. Zlasti starejšim ali tistim, ki ne živijo v urbanih okoljih, pogosto veliko pomeni, da jim nekdo potrka na vrata in prinese paket. Ob tem se še malo pogovorijo. Oblike pomoči so različne, prilagajati se moramo okoljem,« je odgovorila Cvetka Tomin.

V času, ko so njihovi prostovoljci obiskovali odročne kmetije, ki so bile odrezane od sveta, tako da so po lestvah plezali čez potoke in v nahrbtnikih nosili vodo in zdravila, boni za trgovino 90-letni gospe ne bi koristili, saj ni mogla nikamor, ogromno pa ji je pomenilo, da jo je nekdo obiskal, je dodala.

»Naši timi so hodili od vrat do vrat tudi zato, da so vprašali ljudi, kako so, da se niso počutili same in da so jim nudili psihosocialno pomoč. Tako so jim lahko dali tudi prve informacije, kakšne so možnosti, ter jih usmerili na način, da spoštujejo človeško dostojanstvo, kar je zelo pomembno. Potem se lahko ljudje sami odločijo in presodijo, da bodo za nekaj zaprosili.«

Priprave na zimo

Za otroke so se med počitnicami potrudili poskrbeti tako, da so jih pozvali v zdravilišče Debeli rtič, kjer so jim omogočili razbremenitve pod strokovnim vodstvom, v prihodnosti bodo organizirali sprostitveno rehabilitacijo za dve skupini po sto starejših ljudi.

Pred zimo, ko se že v običajnih razmerah posamezniki in družine pogosteje obračajo na humanitarne organizacije za pomoč pri zagotavljanju ogrevanja in plačilu položnic, je deset območnih združenj, v katerih je bilo največ prizadetih, pripravilo načrte, v katerih so predvideli, kakšne bodo njihove potrebe čez tri, šest in dvanajst mesecev, da se ustrezno pripravijo.

Za območna združenja na prizadetih območjih je dodatna težava, da v vsem tem času niso mogla izvajati pridobitnih dejavnosti, kot so tečaji prve pomoči, ki omogočajo njihovo humanitarno poslanstvo, zato so jim prišla naproti druga območna združenja in zveza.

Na srečo nakazila donacij, tudi iz tujine, od fizičnih in pravnih oseb, pa tudi iz nekaj večjih fundacij in sestrskih nacionalnih društev, še prihajajo. »Ponosni smo, da nas prepoznajo kot zaupanja vredno organizacijo. Solidarnost se je izrazito pokazala. Pomagala so nam sestrska društva naše velike družine, Mednarodna federacija Rdečega križa je k nam poslala strokovnjake, da nas okrepijo na področjih, na katerih smo ocenili, da smo šibki. Poslali so nam tudi pet avtomobilov, ki jih naša območna združenja na prizadetih območjih niso imela,« je naštela generalna sekretarka, ki meni, da se je v tej tragediji znova pokazalo, kako pomembna je skupnost, ki jo je treba krepiti, in kako slabe so posledice zapiranja v lastne okvire.

»Česa smo se naučili? Trdno sem prepričana, da je v vsaki grozni stvari tudi nekaj dobrega. Katere spremembe bodo sledile, da bo življenje lažje? Predvidevam, da se bodo na vseh področjih lotili analiz, da bi identificirali slabosti. Mi to počnemo. Videli smo, kje smo šibki. Tako ogromno naravno nesrečo bi težko obvladali brez pomoči Mednarodne federacije Rdečega križa, od katerega smo dobili podporo v človeških virih in računalniški tehnologiji.­ Naša prednost je, da smo del velike in pomembne mreže tako v mednarodnem merilu kot znotraj države. Želimo si iskati rešitve, da bomo v prihodnosti lažje, hitreje in bolj kakovostno pomagali ljudem,« je strnila Ana Žerjal.