Zakaj se evropski parlament vsak mesec seli v Strasbourg?

Zeleni prehod je ena najpomembnejših tem kampanje pred tokratnimi volitvami v evropski parlament, vendar prav zakonodajni organ velja za najbolj netrajnostno naravnano institucijo Evropske unije. Najpomembnejši vzrok za to so mesečne selitve poslancev, njihovih sodelavcev in zabojnikov, polnih dokumentov, med Brusljem in Strasbourgom.

Tudi v prihodnjem mandatu bodo na novo izvoljeni evropski poslanci svoje delo štiri dni na mesec opravljali iz zaspanega glavnega mesta Alzacije. Večina volivcev, vključno s slovenskimi, se bo upravičeno spraševala, kakšen je namen, predvsem pa smisel ohranjanja tovrstne ureditve, še posebno v času velike okoljske občutljivosti.

Periodične selitve niso posledica osebnih preferenc evropskih poslancev. Nasprotno, to vprašanje je eno tistih, ki presegajo klasične delitve, med največjimi zagovorniki ukinitve sedanje ureditve najdemo predstavnike strank na levem in desnem političnem polu. »Sem glasen kritik sedeža v Strasbourgu in to bom ostal tudi po volitvah,« je za Delo pojasnil Nemec Daniel Freund, eden najvplivnejših predstavnikov evropskih Zelenih v edini neposredno izvoljeni evropski instituciji. »Takšna ureditev je v nasprotju z učinkovito porabo denarja davkoplačevalcev EU. Je draga in nesmiselna.«

Težava je v pogodbah

Freund predstavlja najnovejšo generacijo evropskih poslancev, ki so se namenili ukiniti »potujoči cirkus«, kakor migracije med Brusljem in Strasburgom pogosto opisujejo kritiki, a njihovi poskusi spreminjanja statusa quo so do zdaj vselej naleteli na isto oviro. V pogodbah EU je namreč jasno zapisano, da je uradni sedež parlamenta v Strasbourgu, od koder morajo poslanci na leto opraviti dvanajst plenarnih zasedanj. Ker pogodbe EU lahko spremenijo zgolj države članice, zagovorniki trajne selitve parlamenta v Bruselj potrebujejo tudi privolitev Francije, ki pa tovrstno relokacijo že desetletja blokira.

»Da bi končali mesečno vožnjo v Strasbourg, bi bilo treba spremeniti pogodbe EU,« je bil jasen Freund. »Za zdaj med vladami držav članic EU ni večine, ki bi začela postopek za spremembo pogodbe – vendar se za to trudimo.«

Argumente v prid trajni selitvi poslancev v Bruselj je sicer mogoče razdeliti v dve kategoriji: ekonomske in okoljske.

Evropski parlament se rad pohvali, da stroški njegovega delovanja predstavljajo zgolj odstotek celotnega evropskega proračuna. Iz njihovega razreza, objavljenega na spletni strani institucije, je sicer nemogoče razbrati, koliko davkoplačevalskega denarja stane redno prehajanje poslanske karavane med uradnim in neuradnim sedežem parlamenta. Evropsko računsko sodišče je pred desetimi leti ocenilo, da institucija za to porabi okoli 114 milijonov na leto oziroma več pol milijarde evrov v enem mandatu.

Selitev za povrhu ustvari do 20.000 ton nepotrebnih izpustov ogljikovega dioksida v ozračje na leto, opozarjajo kritiki. Za primerjavo, vsak Slovenec v povprečju v istem obdobju ustvari osem ton izpustov CO₂.

Simbol sprave in ekscesa

Ti argumenti za zdaj niso prepričali druge največje članice Unije, naj se odpove sedežu parlamenta. To vprašanje je za Francijo, po vsem sodeč, predmet političnega prestiža in vsa dosedanja dejanja francoske oblasti so pokazala, da ohranitev sedeža v Strasbourgu razume kot del nacionalnega interesa, neločljivo povezanega s skupno evropsko zgodovino.

Mesto, po velikosti primerljivo z Ljubljano, je v njej navsezadnje odigralo pomembno vlogo, predvsem kot simbol nemško-francoske sprave v desetletjih po drugi svetovni vojni. Imenovanje Strasbourga za sedež evropskega parlamenta je bilo s tega vidika razumljivo, a ureditev je začela izgubljati smisel, ko se je moč evropske politike vse bolj centralizirala v Bruslju.

Kar je za Francijo pomemben del evropske zgodovine, je za kritike še en problematičen kompromis, sklenjen med državami članicami, s katerim na koncu ni zadovoljen nihče. Vsaj tako je to vprašanje pred kratkim strnil bruseljski analitik Dave Keating, rekoč, da v ozadju »potujočega cirkusa ni 'preveč Evrope', temveč preveč nacionalizma«.

____

Projekt sofinancira Evropska unija v okviru subvencijskega programa evropskega parlamenta za dejavnosti obveščanja. Evropski parlament ni bil vključen v pripravo projekta in ne odgovarja za podane informacije in stališča.