Bežali smo že pred vojno, res nimamo sreče

Tam, kjer je ponoči 4. avgusta odnašalo mostove in ceste, blato pa je vdiralo v hiše, je bilo do zdaj poglobljenih veliko strug ter odkritih in nadzorovanih kar nekaj plazov. V Kamniku in okolici, kjer je bilo prizadetih pet dolin, je bilo včeraj popoldne stanje stabilno. A strah pred vsakim novim deževnim obdobjem ostaja.

Potok Črna, v poletnih mesecih širok kot povprečna človeška roka, je usodne noči na eni strani zalil cesto, plazovi na drugi strani pa so zasuli okna in vrata hiš. Po navedbah krajanov približno petnajst družin iz Stahovice in Potoka pri Kamniku še čaka informacije stroke o tem, ali so hiše ob obilnem deževju varne pred nadaljnjimi plazovi. Da je hišo treh bratov, ki so v Slovenijo pribežali pred vojno v Bosni in Hercegovini leta 1993, treba zrušiti, pa je bilo jasno že, ko jim jo je pred očmi zasul plaz. Konec tedna so z območja odstranili ruševine.

Na naslovu Stahovica 13, v pritličju hiše, ki je ni več, je živel oče in mlajši od treh bratov Vedran Šimunović, drugi brat Velimir je živel z ženo in sinovoma, starima osem in osemnajst let, v prvem nadstropju. Tam je bil tudi vhod v njihovo stanovanje. Najstarejši brat Anton, kličejo ga Seik, si je svojo hišo, ki se je stikala s prvo, dozidal s posojilom, ki ga je odplačal aprila. Ali jo bo treba zrušiti ali ne, se še ne ve. To ga ubija. Vsi zdaj živijo v občinskih nastanitvah v Snoviku.

Usodna noč

»Vzel sem dopust, da smo pri hiši menjali žlebove. Od soseda sem si izposodil veliko tridelno lestev. Ko sem opravil, sem ga poklical, ali so doma, da mu jo pripeljem nazaj. Pridi, vsi smo doma, je rekel. In smo šli, klepetali smo in se družili. Ko smo odhajali, sem mu rekel: 'Pridi, pospraviva zdaj to tvojo lojtro.' On pa je rekel: 'Preveč dežuje, bova že drugič'. Tako sem lestev v kombiju odpeljal nazaj in šele naslednji dan dojel, kakšna sreča v nesreči je bilo to,« pripoveduje Velimir Šimunović.

»Obljubim, da ne bomo pozabili na nikogar. Trudimo se, da čim prej sporočimo vsem, kakšna bo prihodnost njihovih objektov,« sporoča kamniški župan Matej Slapar.. FOTO: Leon Vidic

»Tiste noči, okoli štirih zjutraj, je nekaj močno tresknilo. Šel sem ven, sosedje so že bili na cesti, plaz jim je zrušil zaščitni zid. Gledal sem ta naš mali potoček. Vsako minuto je bil višji. Pogledal sem proti hiši in videl ženo na oknu, kako je nekaj vpila. Ker je tako lilo, je nisem slišal, a njen obraz je razkrival grozo. Stekel sem do hiše, ampak nisem mogel več notri, ker je tudi nam plaz zasul vrata in zadnja okna. V tistem sem se spomnil lestve v kombiju in jo hitro postavil do sprednjih oken, da so otroci in žena lahko prišli ven. Stali smo v vodi in gledali. Nenadoma je pol metra stran od nas padel dimnik. Čez nekaj trenutkov se je zrušila še hiša. Če bi ostali notri, ne bi preživeli. Tam, kjer je bila spalnica, je bilo dva metra blata in kamnov. Če bi sosed vzel lestev nazaj, ne vem, kaj bi bilo. Za to mu bom hvaležen vse življenje,« pripoveduje naprej, medtem ko z bratoma gleda, kako mehanizacija ruši tisto, kar je ostalo od hiše. »Poglej, tisto je bila kuhinja,« mi pokažejo. Kuhinje v ruševinah ne prepoznam.

»Vsa čast gasilcem, civilni zaščiti in vsem, ki vse dneve na tej vročini garajo, da odvažajo vse te smeti,« se presrečni prebivalci uničenih domov. FOTO: Leon Vidic

Vojna nam je enkrat
že vse uničila

»Ne vem, s čim naj si zdaj zgradimo novo hišo. Trideset let smo potrebovali, da smo naredili to, kar smo. Denarja nimamo več. Niti moči ne. Toliko smo že stari in zdelani, da smo že skoraj invalidi. Najstarejši brat je bil že operiran na hrbtenici in so mu zamenjali kolk, jaz imam hromo roko. Svoje smo naredili. Ko sem bil še otrok, smo bežali s starši pred vojno, tam nam je vse uničilo. Zdaj pa še to. Res nimamo sreče,« pripoveduje Vedran Šimunović, najmlajši od bratov.

»Ne vem, s čim naj si zgradimo novo hišo. Trideset let smo potrebovali, da smo naredili to, kar smo. Denarja nimamo več. Niti moči ne,« pravi Vedran Šimunović.. FOTO: Leon Vidic

Najstarejši Anton z nami ne želi govoriti prav veliko. Brata mi povesta, da posledice katastrofe najslabše prenaša prav on in da je že poskušal narediti samomor. Njegova hiša je po informacijah, ki krožijo, primerna za življenje in jo bo treba sanirati. A s čim? Ne verjame, da mu bo kdo pri tem pomagal. Župan občine Kamnik Matej Slapar, ki je takoj vedel, o kom govorimo, je dejal, da morajo za dokončno oceno, kaj storiti z njegovim delom prizidane hiše, počakati, saj morajo z območja najprej odstraniti porušeno hišo in zemljino. Šele po tem bodo strokovnjaki lahko pregledali tudi Antonovo hišo in ocenili, ali jo je treba porušiti ali sanirati.

»Z vsem razpoložljivim kadrom se trudimo, da bi s pomočjo države izvedli delne ukrepe, da naslednje deževje ne bo poplavilo objektov in sprožilo plazov. Potrebujemo čas, da najdemo dobre rešitve, kako postaviti ceste, zapeljati struge, sanirati plazove in tako dalje. Vem pa, da je zelo težko, ko eno deževje uniči vse, kar si gradil vse življenje. Nekomu, ki je izgubil vse, noben psiholog ne more pomagati. Obljubim, da ne bomo pozabili na nikogar. Trudimo se, da čim prej sporočimo vsem, kakšna bo prihodnost njihovih objektov,« sporoča župan Slapar.

Če tega ne doživiš,
ne moreš verjeti

Kristine Semanič, lastnica pasjega frizerstva Šapek, ki tu živi 16 let in ji je plaz prvi zasul hišo, ne pomni, da bi potok, ki je tokrat nosil večdesetmetrsko drevje in bale sena, kdaj prestopil breg, plazovi so bili, a niti približno ne takšni. »Za hišo smo imeli podporni zid, a ga je plaz odnesel in butnil v hišo. A če ga ne bi imeli in če pred kratkim ne bi zamenjali oken, bi nas v trenutku zasul.«

Njen sin, dvaindvajsetletnik, je še vedno v šoku. Ne želi si obuti čevljev. Ko ga vprašam, zakaj je bos, zmedeno odgovori, da nikjer ne dobi takšnih čevljev, ki bi mu bili všeč. Z materjo sta za evakuacijo poskrbela sama. Mož dela v tujini. Prijavila sta se na vabilo lokalnih podjetnikov, ki imata v lasti trgovino Zlata ptička. Zdaj so s hišnimi ljubljenčki tam. Strokovnjaki so, pravi Semaničeva, ocenili, da bo hiša po sanaciji primerna za življenje, a kot trdi, je sploh niso pogledali v celoti, ker je bila še zasuta. A tako kot marsikdo drug za hitro in kakovostno sanacijo nimajo sredstev.

»Še prejšnji teden je po zidovih tekla voda, ki jo je spuščala ilovka, v prostorih je vse več plesni. Vse bo treba oluščiti. Ampak kaj, če se zdaj spet vse ponovi,« je zaskrbljena. »Ob vsakem dežju me začne stiskati v prsih. Ne morem si predstavljati, kako bomo še naprej živeli tukaj,« pravi.

Višje naprej po cesti so stoletne vode na začetku meseca močno razdejale tudi Potok v Črni. Pastir in lovec Marjan Burja ima močno načeto hišo, pred udarnim valom jih je rešila kletka, ki je material, ki se je kotalil s hribov, umirila in razbila, preden je petdeset kubikov zemlje, kamenja in grušča zletelo naravnost v hišo. Pravi, da njegovi kolegi jamarji, ki so si ogledali območje, sumijo, da je material, ki ga je prinašalo s hribov, ostanek plazov izpred časov, a o teh plazovih ni nič dokumentiranega. S prostovoljci so že očistili vse, zdaj razvlažujejo. Posode z vodo še vedno praznijo vsake tri ure.

. FOTO: Leon Vidic

»Če tega ne doživiš, ne moreš verjeti. Polno zamrzovalno skrinjo mesa je dvignilo pod strop in jo vrtinčilo kot ventilator. S sinom sva razbila šipe, da sva sprostila pritisk, da ne bi razneslo cele hiše.« Ker je srčni bolnik, večkrat poškodovan tudi po nogah, se ni mogel peš prebiti po evakuacijski poti, zato je ponj prišel helikopter. »Vsa čast gasilcem, civilni zaščiti in vsem fantom iz podjetij, ki zdaj vse dneve na tej vročini garajo, da odvažajo vse te smeti. Srečni smo, da smo živi,« pravi Burja, ki svojega kraja noče zapustiti. Včeraj je iz Snovika, kamor so jih evakuirali zaradi napovedanega dežja, brezskrbno prišel na posvet z električarjem. »Danes ni bilo tako hudo, zna pa biti danes ponoči. Držimo pesti, da ne bo hujšega.«