Srce spletnega kaosa se je ustavilo

Ta mesec je vplivna, a zloglasna anonimna spletna platforma 4chan, nekakšen skriti motor in temačno ogledalo internetne kulture, nenadoma utihnila. Po obsežnem varnostnem vdoru, ki se je zgodil med 12. in 14. aprilom, je stran postala večinoma nedostopna in tako je še zdaj.

Varnostni vdor je razgalil temelje platforme in ji pustil uničujoče posledice: razkriti so bili notranji sistemi, izvorna koda in identiteta prostovoljnih moderatorjev. Škoda je tako velika, da se strokovnjaki in javnost sprašujejo, ali je to konec neke kontroverzne, a nedvomno pomembne internetne ere. Izginotje 4chana, kljub njegovi pogosto obrobni naravi, odmeva zaradi razsežnega vpliva platforme na spletno kulturo, humor in celo politiko.

Anonimnost, minljivost in kaos

Platformo je 1. oktobra 2003, ko je bil star komaj 15 let, ustanovil Christopher Poole z vzdevkom moot, navdušenec nad japonsko kulturo animejev, po vzoru japonske slikovne table Futaba Channel.

Kaj je (bil) pravzaprav 4chan? Predstavljajte si ogromno digitalno oglasno desko, ki pa deluje precej drugače od običajnih forumov in družbenih omrežij, kot sta facebook in instagram. Osnova 4chana je bila slikovna tabla, imageboard: to pomeni, da se pogovori, imenovani niti, običajno začnejo s sliko, ki jo nekdo objavi, drugi pa nato pod njo dodajajo komentarje in nove slike. Na strani ni bilo mogoče ustvariti profila, prav tako ni bilo mogoče zbirati prijateljev ali sledilcev. Na 4chanu so bili uporabniki popolnoma anonimni – kot bi na javno oglasno desko prilepili sporočilo brez podpisa, večina uporabnikov je objavljala pod generičnim imenom »anonymous«. Prav tako objave niso bile »večne«. Stare niti pogovorov so zaradi sistema, ki je ohranjal le aktivne razprave na vrhu, hitro in samodejno izginjale – kot bi nekdo nenehno brisal stare oglase z deske, da naredi prostor za nove. Stran je bila razdeljena na številne tematske deske – ena za animeje, z oznako /a/, druga za videoigre, /v/, tretja za politiko, /pol/, nekatere pa tudi za precej bolj čudne ali celo zelo sporne vsebine, kot je zloglasna deska /b/ ali random (naključno), znana po skoraj popolni odsotnosti pravil.

Ta edinstvena zasnova, ki jo je leta 2015 z nakupom platforme prevzel Hirojuki Nišimura, japonski pionir anonimnih spletnih skupnosti, je ustvarila okolje, ki se je bistveno razlikovalo od preostalega spleta. Ključni sta bili torej dve tehnični značilnosti: privzeta anonimnost, ki je ustvarila občutek kolektivne identitete brez osebne odgovornosti, in izrazita minljivost vsebine, ki je spodbujala osredotočenost na trenutek in preprečevala arhiviranje.

Od memov do ekstremizma

Prav radikalna kombinacija anonimnosti in minljivosti je ustvarila neverjetno plodno okolje. 4chan je bil prava tovarna internetnih memov, od zgodnjih fenomenov, kot sta bila lolcats in Rickrolling, do vizualnih stalnic spleta, kot sta žaba Pepe ali risba Wojak. Anonimnost je omogočala drzno eksperimentiranje, minljivost pa je zagotovila, da so preživele le najbolj nalezljive ideje. Včasih so ti memi presegli spletne meje in se pojavili celo v objavah znanih osebnosti; Elon Musk je denimo večkrat delil vsebine ali uporabil fraze, ki so izvirale iz te subkulture.

Iz te anonimne kulture je pred dobrimi dvajsetimi leti izšla tudi hektivistična skupina Anonymous, sprva znana po spletnih potegavščinah in protestih proti scientološki cerkvi, kasneje pa po političnem aktivizmu in kibernetskih napadih, poroča časopis Standard. Vendar je svoboda imela svojo ceno. Brez odgovornosti je 4chan postal zatočišče za sovražni govor vseh vrst – rasizem, mizoginijo, homofobijo in antisemitizem, ki so jih raziskovalci na ameriški univerzi Carnegie Mellon (CMU) in organizaciji ISD Global dokumentirali kot vsesplošno razširjene. Minimalno moderiranje v izvedbi prostovoljcev z omejenimi pooblastili preprosto ni moglo slediti obsegu objav.

Platforma je bila središče številnih škandalov, na primer razvpite kampanje Gamergate leta 2014, ki je po poročanju Sky News in Standarda zahtevala celo smrtne žrtve, sem sodita še množično razširjanje ukradenih zasebnih fotografij znanih osebnosti in organizirano spletno nadlegovanje. Najbolj mračno pa je dejstvo, da so storilci nekaterih množičnih streljanj v zadnjih letih (denimo terorističnega napada na mošejo v Christchurchu na Novi Zelandiji) svoje rasistične manifeste objavili prav na 4chanu ali njegovem nasledniku 8chanu ali pa so se tam radikalizirali pod vplivom teorij zarote, kot je »velika zamenjava«, opozarja ISD Global. 4chan je bil tudi rojstni kraj dezinformacijskega gibanja QAnon, ugotavlja CMU.

Simptom sistemske bolezni

Za platformo najverjetneje usodni vdor sredi aprila ni bil le naključni napad, temveč posledica globoke sistemske ranljivosti. Napadalci, domnevno z rivalske spletne strani Soyjak.party, ki naj bi se maščevali za preteklo krivico, so po poročanju Registra in varnostnih analitikov družbe Aardwolf Security izkoristili neverjetno zastarelo programsko opremo: skoraj desetletje staro različico PHP in operacijski sistem free BSD brez varnostnih popravkov od leta 2016. Po nekaterih poročilih so bili napadalci v sistemu že več kot leto dni. Ta tehnična zanemarjenost je omogočila razkritje velikanske količine podatkov – po oceni družbe Aardwolf Security okoli 120 gigabajtov – vključno z izvorno kodo, podatkovnimi bazami, zasebno komunikacijo in identiteto moderatorjev (med njimi so bili celo taki z e-poštnimi naslovi ameriških vladnih in izobraževalnih ustanov,.gov in.edu). Kot zanimivost, ki kaže na kaotično naravo platforme: ko je Reuters prosil za komentar, so mu s 4chana namesto odgovora poslali povezavo do nepovezanega eksplicitnega videa.

Negotova prihodnost in razpršena zapuščina

Usoda 4chana je zdaj negotova. Stran je nestabilna, strokovnjaki pa močno dvomijo o možnosti okrevanja zaradi ogromnega tehničnega dolga, uničenega zaupanja v anonimnost in verjetne izgube moderatorjev, kot poudarjajo pri Sky News in podjetju Aardwolf Security. Čeprav naj bi lastnik obljubljal vrnitev, konkretnih korakov ni videti. Zanimivo je tudi opažanje analitika Bena Collinsa, ki je za portal Wired podal tezo, da je 4chan morda že pred vdorom delno izgubil svoj edinstveni položaj. Po njegovem mnenju se je z vzponom platform, kot je x pod Elonom Muskom, ki dopuščajo in včasih celo spodbujajo prej obrobne ali ekstremne razprave pod pravimi imeni, zmanjšala potreba po anonimnih zatočiščih, kot je bil 4chan. »Zakaj bi se skrival za anonimnostjo, če ti milijarder dovoli objavljati enako ekstremistično vsebino pod tvojim pravim imenom?« se sprašuje Collins.

Uporabniki se medtem selijo na alternative, kot sta še manj moderirani 8kun (ki je še bolj povezan z ekstremizmom) ali nišni Soyjak.party. Obstoj teh in drugih nišnih desk pomeni, da bo koncept anonimnih slikovnih tabel verjetno preživel, četudi 4chan propade, uporabniška baza pa se bo najverjetneje razdrobila.

4chan zapušča kompleksno dediščino – bil je hkrati inovativna kulturna sila in temačno gojišče sovraštva. Četudi bo kot blagovna znamka izginil, temeljna vprašanja, ki jih je vzbudil – o mejah anonimnosti, odgovornosti na spletu, moderiranju vsebin in boju proti ekstremizmu – ostajajo bolj pereča kot kdaj prej.