Umrl je Jakob Jež

Po krajši težki bolezni je v 94. letu starosti umrl priznani slovenski skladatelj Jakob Jež, so za STA sporočili iz družinskega kroga. Jež je bil širšemu občinstvu znan po zborovskih delih, pri katerih je velikokrat črpal iz ljudskega izročila, sicer pa je segel na skoraj vsa kompozicijska področja, tudi scensko, filmsko, orkestralno in komorno.

»Vnema za skladanje pri meni ne pojenja«

Jež je izšel iz skladateljske skupine Pro musica viva, ki je v 60. letih 20. stoletja želela slovensko glasbo približati modernim tokovom. Segel je na skoraj vsa kompozicijska področja in velik pečat pustil tudi v glasbi za mladino. Leta 1991 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Skladatelj samouk

Jež, rojen leta 1928 v Boštanju, je na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Čeprav je o sebi pogosto dejal, da je skladatelj samouk, se je kompozicije nekaj časa učil pri Marijanu Lipovšku.

Bil je dolgoletni pedagog na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani ter na oddelku za glasbeno vzgojo takratne pedagoške akademije, kasnejše pedagoške fakultete. Urejal je glasbeni reviji Grlica (1968–1988) in Naši zbori (1991–1998) ter bilten Skladatelj (1967–1970), ki ga je izdajalo Društvo slovenskih skladateljev, katerega član je bil.

Med njegova najbolj znana zborovska dela sodijo Klas pri klasu za mešani zbor, Igraj kolce za ženski zbor, Pojem – plešem za otroški zbor, Nmau čez izaro za ženski zbor in Musica noster amor za mešani zbor.

Največji del njegovega opusa zavzemajo vokalno-instrumentalna dela, med katerimi so kantate Do fraig amors (1968), Brižinski spomeniki (1970) in Pogled zvezd (1974). Za prvo je leta 1970 dobil nagrado Prešernovega sklada.

Svojstvena glasbena govorica

V svoje komponiranje je Jež vnesel nekaj sodobnih kompozicijskih postopkov, vseskozi pa je vztrajal v tonih napol ljudskega glasbenika ter ustvaril svojstveno glasbeno govorico, ki je, kot piše v Leksikonu jugoslovanske glasbe, »izpolnjena z intimno ekspresivnostjo, razvitim smislom za barvo, liriko in ohlapne strukture – moderno in sodobno govorico, vendar ne tudi nerazumljivo agresivno«.

Skladateljsko se je navdihoval tudi pri Mariju Kogoju, predstavniku slovenskega glasbenega ekspresionizma, ki se mu je posvetil že v študijskih letih ter revidiral dela iz njegove zapuščine.

Leta 1991 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leta 2004 stanovsko Kozinovo nagrado za zaokrožen zborovski opus in leta 2017 Župančičevo nagrado Mestne občine Ljubljana za življenjsko delo. Kot so tedaj zapisali v utemeljitvi, ga označuje sodobna glasbena usmerjenost, ki je prepletena z ljudskim izročilom in slovensko glasbeno zgodovinsko preteklostjo. Njegova glasba je blizu poslušalcem in izvajalcem, je dojemljiva, prepričljiva, hkrati pa zveni sodobno in sveže. Njegova dela so našla pot do slehernega slovenskega pevskega zbora.