Pripeljejo hrano, potrebščine, stroje in predvsem upanje

Po natančno štirih tednih od kataklizme v Zgornji Savinjski dolini so mnogi še vedno razseljeni, v Strugah niti ne vedo, kaj bo z njihovimi hišami, pod plazom ob potoku Dupeljnik pa sta še zmeraj v celoti zasuti hiši in predvsem spomini. Odstranjevanje posledic ujme in ponovno vzpostavljanje življenja gresta zelo počasi. Pomoč zato ne sme ugasniti, razlaga Primož Planovšek, ki se že več tednov trudi, da bi jo ljudje dobili čim prej. S prijatelji so v sredo na različne konce dostavili vse mogoče – od hrane do kuhinje. Kljub mrzlemu in deževnemu dnevu so nosili sonce.

Planovšek se je prvič na pot proti Ljubnemu, Lučam in Solčavi odpravil sam že dva dni po poplavi: »Gospe v mozirskem zbirnem centru sem vprašal, kdo jim vozi hrano in druge potrebne stvari v Zgornjo Savinjsko dolino, pa so povedale, da prevoza nimajo. Telovadnica je bila pa vsega polna! Sploh nisem več razmišljal. V avto sem naložil osnovna živila, vodo, wc-papir …« Vse je hitro razdelil, takrat je bila situacija še precej drugačna, saj mnogi sploh niso mogli nikamor, zato je bilo nemogoče, da bi šli pomoč sami iskat v zbirne centre. Mnogi je ne bi šli iskat, čeprav bi jo krvavo potrebovali: »Mnogim je bilo nerodno iti v zbirni center. Mislili so si, saj mi ni hiše odneslo. Počutili so se, kot da sploh niso upravičeni do pomoči.«

Med prostovoljci je bila tokrat tudi Tamara Krulec, ki je zbirala igrače za slovenske vrtce, odpeljala jih je tudi otrokom Zgornje Savinjske doline. Boštjana pa na poteh ves čas spremlja pes Loki. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Ko se je prvi dan vračal domov, ga je že klical bratranec Boštjan, ki je s svojim psom Lokijem zdaj redni član ekipe. Do danes se je Planovšku pridružilo še vsaj deset prostovoljcev. Prvih deset dni so vozili pomoč vsak dan, zdaj jo najmanj dvakrat na teden. Vedno poizvedo, kaj ljudje potrebujejo, mnogi se že tudi sami oglasijo in povedo, kaj bi radi, hkrati pa ga kličejo tisti, ki bi radi pomagali. Potrebe vsakič znova objavi na družbenem omrežju.

Domača organizacija

Pomoč prihaja od posameznikov, društev in drugih organizacij. Ogromno zalog so, denimo, za dostavo v sredo podarili PGD Zibika in PGD Šentjur. Številni ljudje pomagajo z zelenjavo, vedno je v manjšem konvoju dobrodelnih vozil tudi kakšna bela tehnika, tokrat skrinja, hladilna omara, sušilni stroj, tudi kuhinja. Pri gasilcih v Radmirju so pobrali še razvlažilnik. V vozilih, ki so krenila vse do Solčave, nista manjkala niti mleko brez laktoze in celo hrana za muce. Domačini so jih prosili tudi za kakšno pivo. To vedno pride prav, zlasti ker hodi pomagat veliko ljudi in jim po opravljenem delu radi kaj ponudijo.

Razvlažilnik so tokrat peljali v Podvolovljek. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Hrane in druge pomoči, ki jo razvozijo po dolini, ne zbirajo, ampak sproti poberejo, saj prostorov za skladiščenje nimajo. Včasih stvari peljejo neposredno do ljudi, včasih material pustijo pri domačinih, ki ga razdelijo naprej. Štefka Škoberne, ki živi na začetku zaselka Struge v občini Luče, bo živež razdelila drugim: »Ljudje mi povedo, kaj najbolj potrebujejo, jaz to sporočim Primožu. Tokrat sem prosila za krompir. Više namreč živi več kot 70 let stara gospa. Njivo ji je v celoti zasulo, zdaj pa sama koplje krompir izpod pol metra nasutja! In so ga pripeljali.«

Potrdi Planovškove navedbe, da je mnogim težko prositi za pomoč. Starejša gospa, ki je ostala brez hladilnika in zamrzovalnika, tega ni storila, ker ima zdaj izposojen hladilnik, razlaga Škobernetova: »Ko sem jo vprašala, kaj bo, ko ga bo morala vrniti, pa je rekla, da se na to ni spomnila. Naslednji dan so ji ga pripeljali! Nekateri si ne upajo prositi ali pa se ne znajdejo. Taki so najbolj potrebni pomoči.«

Mnogi v Strugah še vedno ne vedo, kaj bo z njihovimi hišami. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Izgubili so vse

Boris Zamernik, ki mu je hišo v Strugah v celoti zasulo, je z veseljem vzel nekaj zelenjave: »Kar prinesejo, ogromno pomeni. Da nimamo stroška še s tem. Ker tako ali tako zdaj nimaš nič. Vse je dobrodošlo in vse prav pride.« Kam bodo šli, še ne vedo. Njegova hiša je samo še za rušenje. Hiše Irene Kosmač pa sploh ni več oziroma stoji le še nekaj zidov. »Lani sem si uredila novo centralno na biomaso, nov dimnik, šest ton peletov sem imela, vse pripravljeno za zimo. Zdaj pa živim v Lučah v enem apartmaju. Imam eno sobo in kopalnico. Do aprila sem lahko tam. Problem bo v Lučah, ker ni stanovanj,« je dejala Kosmačeva. Tudi pri njej so prostovoljci pustili živež.

Čeprav je od povodnji že skoraj mesec dni, se življenje v Strugah še ne spravlja v normalne tirnice. Mnogi so že precej obupani. »Znoreli bomo, če že nismo. Cesto nasipavajo naravnost proti hiši. Nihče me noče poslušati, da bi najprej temelje utrdili, sicer bo še več škode,« skoraj v solzah razlaga Marija Škrubej. Vse, kar bi rada vedela, je, ali bo tu še lahko živela. Pravi, da ji do danes tega ni povedal še nihče: »Da človek tega več kot tri tedne ne ve, je katastrofa.«

Štiri tedne po poplavah je življenje v Strugah še daleč od normalnih tirnic. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Ob potoku Dupeljnik po štirih tednih kaj dosti bolje ni. Tam sta živela Bernarda Breznik Krajnc in Peter Krajnc s štiriinpolletnim sinom Tilnom. Sinek je bil k sreči na počitnicah pri babici, ko sta Bernarda in Peter ponoči skozi okno ušla deroči vodi ter nato eno uro hodila, da sta prišla do Bernardinih staršev. Ko sta naslednjič prišla k hiši, te ni bilo več. Plaz, ki se je utrgal dva kilometra više, je na svoji poti odnesel hišo mlade družine, ki je bila njena lastnica le dva dni, svojo rušilno pot pa je končal prav na hiši Bernarde in Petra.

»Ničesar ni več, kar bi bilo uporabno. Moj avto je verjetno 15 metrov pod zemljo, od moževega se vidi le streha. Vse je uničeno. Tilnove fotografije je soseda iskala po grabnu. Ni spominov, ničesar ni,« s solznimi očmi razlaga Bernarda. Tilen je šel v sredo prvič spet v vrtec, pove: »Da malo pozabi. Ker se samo o tem pogovarjamo. Otroci pa srkajo vse vase.« Tudi Bernarda je vesela vsake paprike, kumare, brisačke: »Hvaležni smo, da se ljudje sami organizirajo. Neverjetna solidarnost je med ljudmi. Dobrota. Vsaka pomoč pride prav, začenjamo s čiste ničle.«

To je vse, kar je ostalo družini Krajnc. Nič. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Blagoslov za ljudi

Med prostovoljci sta tudi Mojca Kramar Kokalj in Mirko Kramar, sicer oskrbnika Koče na Loki. Po že tako katastrofalni sezoni, ko so bili le trije sončni vikendi, sta jo sredi glavne sezone morala zapreti, saj poti do koče ni, steze pa niso varne zaradi plazov. Pa sta se odločila, da bosta pomagala, z nasmehom pove Mojca: »Če si ves čas v svoji žalosti, se ti lahko zmeša. Ljudje pa so bolj potrebni pomoči kot mi. Gremo naprej!« Pravzaprav smo te njene besede slišali marsikje. Nesite pomoč še kam drugam, kjer so je bolj potrebni. Ena največjih katastrof je naplavila ogromno blata, ampak še več sočutja.

Ob Koči na Loki je kapelica, kjer bi moral 15. avgusta maševati pater Karel Gržan, ki živi v Konjskem Vrhu. Karavana prostovoljcev je obiskala tudi patra, ki je bil kar nekaj dni povsem odrezan od sveta. Njegove oči, ki vedno žarijo, so bile tokrat še bolj iskrive.

Ti avtomobili bodo vedno nosilci dobrega, je pater Karel Gržan blagoslovil vozila prostovoljcev. Ob Gržanu stojita Primož Planovšek in Violeta Bulc, Gržanova soseda. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Preden je blagoslovil avtomobile vseh zbranih prostovoljcev, je dejal, da so njihova vozila že blagoslovljena: »S temi avtomobili ste naredili toliko dobrega, da ste jih zaznamovali z dobroto. Ti avtomobili bodo vedno nosilci dobrega. Blagoslov bo samo potrdil to, s čimer ste vozila že zaznamovali, in sicer s poslanstvom ljubezni. Bili ste prinašalci dobrote, ko so jo ljudje najbolj potrebovali. Za te ljudi ste blagoslov tudi vi.« Po blagoslovu in po celodnevnem delu je Mojca postregla z domačimi dobrotami, tudi v čast kar trem rojstnim dnem v zadnjih dneh, ki so jih praznovali ti dobri ljudje. Med njimi tudi Planovšek, ki upa le, da se vsa ta dobrota in solidarnost ne bosta izgubili. Pomoč je še vedno potrebna.

Čeprav bo Zgornja Savinjska dolina še dolgo nezaceljena, upanje budi vsa bližina soljudi. Najprej so si pomagali sosedi, ki se morda prej leta niso pogovarjali, zdaj pa so z ramo ob rami reševali, kar se je rešiti dalo. Potem so prišli še veliki Ljudje od drugod. Kot so prostovoljci, s katerimi smo preživeli dan.

Prostovoljci so se po napornem dnevu, ko so spet opravili veliko in plemenito delo, malo odpočili ter poveselili pri patru Karlu Gržanu. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Pater Gržan je sklenil: »Toliko sočutja, kot sem ga videl zdaj, še nisem srečal v življenju. Kakor je to neurje odprlo rane v stvarstvu, tako so se odprla tudi srca. Kot je bila velika ranjenost, tako je bila tudi ogromna sočutnost. Koliko povezanosti se je prebudilo! Nekdo mi je rekel, prej smo hodili drug mimo drugega, zdaj pa hodimo drug z drugim. To je treba ohraniti. Tudi pri meni so se zbirali ljudje, ki niso mogli v cerkev, pa smo imeli tu maše. Predlog je bil, da bi vsako leto obhajali dan sočutja. V spomin na te dogodke, ki so nas močno povezali. Da te povezanosti ne bi pozabili. Da bi res vedeli, da je največ, kar je, ljubeča bližina.«