»Vnema za skladanje pri meni ne pojenja«

Skladatelj Jakob Jež je v karieri­ bil marsikaj, od glasbenega­ zgodovinarja do skladatelja­ samouka,­ pedagog sprva na glasbeni šoli in nižji gimnaziji, nato na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana, do upokojitve pa redni profesor glasbene vzgoje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Bil je član skladateljske skupine Pro musica viva, veliko let je deloval kot glavni in odgovorni urednik revije Grlica in Naši zbori ter bil urednik biltena Skladatelj.

 

Tako v Celju, kjer ste bili dijak I. gimnazije, kot v Ljubljani, kjer živite, so vam ob devetdesetletnici pripravili posebne koncerte. Kako ste se ob tem počutili?

Gotovo je prijazno, če se te spomnijo, in obletnice so priložnost, da z dodatnim razlogom izvajajo neka dela in se nanje osredotočijo z več pozornosti. In seveda tudi na osebo. Pripravili so dva lepa koncerta, na obeh sem z užitkom poslušal izvedbe mladih ­izvajalcev.
V Celju, kjer sem obiskoval gimnazijo in imam veliko spominov, skoraj nobenega iz moje generacije ni bilo na koncertu. (Smeh.) Smo pa redno imeli obletnice mature, vsako drugo junijsko soboto. Dobivali smo se do pred tremi leti, seveda jih je prišlo vedno manj, na koncu jih je pa že zmanjkalo. (Smeh.)
 

V Celju so izvajali predvsem vaša vokalna, v Ljubljani pa inštrumentalna dela. Različno pristopite k skladanju, če veste, da skladate za zbor ali za inštrumentalno zasedbo?

Oboje je enak proces. Pri vokalni glasbi je vedno tako, da je treba izbrati besedilo, ki te navduši, za katerega se ogreješ. Pri inštrumentalnih skladbah sem kot skladatelj bolj svoboden. Za vokalne skladbe sem vedno izbiral besedila, ki so bistveno povezana s slovenstvom, kot so recimo Brižinski spomeniki, in sem šel naprej po obdobjih, sledili so Trubar, Dalmatin, Vodnik, Prešeren in sodobni pesniki. Precej slovenskih pesnikov sem zajel v zbirki vokalne glasbe Pesem besede.
 

Gotovo mora biti veliko zadovoljstvo, da so skladbe izvajali predvsem mladi umetniki?

Posebno zadovoljstvo je, ko vidiš, da imajo tudi mladi veselje do tvoje glasbe. Po drugi strani se mladina sčasoma navadi na nekoliko bolj zahtevno glasbeno zvrst. Danes je namreč glasba zelo usmerjena v zabavno zvrst. Vsa moja glasba je na resnejši strani. Začenši s Kogojem imamo bogato tradicijo v mladinskem petju. Gotovo so pevski zbori in zborovsko petje veliko prispevali k ohranitvi slovenske identitete. To v nas živi še naprej, precej bolj kot pri velikih narodih. To je pomembna sestavina naše kulturne dediščine.
 

Na koncertu v Celju je bila tudi krstna izvedba skladbe Cveto narcise, ki jo je odpel mladinski pevski zbor, osemdeset osnovnošolcev iz petindvajsetih osnovnih šol savinjske regije.

Z veseljem sem napisal novo pesem. Nastala je na besedilo Rudolfa Maistra. S Ptuja so organizirali poziv več skladateljem, da bi napisali skladbo na njegovo besedilo. To je bil spomin na Maistrove zasluge. Moja pesem je nekoliko bolj lirična. Pesem Cveto narcise priča tudi o njegovi lirični pesniški plati, saj je pisal še kaj drugega kot narodnoprebudne pesmi, po katerih je najbolj znan. Na koncu je še vizualen del pri skladbi, kjer dekleta ljubijo, ljubijo, ljubijo, kot piše v pesmi, in dajo prst pred usta in rečejo ššš ter na koncu odpihnejo poljubček v občinstvo. Mogoče je to videti nekoliko ceneno, je pa učinkovito in skladno z besedilom pesmi.
 

Še vedno radi skladate?

To je prednost tega, če se človek posveti nečemu, kar ga od malega veseli. Moj oče je dejal: 'Ti, ki si mlad, se s tem ukvarjaš, kaj boš pa, ko boš star?' (Smeh.) Vnema za skladanje pri meni ne pojenja. Je pa res, da človek sčasoma ve vedno več. Po drugi strani imam še veliko gradiva skiciranega. Zdaj je čas, da kaj v miru končam.
 

Kaj vas spodbudi, da se lotite nove skladbe?

Ali me preprosto prime, da kaj napišem, kar me veseli, so pa tudi naročila oziroma želje različnih izvajalcev. Srečo imam, da imam v družini dve vnukinji, Anjo in Marušo, ena je flavtistka, druga blokflavtistka, obe pa v tujini, ena Španiji, druga v Švici. Ena še študira, druga že dela. To me spodbudi k skladanju. Imam tudi zeta, ki je odličen violinist, hči pa je pianistka, skladateljica in glasbena pedagoginja. V družini imam dovolj naročnikov novih skladb. (Smeh.)
 

Kdaj ste se zavedeli, da bo glasba vaš poklic in življenjsko vodilo?

To je bilo, ko sem bil še gimnazijec, proti koncu gimnazije. Takrat je v Ljubljani igral znameniti orkester simfonijo Čajkovskega, ne spomnim se, katero, se pa spomnim, da je to name močno delovalo. Ta glasba me je tako pretresla, da sem se odločil – to bom pa jaz počel. Nekaj glasbene osnove za tako odločitev sem imel. Sprva sem igral harmoniko, pozneje pa klavir.
Šele po koncu druge svetovne vojne sem se na glasbeni šoli v Celju začel učiti klavir pri profesorju Egonu Kuneju.
 

Strokovni izpit ste delali na temo Mladostna leta Marija Kogoja. Kaj vas je tako pritegnilo pri tem skladatelju tragične usode?

Res je bil tragična osebnost. Srečo sem imel, da sem ga še videl. Enkrat sem ga videl na Gosposki ulici nasproti nekdanje glasbene akademije, kjer je šel zelo počasi po cesti navzgor. Drugič sem ga videl v mestnem teatru, kjer je neki psihiater prikazoval različne duševne bolezni. Med bolniki je pripeljal na oder tudi Kogoja.
Ker sem bil po smeri študija glasbeni zgodovinar, sem dobil v pregled vso njegovo zapuščino, ki mi jo je prepustil njegov sin, prav tako Marij Kogoj. To so bile tri kartonaste škatle papirjev. To je bilo pri meni petnajst let. Preštudiral sem vsak list in pregledal, kaj bi bilo še primerno za izdajo. Nato smo izdali sedem zbirk njegovih skladb. To je bil moj študij in sem tudi delal strokovni izpit na temo Kogojevih mladostnih let.
Potem sem zbral še podatke od prič, ki so poznali Kogoja. Raziskave zgodnjih Kogojevih let so bile velika dragocenost.
 

Skladanja ste se učili pri Marijanu Lipovšku in Karolu Pahorju. Koliko sta vplivala na vašo skladateljsko smer?

V bistvu sem skladateljski samouk. Najbolj me je zanimalo to, kar sem preštudiral. Pri Pahorju smo se naučili stavka in harmonij, kar se še da naučiti. To je bilo še na srednji glasbeni šoli. Na glasbeni akademiji nas je imel v prvem letniku profesor Lipovšek. Ker je odšel na drug oddelek, na klavir, ni več učil kompozicije. Namesto njega je v drugem letniku prišel profesor Marijan Kozina. O neki moji skladbi, ki je bila zapleteno napisana, je dejal, 'da je to nekoliko hohštaplerska muzika'. ­(Gromek smeh.) V mladostni zagnanosti sem bil tako užaljen, da sem nehal študirati skladanje.­ Tako da sem na predavanja kompozicije hodil samo eno leto in še nekaj časa v drugem letniku pri Kozini.
Ko me je pozneje na Kongresnem trgu srečal, me je Kozina vprašal, zakaj ne pridem več na ure. Pa sem mu dejal, 'ja veste, sem se kar naveličal'. Ker je pri kompoziciji možno, da človek sam veliko preštudira, sem se poglobil v dela Beethovna, Mozarta in drugih klasikov in jih natančno analiziral, bolj kot je to narejeno v knjigah.