Pripraviti se moramo na nepredvidljive katastrofe

Generalni sekretar Mednarodne federacije Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC), največje humanitarne mreže na svetu, Jagan Chapagain, je v zadnjih dveh dnevih obiskal več območij, ki so jih prizadele poplave, in se srečal s predstavniki slovenskega političnega vrha.

Kakšen je namen vašega obiska?

V Slovenijo sem prišel, da bi bolje razumel, kakšne so posledice poplav in plazov, ki so jo prizadeli, in da izrazim našo solidarnost prebivalcem. Priložnost sem izkoristil tudi za pogovore s premierom Robertom Golobom in vladnimi predstavniki ter s predsednico države Natašo Pirc Musar.

Beseda je tekla tako o položaju Rdečega križa Slovenije v vlogi prvega pomočnika oblastem, njegovi odzivnosti v primeru naravnih in humanitarnih nesreč ter možnosti tesnejšega sodelovanja, tako z državo kot zasebnim sektorjem. Pogovarjali smo se predvsem o tem, kako lahko pomagamo v procesu okrevanja države po tej katastrofi.

Vedno delamo prek svojega lokalnega Rdečega križa, glavni prispevek mednarodne federacije je bila donacija (približno milijon evrov, op. p.) iz sklada za urgentni odziv ob katastrofah, podporo smo nudili tudi z vozili, logistiko, predvsem pa s strokovnim znanjem in z ljudmi, ki imajo bogate izkušnje z ravnanjem ob takšnih naravnih nesrečah drugod po svetu. Ti kolegi so tukaj že praktično od prvega dne. Nudimo nekaj orodij, predvsem digitalnih, za ocene in analize podatkov, ki se lahko uporabljajo tudi za razdeljevanje pomoči, zlasti denarne.

Kolikor sem seznanjen, je vse večja potreba po psihosocialni pomoči, saj so mnogi zelo prizadeti. Tudi na tem področju lahko ponudimo strokovno pomoč in kapacitete.

Kako ocenjujete razmere na terenu?

Obseg razdejanja je res velik. Presenetila je predvsem ta neverjetna količina vode v tako kratkem časovnem intervalu in v tem delu leta, in to, kako so vode in plazovi rušili vse pred seboj. Priča smo uničenju domov, infrastrukture, življenjskega okolja brez primere v teh krajih.

So mi pa povedali, da je bil odziv vseh, ki so priskočili na pomoč, hiter, in to tudi v odročnih predelih, ki so bili težko dostopni. Aktivirali so se prostovoljci v samih skupnostih in iz bližnje okolice, mnogi med njimi so bili prostovoljci Rdečega križa. Raven solidarnosti je dragocena in občudovanja vredna.

Generalni sekretar Mednarodne federacije Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC) Jagan Chapagain se je srečal s predsednikom vlade Robertom Golobom. FOTO: Črt Piksi

Slovenija je kot država stopila skupaj, ljudje si pomagajo. Pokazala se je človečnost. Kot Rdeči križ bomo naredili, kar je mogoče, da prispevamo, kolikor moremo.

Kar me navdaja z optimizmom, je osredotočenost na odpravo posledic in na sanacijo. V hišah, kjer sem bil, že imajo ponovno vodo in elektriko. To so vse pozitivni znaki, pomembno pa se je zavedati, da je raven uničenja ogromna ter da bo obnova zahtevala znatne resurse, zlasti finančne, pa tudi, da bo dolgotrajna. Življenje se ne bo vrnilo v normalne tirnice jutri, to lahko traja tudi več let.

IFRC in nacionalne organizacije Rdečega križa in Rdečega polmeseca so navzoči ob humanitarnih situacijah po vsem svetu. Ali je pravilen vtis, da je potreb po pomoči vse več?

Absolutno. Vsako leto smo priča več naravnim katastrofam, torej poplavam, plazovom, tajfunom, tropskim viharjem, potresom, zdravstvenim krizam, pri tem nimam v mislih covida-19, ampak druge. V številnih delih sveta, denimo, ni pitne vode, skoraj milijarda ljudi nima dostopa do nje in tudi do komunalne ureditve ne. Pravkar sem se vrnil iz Afrike, bil sem v več državah, kjer na milijone otrok ni cepljenih. Migracije so vse bolj množične, število beguncev in migrantov narašča.

Ogromno je indikatorjev, ki kažejo, da se humanitarne potrebe povečujejo. Na drugi strani pa se sredstva in viri za odziv ne povečujejo v enaki meri. Z naraščanjem potreb se povečujejo tudi pričakovanja do humanitarnih organizacij, mi pa nimamo dovolj resursov, zlasti finančnih, da bi lahko primerno pomagali v vseh teh krizah.

Tudi zato smo našo strategijo postavili v tri bloke. Prvi je urgentni odziv na krize in na potrebe, ki z njimi nastanejo. Seveda nismo edini, sodelujemo z vsemi drugimi organizacijami in vladami. Hkrati pa smo prepričani, da zgolj odgovarjanje na potrebe ni dobra strategija, ker se te vsakokrat povečajo. Torej, kako lahko spremenimo pristop, da se potrebe po pomoči zmanjšajo? Če ukrepamo, na primer, na področju podnebnih sprememb ali zdravstvene preventive in rešujemo osnovne življenjske potrebe prebivalstva, bi se s tem lahko zmanjšale migracije. Če bi lahko ljudje dostojno živeli, mogoče ne bi hoteli zapustiti svojega kraja ali države. Varnost in pomanjkanje sta zelo pogosta razloga, zaradi katerih gredo na pot v iskanju boljšega življenja. V našem drugem bloku se torej osredotočamo na zadeve, povezane s podnebjem, zdravjem in migracijami ter poskušamo odpravljati temeljne vzroke. S tem se gradi odpornost v skupnosti.

Tretji blok pa je odgovornost humanitarnega delovanja, da zagotavljamo transparentnost in da ni ne korupcije ne kakršnekoli diskriminacije. Da humanitarno delo opravljaš tako, da spoštuješ dostojanstvo ljudi.

Ni dovolj, da delaš prave stvari, delati moramo prave stvari na pravi način. Naš pristop je, da se odzivamo na potrebe, sodelujemo z lokalno skupnostjo, da se te potrebe zmanjšajo, in to počnemo na odgovoren način.

Zakaj ima Rdeči križ na globalni ravni med humanitarnimi organizacijami poseben status?

Najbrž je to povezano z njegovo zgodovino, saj leta 1863, ko je nastal, ni bilo veliko podobnih humanitarnih organizacij, ki bi hodile po nevtralni, nepristranski in neodvisni poti. Ta tradicija delovanja v zelo kompleksnem okolju, z zelo načelno držo, ne da bi se postavil na katerokoli stran, nam v več kot 150 letih najbrž v določeni meri daje poseben status. Je pa še nekaj drugih dejavnikov. Kot generalni sekretar sem zelo ponosen na našo lokalno navzočnost preko prostovoljcev. Imamo 191 članic, kar pomeni, da smo skoraj univerzalni, in 16,5 milijona prostovoljcev na terenu, ki zagotavljajo nesebično podporo, ne da bi pričakovali kako povračilo. Njihov cilj je pomoč sočloveku in to, da pozitivno vplivajo na njegovo življenje.

V eni od naših publikacij sem zasledil zapis, da je delo v Rdečem križu tako posebno, ker se zbudiš opolnoči, da se pelješ na kraj, kjer še nikoli nisi bil, pomagaš nekomu, ki ga ne poznaš in ga najbrž nikoli več ne boš videl. To počnejo prostovoljci Rdečega križa.

Kako vzdržujete ta duh?

Po izobrazbi sem inženir, odločil sem se, da se bom odrekel temu poklicu in delal za Rdeči križ. To sem storil zato, ker sem bil nekoč kot mladenič prostovoljec v svoji domovini, Nepalu, in zame je bilo to delo posebno, saj delaš z ljudmi, se z njimi povezuješ in nekaj narediš zanje. Toliko lahko prispevaš kot prostovoljec! Ko pa je takih dejanj 16,5 milijona, se to mora poznati.

Zdaj delam v Ženevi, večino življenja pa sem bil na terenu. Zavedanje, da si nekomu pomagal, ti daje motivacijo in predanost za to, da nadaljuješ.

Na katerih področjih in območjih je največ potreb po pomoči Rdečega križa?

Zaradi naše nacionalne mreže je vsaka država prioriteta, mednarodna solidarnost pa nastopi, ko potrebe v neki državi presežejo njene kapacitete za odziv. To se spreminja, pred dvema letoma so bile vse oči uprte v Afganistan, zdaj so precej bolj v Ukrajino in Afriko. Pomanjkanje prehranske varnosti v več delih Afrike in migracije, ki jih pomanjkanje hrane povzroča ta trenutek, kličejo po tem, da se pomoč mednarodne skupnosti prioritetno usmeri tja. Razmere so kritične predvsem v državah, kjer divjajo oboroženi konflikti, ali so jih prizadele naravne nesreče, kot je suša in zaradi nje lakota.

Podnebne spremembe zadevajo vse države po svetu. Kot je pokazala naravna nesreča v Sloveniji, nekih normalnih vremenskih vzorcev ni več. Obilica dežja pade, ko sploh ne bi smelo deževati, takrat, ko bi moralo padati, pa ni dežja. To pomeni, da naši vzorci pripravljenosti niso več dovolj dobri. Pripraviti se moramo na nepredvidljive katastrofe. Spremeniti moramo način razmišljanja.

Številne so zdravstvene krize, posebej po pandemiji covida-19 pa zaznavamo veliko več težav v duševnem zdravju in psihosocialnih stisk, prav na tem področju lahko Rdeči križ še veliko prispeva, zlasti zaradi naše baze prostovoljcev. Še naprej bo veliko pozornosti treba nameniti migracijam.

Pomembno se je odzvati, a v zadnjih petih ali šestih letih si prizadevamo predvsem za pristop predvidenih dejavnosti, kar pomeni, da za nekatere krize lahko predvidevate, da se bodo zgodile, zlasti klimatske. Tajfuni, cikloni, deževje, v določeni meri celo poplave, so predvidljivi. Ko pričakujete, da se bo nekaj zgodilo, in ukrepate, preden pride do katastrofe, je mogoče rešiti veliko človeških življenj. To je nov element v našem delovanju, ki pa prinaša velik napredek.

Pri našem delu je v zadnjih letih prišlo še do ene spremembe. Nekoč smo razdeljevali odeje, hrano in druge reči, zdaj pa se vse bolj usmerjamo v to, da dajemo ljudem denar. Ugotovili smo, da pride tako pomoč do ljudi veliko hitreje, je dostojanstvena, predvsem pa lahko prejemniki denar porabijo za tisto, za kar sami ocenijo, da najbolj potrebujejo. Kadar mi razdeljujemo dobrine, dajemo tisto, kar imamo, kar pa ni nujno tisto, kar ljudje potrebujejo.

Kako vse to financirate?

Denarja vedno primanjkuje. Imamo mehanizem, po katerem nacionalne članice prispevajo v naš osrednji proračun, več je tudi vlad, ki donirajo, zadnja leta narašča tudi podpora zasebnega sektorja, zlasti od pandemije covida-19 se je precej povečala.

V zadnjih letih smo investirali tudi v bolj inovativne pristope financiranja, ki jih še razvijamo in pilimo. Eden med njimi je uporaba zavarovalnih priložnosti za naš globalni sklad za urgentni odziv, ki ga financirajo donatorji, dodali smo element zavarovanja, kar pomeni, da se ob izpolnjevanju določenih kriterijev sproži zavarovanje.

Prostovoljci Rdečega križa so med drugim razdeljevali hrano prizadetim v poplavah v Sneberju. FOTO: Jože Suhadolnik/delo

Nenehno se moramo ukvarjati z zbiranjem sredstev in nagovarjati donatorje, pri tem je zelo pomembno predstaviti razmere na terenu in ubesediti pomen tega, da nekdo prispeva za humanitarno delovanje. A le z govorjenjem ljudi ne boste prepričali, da odprejo denarnice. Pokazati jim morate rezultate in tudi dokazati, da ste izpolnili naloge na odgovoren in transparenten način. To donatorjem pomaga pri odločitvi. Če govorimo o vladah, namenjajo davkoplačevalski denar in morajo davkoplačevalcem zagotoviti, da se je njihov denar porabil koristno za izboljšanje življenja ljudi.

To nenehno delo, in ni popolne formule ali modela.

Prej ste omenili, da so bile pred dvema letoma vse oči uprte v Afganistan, lani v Ukrajino. Za mnoge krize pa se zdi, kot da je svetovna javnost pozabila nanje.

Danes je Afganistan pozabljena kriza. Nikjer več je ni v novicah. In imate prav, ogromno, ampak res ogromno je pozabljenih kriz. Del našega zagovorništva je povezan z opozarjanjem na to, da če se o nečem ne govori več v poročilih, to še ne pomeni, da so se razmere bistveno izboljšale in da ljudje tam ne potrebujejo več pomoči.

Ker so sredstva omejena, pa se pogosto zgodi, da se denar nameni za tista vprašanja oziroma območja, ki so v medijskem središču.

Zaradi navzočnosti naših prostovoljcev v praktično vseh državah in v številnih skupnostih imamo možnost opozarjanja na probleme. Zagovarjamo pa predvsem mobiliziranje v lokalnem okolju, ki je ponavadi bistveno bolj intenzivno, kot je mobiliziranje na mednarodni ravni. V vseh državah ni mogoče na enaki ravni spodbuditi delovanja, a v vsaki obstajajo resursi, velikodušni posamezniki in gospodarstveniki. Kljub naporom za mednarodno solidarnost namenjamo veliko pozornosti domači mobilizaciji in kapacitetam znotraj držav.

Tako je tudi, če pogledate Slovenijo danes: kljub temu, da je pomoč prispela iz številnih držav, se ne more meriti s pomočjo v prostovoljskih urah, denarju in materialu znotraj države.

Omenili ste 16,5 milijona prostovoljcev. Največja valuta humanitarne organizacije je zaupanje, tako teh prostovoljcev, kot tistih, ki dajejo denar, in ljudi, ki jim pomagate. Kako zagotavljate to zaupanje?

Zaupanje je rezultat, in to rezultat več reči, ki jih počneš. Prepričan sem, da si zaupanje pridobiš s tem, da delaš, kar govoriš, in da izpolniš, kar si napovedal. Če to počneš dosledno, redno, sčasoma gradiš zaupanje.

Kot organizacija imamo prednost, ker je večina naših prostovoljcev iz skupnosti, ljudje pa najbolj zaupajo svojim ljudem. To je v človeški naravi.

Lahko pa hitro izgubiš zaupanje, če ne držiš besede. Včasih pa pride do okoliščin, ko niti pri najboljši volji ne moreš izpolniti obljube in v taki situaciji je treba biti transparenten ter odkrito pojasniti razloge, zakaj se je to zgodilo.

Naša zgodovina tudi spodbuja prostovoljce, da se pridružijo organizaciji. Njihova motivacija nikakor ni denar, ampak da pomagajo drugim.

Ali se vam zdi, da so se mlajše generacije pripravljene angažirati v prostovoljstvu?

Da, so. Ampak želijo biti prostovoljci na drugačne načine. In to je del, ki ga moramo kot organizacija razumeti. Star sistem prostovoljstva, da na roke izpolniš pole in se greš z njimi v neko pisarno registrirat, ki je deloval dolga leta, je preživet. Mladih s takim načinom ne bomo privabili. Najti moramo druge pristope, se jim približati digitalno, ustvariti priložnosti, da se nam pridružijo, in to v skladu z njihovim razmišljanjem leta 2023. S tem se ukvarjamo.

Po nekaterih raziskavah naj bi bilo zdaj celo več ljudi pripravljenih angažirati v prostovoljstvu, kot se jih je bilo nekoč.