Za Gorazdovo smrt odgovorna oba varnostnika

Ljubljana – Varnostnika podjetja Vip varovanje David Bukovac in Sead Suljanović, ki sta odgovorna za smrt 20-letnega Gorazda Čamernika pred ljubljanskim nočnim klubom Global, vendarle morata solidarno plačati 30.000 evrov odškodnine Gorazdovemu očetu Danilu Čamerniku. Medtem ko je sodba za Suljanovića pravnomočna že nekaj let, so o odgovornosti Bukovca po razveljaviti sodbe na vrhovnem sodišču ponovno odločali na višjem sodišču.

Bukovac in Suljanović, ki so ju obsodili, ker sta 7. oktobra 2007 pred Globalom tako pretepla Gorazda Čamernika, da je ob padcu, ko je z glavo treščil ob asfalt, zaradi hudih poškodb možganov v bolnišnici tri dni kasneje umrl, sta medtem že prestala prisojeno osemletno zaporno kazen. Sodni postopki, ki so jih sprožili njegovi bližnji, pa še niso povsem končani.
 

Po delih

Pravdo, ki sta jo leta 2011 sprožila Gorazdova mati in brat, so končali lanskega julija s poravnavo, pravdni postopek, v katerem Danilo Čamernik zaradi smrti sina s tožbo zahteva 130.000 evrov odškodnine, pa je te dni dobil pravnomočni epilog v še enem delu s tem, ko je višje sodišče ugotovilo tudi civilno odgovornost varnostnika Bukovca.

Čamernik je namreč odškodnino terjal od Bukovca, Suljanovića, operativnega šefa Vip varovanja Danijela Praštala, Zavarovalnice Maribor (zdaj Zavarovalnica Sava), kjer je imelo Vip varovanje zavarovano civilno odgovornost, in države, ki bi morala na področju zasebnega varovanja že prej sprejeti ustrezno zakonodajo in odpraviti anomalije. A je ljubljansko okrožno sodišče konec leta 2014 za odgovorna spoznalo le Bukovca in Suljanovića, ki naj bi Čamerniku plačala vsak po 15.000 evrov odškodnine, Čamernik pa bi moral toženim povrniti več kot 12.000 evrov za stroške sojenja. Tožbeni zahtevek zoper Vip varovanje, zavarovalnico in državo je sodišče zavrnilo.

Višje sodišče, ki je zadevo obravnavalo po pritožbi Čamernika in Bukovca, je sodbo oktobra 2016 spremenilo tako, da je za Bukovca tožbeni zahtevek zavrnilo in ga v celoti razbremenilo odgovornosti, češ da je Gorazda sicer poškodoval naklepno, vendar je bil do njegove smrti, ki je bila posledica poškodb, malomaren, zato mu sodišče ne more pripisati, da je smrt povzročil namenoma, saj da bi to pomenilo drugačno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Hkrati so višji sodniki razveljavili del prvostopenjske sodbe, s katero je bil zavrnjen zahtevek proti zavarovalnici in v tem delu postopek vrnili okrožnemu sodišču v vnovično odločanje.


 

Napotki vrhovnega sodišča

Čamernik je prek Odvetniške družbe Matoz zoper tako odločitev vložil revizijo in vrhovno sodišče je novembra lani odločitev višjega sodišča glede Bukovca razveljavilo ter vrnilo višjim sodnikom v novo odločanje. Poudarilo je, da je pomembno razlikovanje med oblikami krivde – naklep in malomarnost, saj obligacijski zakonik dopušča neposredno odgovornost delavcev le, če je ta škodo povzročil namenoma. Pojasnilo je tudi, da je povzročitev škode v civilnem pravu namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda ne glede na to, ali je ravnal z željo povzročiti škodo ali pa je ta nastala kot posledica njegovega ravnanja.

Civilno sodišče je vezano na ugotovitve kazenskega sodišča o kazenski odgovornosti oziroma krivdi, ni pa pomembno, kakšen je bil subjektivni odnos toženega do povzročene posledice. Ti razlogi tako ne pomenijo spremembe kvalifikacije kaznivega dejanja kazenskega sodišča, so še poudarili vrhovni sodniki.

Višje sodišče je v svoji zadnji odločbi sledilo napotkom vrhovnega sodišča in pritrdilo okrožnemu sodišču, da je Bukovac prav tako odgovoren za dogodek kakor Suljanović, menilo je tudi, da je višina dosojene odškodnine primerna. Bukovac in Čamernik morata poravnati vsak svoje stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka, Bukovac pa mora Čamerniku vrniti slaba dva tisočaka revizijskih stroškov.
 

Pritožba na ESČP

Čamernik je maja vložil tudi pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zaradi kršitve pravice do življenja. Ta naj bi bila kršena s tem, ker je moral večkrat ukrepati, da je bila ugotovljena odgovornost prvotoženega Bukovca, ker da brez pravnih sredstev, ki jih je vložil, ne bi bilo zagotovljeno ustrezno varstvo, posledično pa tudi ne bi bila ugotovljena odgovornost za smrt njegovega sina. S tem se je odzval na prvotno odločitev višjega sodišča, ki je Bukovca razbremenilo odgovornosti, češ da je bila taka odločitev napačna, kar je ugotovilo tudi vrhovno sodišče, ko je razveljavilo ta del sodbe. Trdi, da država ni zagotovila učinkovitega ugotavljanja odgovornosti, zadeve ni obravnavala z zadostno skrbnostjo, poleg tega meni, da višina odškodnine ni ustrezno in pravično odmerjena.