Izmenjave krepijo povezanost, mladi si želijo bolj enotno in odločno EU

Razmišljati o Sloveniji zunaj članstva EU je težko, sploh za mlade, rojene po letu 2004, pa tudi tiste, rojene že malo pred vstopom Slovenije v EU. Vrednost tolarja s(m)o pozabili, čakanja na državnih mejah ne pogrešamo, predvsem pa mladi o sebi še vedno razmišljajo najprej kot o državljanih Slovenije, nato pa tudi Evrope, Evropske unije.

Kljub vsem prednostim, ki jih ima članstvo v EU, študentje in profesorja s FDV, s katerimi smo se pogovarjali, Unije ne idealizirajo, temveč kritično opozarjajo na probleme in krize.

Izmenjave

A če začnemo s pozitivnimi vidiki, je eden od njih – za mlade – zagotovo možnost študentske izmenjave. »Mladi smo bolj kot kdaj prej globalno povezani in radovedni. Prav tako imamo mladi po vsej EU podobne cilje, ki so nedvomno povezani z zaposlovanjem, stanovanjsko politiko, zdravjem in trajnostno družbo z ohranjenim okoljem. Prav te cilje lahko skupaj uresničujemo z instrumenti in projekti EU,« meni Anej Irgolič, ki končuje magistrski študij prava na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru.

Sam je velik del preteklega leta preživel na Dunaju, kjer je kot Erasmusov študent delal na veleposlaništvu Republike Slovenije. »V Avstriji sem se počutil domače, v denarnici sem imel evre, jedel sem tam kupljeni čokolino in prosto potoval med sosednjimi državami – to je dragocena Evropa.« Meni, da je EU tista, ki se trudi, da nacionalni sistemi ne bi zaspali. Zagotavlja temeljne pogoje in sredstva za ugod­no življenje, ki so, kar je najpomembnejše, skupni vsem članicam. »Konkretno povedano, marsikaj nujno potrebnega, tudi v Sloveniji, je bilo storjeno samo zato, 'ker EU tako zahteva'. EU je postala standard.«

Magistrska študentka evropskih študij Natalija Tišler pravi, da ji EU pomeni predvsem priložnost, povezovanje in sodelovanje ter dodatno varovalko državljanom na področju varstva človekovih pravic in svoboščin. »Najbolj vidni prednosti sta zagotovo tudi skupna valuta in schengen, ki ju opazimo predvsem na potovanjih.« Tudi ona je omenila priložnost za študentske izmenjave, pripravništva in razpise za pripravništvo pri institucijah EU. »Sama sem opravljala prakso v pisarni evropskega poslanca v Bruslju. Poleg tega obstaja še mnogo drugih programov in natečajev EU za mlade na področju prostovoljstva, študija in dela.«

Povezave po vsem svetu

Tretji sogovornik Simon Ašič, ki študira pravo na Evropski pravni fakulteti v Mariboru, je trenutno na študentski izmenjavi na Portugalskem. Rojen le tri leta pred vstopom Slovenije v EU se seveda prejšnjega obdobja ne spominja, a si – zaradi izkušnje izmenjave v Veliki Britaniji – vsaj približno predstavlja, kako je živeti zunaj Unije. »Težje je s potovanji, urejanjem bivališča in izobraževanjem, saj moraš pridobiti študentski vizum. Če gledamo z vidika gospodarstva, pa se, če kaj kupujemo ali pošiljamo iz Anglije, pozna, da ni prostega pretoka. V tem sem videl ključne razlike.«

In prav skupno gospodarstvo oz. prosti pretok blaga, storitev in kapitala se mu zdi ena najpomembnejših prednosti EU. Za majhno državo, kakršna je Slovenija, je, kot meni, še posebej pomembno, da smo prisot­ni tudi na drugih trgih. »Prav tako schengen v smislu prehajanja meja za navadne državljane, ne le podjetja. Pa potovanja: da lahko vidimo druge kulture, in Erasmus – kjer spoznaš ljudi in napleteš povezave za vse življenje.«

Doc. dr. Jelena Juvan s Fakultete za družbene vede opaža, da današnji študentje jemljejo EU kot nekaj popolnoma samo­umevnega. »Težko jim je delati primerjavo, ker so to večinoma generacije, ki so se že rodile v EU in niti ne vedo, kako je bilo pred tem. Tudi EU je njihova (širša) domovina. Pomembno jim je, kaj se dogaja na ravni EU, pri iskanju možnosti za zaposlitev, razmišljajo tudi zunaj nacionalnih meja, hodijo na študentske izmenjave.« Ob tem doda, da je po njenem mnenju lahko brexit dober študijski primer, kaj pomeni izstop iz EU.

Znanja je še premalo

Da mladi Unijo dojemajo prav v smislu prednosti, ki so jih navedli študentje, torej možnosti, povezanih s financiranjem, pa poudarja doc. dr. Jure Požgan. »EU se je bolj ali manj prijela predvsem kot vir dodatnih sredstev oziroma dodatnih možnosti, kar pa ni nujno vodilo k temu, da se zdaj zaradi EU bolje poznamo in bolje razumemo.« Meni, da se do EU večkrat obnašamo zelo instrumentalno: je del našega vsakdana, a zanima nas predvsem ta finančni vidik, kaj lahko od EU dobimo. Manj pa to, kako lahko sooblikujemo določene procese.

Kritično opaža, da imajo sicer mladi, ki danes študirajo, več znanja o EU kot tisti, ki so začeli študirati v prvih letih po vstopu Slovenije v EU, a je to znanje še vedno precej šibko, čemur so pritrdili tudi študentje. In kot ugotavlja Natalija Tišler, »je tudi interes prebivalcev in prebivalk za povečanje tega znanja precej slab«.

»Ne glede na to, da smo že 20 let v EU, je poznavanje EU na ravni splošne populacije še vedno zelo omejeno. Z izjemo volitev, ki potekajo vsakih pet let, se o Uniji premalo govori. Tudi z vidika poučevanja na različnih ravneh, tako na primarni, sekundarni kot na ravni univerzitetnega izobraževanja. Znanje o EU in njenem delovanju je nujno, zlasti za študente družboslovja, politologije,« meni dr. Požgan.

Aneju Irgoliču, ki se sicer strinja, da je znanje mladih, žal, skromno, se zdi kritika morda pretirana: »Dobro je pogledati tudi z druge perspektive; naši starši so živeli še v skupni državi in prepričan sem, da v mlajših letih niso imeli veliko znanja o delovanju sistema ali politiki, ker jih takrat to pač ni zanimalo. V mladosti se ukvarjamo z drugimi velikimi vprašanji, kot so poklicna usmeritev, osebna osamosvojitev in oblikovanje družine. Tem vprašanjem pa se je danes, v času hiperprodukcije informacij in splošne nestabilnosti, pridružilo še ogromno novih izzivov za mlade. Ravno zaradi tega bi lahko delno razumel neznanje mladih, ki imajo v fokusu druge prioritete, iz česar pa definitivno izvzamem tiste mlade, ki so splošno apatični in nezainteresirani.«

Med študijem prava se je srečal domala s celotnim ustrojem oz. sistemom EU – od setve do žetve: »Vsekakor menim, da jaz osebno, pri izkazovanju interesa za teme o EU, nisem povprečen mladostnik, saj so me evropolitična področja zanimala že od zgodnjih srednješolskih dni.«

Evropa ni enobarvna gmota

Se pa vsi študentje še vedno počutijo Slovence, »vendar je pripadnost EU neposredno povezana s tem«, je povedala Natalija Tišler. »Ne sme biti narobe, da se mladi predvsem počutimo kot državljani lastne države. Evropa ni enobarvna gmota, ampak je homogen mozaik, ki pa dobro deluje kljub nacionalni raznolikosti (vsaj v teoriji). Nekoč sem na nacionalnem radiu izjavil, da sebe najprej dojemam kot Štajerca, nato Slovenca in Evropejca; verjet­no takrat v boju za (še vedno neuspešno) decentralizacijo. Zdaj po skoraj desetih letih pa vem, da mi ravno evropsko državljanstvo daje privilegij v mednarodnem okolju, da v očeh vseh tujih avtoritet govorim 'pravi jezik', dobrodošel pa nisem samo na slovenskih tleh – tega privilegija nimajo moji vrstniki, ki prihajajo iz držav nečlanic,« je pojasnil Anej Irgolič. Simon Ašič pa se najprej dojema kot državljana Slovenije in nato pripadnika Evrope, ne pa pripadnika EU.

Trajna kriza

Evropa ni v krizi le zaradi vojne v Ukrajini, ampak je pravzaprav v trajni krizi že od leta 2009, opozori dr. Požgan. »V kontekstu EU vseskozi živimo v nekih izrednih razmerah. Ali je to ekonomska ali finančna kriza, ali je to migrantska kriza, covidna kriza, ukrajinska vojna in vojna v Gazi.« Doc. dr. Požgan sicer opozarja, da je kritika EU, da »stori premalo«, včasih neutemeljena, saj se od EU pričakuje nekaj, česar ne more dati oz. izpolnjevati.

»Velikokrat smo kritični do EU in mislim, da je prav, ampak iz nepravega razloga. Ne iz razloga, da bi EU morala narediti več, ker pač trenutno ne more, ampak da mora razmišljati, da bo ustvarila pogoje, v katerih bo lahko naredila več. Kar ji trenutno manjka, je to, da ima neko skupno politiko in da je ta skupna politika za države članice zavezujoča.«

Mladi sogovorniki so ob aktualnih krizah in temah kritični prav do t. i. negativnih plati EU oz. nesposobnosti EU, da je na določenih področjih učinkovitejša. Ne delajo si utvar, da je EU vsemogočna. »Ker pa jo dojemajo kot svojo, jim je pomembno analizirati težave in najti rešitve, kako jo narediti boljšo in učinkovitejšo,« pojasnjuje dr. Juvan in ob tem omeni vojno v Ukrajini. »Ruska vojaška agresija na Ukrajino in dvoletna vojna, ki še vedno traja, sta v temeljih zamajali evropsko družbo in posledice bomo čutili še dolgo. Zdi se, kot da vrednote, kot so spoštovanje človekovih pravic, mir, demokracija, vse, na čemer je EU bila zgrajena in utemeljena, niso več tako pomembne, ampak v ospredje prihaja vojaška moč, in to je vsekakor kriza identitete. Trenutno v vojni v Ukrajini pada vse, na čemer je EU temeljila.«

Simon Ašič je prepričan, da se je EU odzvala narobe. Sploh v kontekstu ukrajinske vojne. Po njegovem mnenju bi morala biti bolj v vlogi tistega, ki zagovarja mir in se trudi zanj, ne pa le v kontekstu finančne podpore za oboroževanje. »In na koncu mislim, da je pri vsem skupaj najbolj prizadeta Evropa. Rusi in Američani še naprej sodelujejo. Evropa pa je samo sebe malce zaribala z vsemi sankcijami in prepovedmi ter neumnimi pravili, ki slabo vplivajo na nas in šibijo gospodarstvo. Menim, da se Slovenija preveč zanaša na Nato. Gospodarsko Evropa nazaduje, Kitajska nas je prehitela na vseh ravneh, ZDA so tudi v prednosti. Če je bilo včasih narejeno v EU sinonim za večjo kakovost, nekaj boljšega, zdaj ni več tako.«

Anej Irgolič pravi, da si v kontekstu aktualnih kriz, kljub svoji izrazito proevropski drži, še ne upa podati mnenja o tem, ali se je EU odzvala pravilno. »Vidim svetle točke in absolutno pravilne odločitve, hkrati pa opazujem, kako porušena varnostna in migracijska politika spodkopava zaupanje v EU v nekaterih državah članicah. Vloga in pomembnost EU sta v takšnih časih nedvomno ključni; tudi pri oblikovanju svetovnega političnega stanja.«

Kakšno Evropo si želijo mladi sogovorniki

Natalija Tišler si želi, da bi EU izboljšala svojo kondicijo: »Optimistično, a morda nekoliko utopično si želim povezano, inkluzivno in odločno EU, ki bo znala zaščititi svoje vrednote in načela, uskladiti različne poglede držav članic ter uspešno nasloviti trenutne krize na evropski in globalni ravni.«

Simon Ašič si želi enotnejšo EU, ker meni, da države preveč vztrajajo na svojem polu, sploh v kontekstu Madžarske in Poljske. »Nekatere države, vključno s Slovenijo, samo slepo sledijo temu, kar reče EU, ne poskušamo se upreti in pogledati naših interesov.« Želi si tudi bolj stabilno in varno EU. Po njegovem mnenju so začele »druge kulture močno vplivati na evropsko in ta izgublja svojo identiteto«. Želi si tudi gospodarsko močnejšo EU, ki bi bila spet konkurenčna na svetovni ravni.

Anej Irgolič pravi, da resnično verjame in tvorno razume posameznike, ki trenutno vidijo velika varnostna in nacionalna tveganja na tleh Evrope, prav tako pa podpira potrebo po boju za pravno državo, svobodo in čisto okolje. »V prihodnosti si zato želim, da se globalna družba in s tem tudi EU odmakneta od ekstremizmov, pri tem imam v mislih skrajnosti na obeh političnih polih in v verskih ideologijah. Želim si Evrope, ki bo ostala varna, odprta, gospodarsko razvita in progresivna, hkrati pa se bo zavedala, da je krepitev in ohranjanje evropske kulture njen tvorni člen. Evropska unija ne sme pozabiti, da je mehka moč tista, ki jo definira.«