Zvezdana Mlakar: Za kritike mi je malo mar

Klasična ni pravzaprav v ničemer, česar se loti. Ko je bila mlajša, je sicer morala sklanjati glavo, z leti pa se je počasi osvobajala prisilne pohlevnosti, začela ljudem pogumno zreti v obraz, poskusila tudi kaj nestandardnega – in ostala živa. Blondinka, ki s svojim razmišljanjem odpihne vse stereotipe o njih, energična babica, ki ne skriva čustev in ne priznava tabujev ter gre mogoče prav zato nekaterim tako v nos. A njena kariera kljub temu – ali tudi zato – cveti. Dve pomembni vlogi v Drami, njena tv-oddaja prehaja na večji format, širila jo bo tudi na youtube, ljudje jo vabijo na motivacijska predavanja. Ob tem pa še piše – ne le nasvete v eni od ženskih revij, ampak tudi knjigo. Ne bo avtobiografija, pravi.

Bil je tisti sitni ponedel­jek, ko se človek zbudi v vlažno in megličasto jutro, potem pa se monotonost zavleče še v dan, in se je zatikala tudi po ravnicah Želimelj, kjer Zvezdana Mlakar z družino živi že skoraj 13 let. Resno je razmišljala, da bi dogovorjeni intervju prestavila na kak drug dan, a ugotovila, da s tem ne bi rešila ničesar, saj v bližnji prihodnosti ne bo priložnosti za oddih.



Za njo je bil naporen konec tedna – predpremiera in premiera dolgo napovedovane predstave 2020, ki jo je ljubljanska Drama skupaj z Mestnim gledališčem ljubljanskim in Cankarjevim domom z režiserjem Ivico Buljanom postavila na oder na podlagi misli izraelskega zgodovinarja in filozofa Yuvala Noaha Hararija –, pred njo še bolj zahteven – šest ponovitev predstave, snemanje pilotne tv-oddaje in priprava na monodramo o slavni pilotki Amelie E., ki bo na odru Male drame spet prihodnji petek, 7. februarja.

Sledove utrujeno­sti na obrazu 62-letnice je ob krepkem stisku rok hitro prekril širok nasmeh, so pa dokončno izginili, ko je začela govoriti o stvareh in ljudeh, ki jih ima rada – družini, odru, televiziji, projektih, ki se šele porajajo, pa tudi o živalih in rastlinah na svoji kmetiji. »Vedno sem živela v mestu – kot majhna na Ptuju, potem v Ljubljani in nikoli si nisem mislila, da bom to kdaj počela, niti si nisem želela, no, zdaj pa me poglejte! Kmalu potem, ko smo se preselili sem, me je sicer eden od mulčkov vprašal, kaj delam na vrtu, saj mu je mama menda povedala, da se samo malo pretvarjam in v resnici ne znam nič delati.

Razumela sem, pri­šli smo iz mesta, marsičesa nismo obvladali, nismo niti vedeli, da se za prišleka spodobi, da gre po vasi in se predstavi, a mi, mestni bumbarji ... Nekega dne sem se potem vaščanom na glas opravičila za naše neprimerno obnašanje in zdaj imamo dobre medsebojne odnose,« je povedala z Borštnikovo in Severjevo nagrado ovenčana igralka, ki je prav tako gostovala na odrih drugih, zadnja leta tudi komercialnih gledališč, že od samega začetka pa v slovenskem filmu in na televiziji; s pravljicami Zlati prah je razveseljevala zlasti (zdaj že odrasle) otroke.

Ob tem, da ste kmetica, v napovedniku vaše tv-oddaje Zvezdana navedete tudi, da ste še mama, igralka, babica, blondinka ... je to naključen vrstni red ali ...?

Da, povsem naključen, ker so enkrat v življenju ene, drugič druge prioritete. Zato bi težko dala karkoli od tega na prvo mesto. Jasno je, da je družina ves čas na prvem mestu, se pa to vseskozi prepleta z mojim delom ...

V napovedniku poudarite, da niste tv-voditeljica, čeprav ste se na televiziji dodobra udomačili.

To pa res, nisem, vsaj ne v klasičnem pomenu besede ... To seveda ne pomeni, da kritiziram prevladujoči način vodenja tv-oddaj pri nas, ampak le, da se ga jaz poskušam lotevati drugače, ponuditi še kaj drugega, kar je po mojem kvečjemu plus.

Klasični pravzaprav niste v ničemer, kar počnete, in po prebranem gradivu o vas bi sklepala, da ste že od malega štrleli ven, čeprav ste si menda nenehno prizadevali, da bi vas vsi sprejemali, imeli radi ...

Res sem se vse življenje trudila, da bi bila »po regelcih«, hkrati pa ugotavljam, da sem bila vedno korak ali dva pred časom. Še zdaj včasih dobim kako pismo ali pritožbo, kjer mi očitajo, kje sem po njihovem kaj narobe rekla, in to povsem razumem, vendar lahko odgovorim zgolj, da to, kar rečem, tudi resno mislim, in se ne grem več igric sprenevedanja. Ker če ima nekdo problem, s katerim se ne zna soočiti, ga bo hitro prilepil nekomu drugemu. Jaz k sreči zdaj to že znam ločiti, zato me, če leti name, ne prizadene več, včasih me pa je. Vedno sem sicer intuitivno čutila, da imajo ljudje radi kaj drugačnega, le nisem vedela, kje je ta meja.

Je pa res, da se zdaj obzorja malo odpirajo ... In sem zaradi tega zelo vesela predstave 2020, ki vse to daje na preizkušnjo, k čemur spodbujam tudi v svojih tv-oddajah, le da potem poslušam očitke, da kaj se gremo, pa da kar nekaj jokamo ... Tudi 2020 dobesedno temelji na čustvih oziroma občutkih, ki jih imamo. Režiser Ivica Buljan nas je spodbujal, naj se jih ne bojimo, niti svojih misli, česarkoli, ko smo pisali prizore po Harariju. Bodite neprav, nam je govoril. In le na tak način si lahko kreativen. Poudarjal je, da želi narediti predstavo, ki se bo dotaknila ljudi, in tudi sama k temu težim že vse življenje.

Ji pa prve kritike niso najbolj naklonjene.

Navodilo režiserja je bilo, naj ne delamo klasično, vsi smo sprejeli izziv in stojimo za tem. Če človeka predstava zmoti, ker ni linearna, je to dobro, saj pomeni, da je njegov svet lepo zložen in ga kaos moti, to pa je super iztočnica za razmišljanje še na malo drugačen način. Mene to, da se v neki umetnosti izgubim, nič več ne frustrira. Kdo sem jaz, da si moram vse razložiti in sem prepričana, da je tako, kot mislim jaz, edino prav? Tudi ni treba vedno vsega razlagati, že v šolah preveč težijo v to smer. Četudi si tvoj notranji kompas nečesa ne more razložiti, bo to v tvojem srcu nedvomno odmevalo ... Umetnost pač v tebi nagovori tisto, kar mora v tistem trenutku nagovoriti. Če ti to ni všeč, pomeni, da smo ti dali v življenje en kamenček, izziv in je od tebe odvisno, kako ga boš sprejel: boš stopil čezenj, se boš z njim poigral ...
 

Vaš kolega Matej Puc, ki prav tako igra v predstavi 2020, je nedavno za Nedelo dejal, naj ljudje ničesar ne pričakujejo, pač pa pridejo z odprtim srcem, saj le tako lahko pride kultura do njih.

Točno tako. In zdaj je premiera za nami, jaz pa zaupam svojim notranjim občutkom, in če je mene to tako zbudilo ... Branje Hararija mi je odprlo neki drug pogled na svet, nisem se zavedala, koliko neke tehnike, algoritmov in kibernetike je že tukaj, v kako pomembnem času živimo in da bi zdaj morali biti zreli za sprejemanje odločitev: ali takih, zaradi katerih bomo postali polbogovi, ampak potem ne bomo več ljudje, ali pa odločitev, ki lahko povzročijo, da bomo nekoč doživljali to, kar danes doživljajo živali, torej bo nekaj, kar smo mi ustvarili, z nami ravnalo na krut, nadrejen način.

Če sem se jaz zavedela tega, sem prepričana, da se bodo ob predstavi tudi ljudje. Ljudi v čustveno zelo močnem nastopu neposredno vprašam, kako se bodo sami odločili, in takrat zavlada čista tišina. Mogoče kar preveč kričim, a želim jih zbuditi, spodbuditi k razmišljanju z lastno glavo, zato verjamem, da bodo tudi tisti, ki jim predstava ne bo všeč, odšli iz gledališča s tem vprašanjem. In to je bistvo, kaj bi si želel še več?

Ko vas k sodelovanju povabi režiser, kakršen je Buljan ...

Z Ivico sva se zdaj res našla, rekel mi je nekaj v smislu: dobrodošla v svoji drugi karieri in nakazal, da bova še sodelovala. Mislim, da sva kar fascinirana drug nad drugim, pisan mi je na kožo: igralcu res zaupa, kar je neverjeten občutek, nikoli ni nikomur očital, da je kaj naredil narobe.

Se pravi, da so se razmere res spremenile, če se spomnim vašega pripovedovanja, kako oholo so včasih delali režiserji z vami.

Ni primerjave. Takrat si se moral v sliko umestiti tako, kakor si jo je zamislil režiser, pa če ti je to znal razložiti ali ne, nisi imel pravice do kakršnihkoli pripomb, predlogov ... in to je bilo meni kar precej naporno. Vedno sem sicer počela tako, a če mi je kdo dal le kanček več svobode, sem mu zaupanje povrnila s suhim zlatom. Vendar zdaj v teatru nisem več pripravljena delati stvari, ki me ne zanimajo, tistega, kar me pritegne, pa ne znam delati napol, ampak 120-, če ne 220-odstotno, če malo predelam naslov naše nove predstave (smeh). V njej plešemo, pojemo, se plazimo ... fizično je res naporno, večina okoli mene je pol mlajših, a vse skupaj me je tako povleklo, da pozabim, koliko sem stara, energija prihaja kar sama od sebe.

Pa kaj delate za to? Meditirate, telovadite?

Ne. Seveda skrbim zase, a v mejah normale. Poleti se regeneriram na vrtu ali v gozdu, uživam probiotike in vitamine, je pa menda veliko odvisno tudi od genov. Veliko dam na znanje nevroznanstvenika, dr. Joeja Dispenze: verjamem v moč samozdravljenja z meditacijo, kot igralka vem, kakšna je moč samosugestije, in mislim, da ima človeštvo v sebi še toliko potenciala, a ga premalo izkorišča.

Na splošno mislim, da se v meni prebudi otroška radost, če mi je nekaj všeč. To mi je bilo dano, očitno sem ohranila ta stik in to ljudje verjetno začutijo. Tisti, ki si dovolijo, se lahko veselijo z mano, drugim gre na živce in se jim zdi neodgovorno, otročje ... A s tem se res ne ukvarjam, si pa mislim, da se bodo predsodki – govorim o predsodkih na splošno – prej ali slej zrušili, vsaj veliko njih. Na koncu je pomembno, kateri stavki, vonji ... bodo živeli 50 let po tem, ko te ne bo več.

Pa veste, kdaj ste prišli do te točke preloma, ko vam je postalo vseeno, kaj si drugi mislijo o vas, ko ste se nehali truditi biti vsem všečni?

Po rojstvu tretjega otroka, ko sem bila že kar precej odrinjena na rob, sem doživela manjši preboj. Takrat sem dobila vlogo pri režiserju Cavazzi, čeprav sem bila vsa debela, skratka, nič več po »regelcih«, življenje takrat ni bilo nič prijazno z mano, tudi v družinskih odnosih sem se precej mučila, a vse stiske sem preživela ravno zaradi teatra. Vse te odnose, pa kako se svet vrti, sem na neki način predelovala na odru, to je bil moj ventil. Je pa res, da je vsa ta nevrednost, ki sem jo čutila, izhajala iz mene in človek takoj dobi ogledala: tako kot se v sebi počutiš, tako bodo ljudje delali s tabo.

Potem so prišla zrela leta, znanje in izkušnje so se nabirali, zlasti pa me je zaznamoval stavek Bruna Šimleše: da ko ti je težko, ne glej samo na ta problem pred sabo, ampak se ozri nazaj in sprevidi, kaj vse ti je že uspelo narediti. In potem se je res seznam kar daljšal, spodbudni stavki so se množili, tudi pozitivna srečanja z ljudmi, komplimenti ... Tako se počasi ustvari baza, zaradi katere si upaš več. Ko sem začela delati na televiziji, sem si obljubila, da si ne bom ustvarjala sodb o ljudeh le na podlagi prebranega ali slišanega, ampak jih bom vprašala sama, predvsem pa jih poslušala. In sem ostala živa! Potem sem si upala povedati še kaj več in spet – ostala živa.

Potem pride še menopavza, ki ti prinese to svobodo, da se nehaš obnašati kot mati Tereza do vseh, kar naenkrat zagledaš samega sebe in si presenečen, koga vidiš, vesel tega odkritja in časa, ki si ga lahko nameniš. Končno vidiš, kje si na kolenih in kje močan, to je bilo zame res novo obdobje. In kot kaže, bom zdaj, ko bi morala v penzijo, začela svojo drugo kariero. Jaz sem sicer vseskozi imela dobre vloge, ne glede na to, da se me je hotelo pozabiti, a se me pač ni dalo (smeh).


 

Neko daljše sušno obdobje je kljub temu bilo.

Tako je vedno v teatru. Zelo pomembno je, kdo ga vodi. Če te vidi na nekih vodilnih položajih, ti to seveda naredi kariero, mene pa Janez Pipan, ki je bil v Drami tako dolgo in je bil izvrsten direktor, ni videl na tak način. Sem se pa malo umikala tudi sama, saj sem imela majhne otroke, skratka, tega nisem doživljala kot neke velike krivice. Lahko pa bi.

V Drami ste zaposleni že od leta 1987, za vami so pomembne odrske vloge, a vendar si večina ljudi ponavadi zapomni najbolj banalne reči: da jokate pred kamero, pa da ste pili urin ...

Hvala bogu, da sem ga! Tudi ko sem posnela prvo reklamo, so me takoj označili za tretjerazredno igralko. No, pa nisem! In danes v reklamah nastopajo številni igralci in igralke. Lahko pljuvate po meni, a jaz imam argumente, zakaj se lotim posamezne stvari. Moj mož, ki je napol Srb, mi je včasih navrgel, da kaj se sekiram, saj se za dobrim konjem vedno dviga prah. In to mi je nekajkrat rešilo življenje.

Je pa res, da mi je dala mati narava neko moč, da se ne počutim kot žrtev, čemur bi se lahko prepustila, glede na to, kaj se mi je dogajalo v življenju – smrt očeta v otroštvu, pozneje težave s partnerji, nihanja v karieri ... –, a če bi se, danes verjetno ne bi sedela tukaj. Mož mi je sicer večkrat oponesel tudi, da se ne znam postaviti zase, udariti nazaj – in tega res nikoli nisem znala! Pa tudi želela si nisem: neki človek je prizadel mene, zdaj bom jaz njega, kam to vodi?! K sreči ne nosim zamer naprej.

Kako se je sploh zgodil vaš vstop v svet televizije?

V Dobro jutro so me povabili z namenom, da bi pred kamerami poskušala prenavljati samo sebe. Nisem vedela, v kaj se spuščam, takrat sem se pravzaprav prvič srečala z vsemi temi zdravimi napitki, pozitivnim mišljenjem in podobnim, kar malo hecno je bilo vse skupaj.

Ezoterike se sicer ne grem, a to ne pomeni, da ne verjamem v energije okoli nas. Prepričana sem namreč, da človek brez mističnega in duhovnega ne bi prišel tako daleč, kot je. Sprejemam to, da obstaja nekaj, kar nam lahko pomaga na neki ravni, a je treba biti previden pri poimenovanju: če trdimo, da gre za angele, je lahko to zelo manipulativno, saj človek potem računa na pomoč tistega angela in neha sam delati.



Mislim, da me ljudje poslušajo, ker se vidi, da želim imeti čim več znanja in informacij o posamezni stvari, preverjati pri sebi, kaj mi pomaga, da sem čim boljši človek, skratka, da vsako informacijo preverim, ne pa da kar slepo sledim. Obljubljanje ljudem, da jih bodo v dveh dneh odpeljali v nov svet, je res manipulacija, tudi to, da se jim zaračunava po več sto evrov za neko znanje, pri čemer prodajalci dobro vedo, da bo mogoče pomagalo enemu od sto ljudi, ker se stvari ne da kar aplicirati v človeka brez njegovega angažmaja.

Ko smo se pripravljali za predstavo 2020, smo si šli študijsko ogledat nekoga, ki ljudi samo gleda. In potem je prišel, nas gledal ... in sem razumela. Ničesar, prav ničesar jim ne obljublja, le ljudem da prostor, da pogledajo vase. A ta velika količina nesreče na kupu, težnja po občutku, da jih nekdo vidi in se zato končno spet počutijo ljudje, je mene spravila v solze (spet se ji ovlažijo oči, op. p.). Tudi mi, ki delamo v gledališču, se poskušamo podobno dotakniti človeške duše, a žal teater še vedno velja za nekaj, česar preprosti ljudje menda ne razumejo ... Jaz si pa želim, da ne bi bilo tako, včasih tudi ni bilo, in takrat lahko teater dela res velike premike.

Če se vrneva k televiziji, oddaja Zvezdana teče že tretje leto ...

Za vse to se moram zahvaliti svojemu uredniku Roku Smoleju. On si je takrat, ko sem mu povedala, kaj bi rada počela, izboril prostor za oddajo. Ta mladec je tudi pravi vizionar, sluti, kaj bo pritegnilo ljudi, tudi gostje, ki mi jih svetoval, so bili vsi po vrsti odlični ... Gostje se zgodijo kar po na-ključ-ju: predlagava jih oba in pri vsem res dobro sodelujeva, kar me spominja na sodelovanje z Buljanom, Dorianom Šilcem in še nekaterimi režiserji, s katerimi sem se res dobro razumela. In če mi nekdo zaupa, se res spremenim v hvaležen vrelec!



V ozadju imam ekipo, ki pripravlja raziskavo o gostovem delu in življenju, se pa večinoma pripravim kar sama, preberem knjigo, prebrskam splet, nato napišem tudi uvodnik in vsa vprašanja, jih pošljem v pregled in morebitno dopolnitev, ampak ko se začne snemanje, se običajno držim samo prvega vprašanja, potem gre po svoje (smeh).

Zdaj oddaja prehaja na večji format, kajne?

Res je, selimo se v večji studio, povabili bomo tudi gledalce, oddaja bo daljša kot doslej, če bomo obdelovali kakšno posebno temo, bo sodeloval tudi strokovnjak s tega področja, svoje bodo lahko povedali gledalci. Posnetek pilotne oddaje bo pokazal, ali to v resnici dobro izpade, 19. februarja že snemamo prvi dve oddaji, nato pa gremo v eter!

Vi pa še na kanal youtube, kakor slišim.

Da, tam bomo objavljali pogovore z ljudmi, ki jih na televiziji ne morem gostiti, ker so preveč mejni ali preveč »običajni«, a imajo svoje iskrice. Mogoče sem ter tja tudi zabavne oddaje, v katerih bom gostila kakšno kolegico ali kolega, pa bomo testirali kakšne bolj ekstremne stvari, na primer kopanje v hladni vodi po Wimu Hofu, kuharske delavnice z Evo, dekletom mojega najmlajšega sina, ki je veganka ... Kako bomo zložili vse skupaj, še ne vem, ideje imam, organizacijo pa bom prepustila drugim, ker vsega preprosto ne zmorem. Na začetku bomo seveda vsi vse delali zastonj, pozneje, upam, bomo našli kake sponzorje.

Že nekaj let tudi pišete in napovedujete svojo knjigo. Kaj je zdaj s tem, je res avtobiografska?

Obožujem knjige, res sem vesela, ker lahko spet veliko berem, tudi pisala sem vedno rada, a potem so prišli otro­ci, časa ni bilo več ne za branje ne za pisanje. Pozneje smo s Tino Gorenjak in Majo Martino Merljak želele napisati tri zgodbe o ženskah v treh različnih obdobjih, pa nam zaradi prezasedenosti ni uspelo, sem pa vseeno začela pisati sama. A ne pišem avtobiografije, ker bi s tem razkrila stvari, ki jih ne bi želela zaradi meni ljubih ljudi.

Sem pa našla neko formo in se mi zdi, da lahko z neko energijo sežem pod površje zgodb žensk in moških, o katerih pišem. Tako sem šla, na primer, v zgodbo svojega očeta, dobesedno vstopila vanj, kar je bilo terapevtsko, po drugi strani pa me je skorajda raztrgalo. Iti v nekoga drugega, s katerim si bil globoko povezan, a isti dogodek doživljal povsem drugače kot on, še zdaleč ni lahko. Poleg tega si seveda želim, da bo literarno dobro napisano, in po odzivih novinarke Vesne Milek, ki sem ji v branje zaupala dele teksta, mi očitno za zdaj kar uspeva. Tako da bom nadaljevala, a si bom vzela čas.

Ker zaposleni ste na polno ...

Trenutno me najbolj veselijo povabila na srečanja v manjša slovenska mesta in vasi. Odleglo mi je, da mi ni treba več nastopati, torej govoriti s tujimi besedami, ampak da me povabijo, ker želijo slišati moje, torej očitno nekomu nekaj povejo, pomenijo ... Ljudje me sprejmejo tako veličastno, govorijo mi, da sem legenda, kar ščipam se v lice ..., sem pa najbolj vesela, ko vidim, da iz dvorane odhajajo z nasmehom na obrazu. Zase vem, kako so mi nekateri stavki pomagali na moji življenjski poti – me potolažili, dvignili ... – lahko jih slišiš tisočkrat, pa nič, potem pa te enkrat zbudijo, opomnijo, da si okej, da si vreden – in to zdaj jaz predajam ljudem. In ko mi uspe urediti cesto do svojega doma, s čimer si bom res olajšala življenje – to so verjetno moje zadnje materialne želje, ki bi si jih še rada izpolnila –, ne bom zaračunala nobenega gostovanja več!

Zdite se spravljeni sami s sabo, prihod­nosti vas ni strah.

Stik z naravo me je res razsvetlil in je neprecenljiv. Ko je pripravljena, da obrodi, bo, in če ti takrat nimaš časa, te ne bo čakala ... Tukaj nimaš kaj pametovati in to ti da dimenzijo majhnosti, hvaležnosti, ne nazadnje potrpljenja in odrekanja, kar naravni ustroj tudi zahteva. V predstavi 2020 načenjamo tudi to: danes se hlepi po absolut­ni sreči, po tem, da ne bi bili nikdar bolni ..., kar pa nas oddaljuje od tega, kar življenje je: je tudi biti bolan, biti nesrečen. Če bomo vse to odstranili, preprosto ne bomo več ljudje. Če ne bomo nesrečni, ne bomo vedeli niti, kaj pomeni biti srečen ... Treba je ozavestiti svoja čustva, jih znati sprejeti, a imeti orodja, kako delati z njimi, da te ne potegnejo v kakšno skrajno čustveno stanje ...

Kaj pa vas trenutno najbolj osrečuje?

Nič pri meni ni idealno. Vidim težave svojih fantov, nimajo še vsega pošlihtanega, so tudi zelo občutljivi in zato bolj ranljivi. A zavedam se, da jim jaz bistveno ne morem pomagati, sem se jim pa opravičila za vse tiste drobne nesamozavesti, ki so jih podedovali po meni, in za svoje stvari, ki sem jih odložila nanje in jih nisem rešila. Je pa dejstvo, da otroci vedno čutijo našo notranjost. In če nismo v skladu s samimi sabo, to tudi v njih ustvarja nemir. Zato se mame in očetje nehajmo ukvarjati s tem, kaj dajemo otrokom in kaj bo zanje dobro, pač pa poskrbimo, da bo dobro nam, saj bo potem tudi njim. Dolgo sem potrebovala, da sem to sprevidela, a verjemite mi, da je tako!

Starejša sinova (35 in 29 let) sta že na svojem, imate tudi vnukinjo ...

Ja, sedem let je stara, moja ljubica je! Njeni mamici, ki ni več z mojim sinom, sem res hvaležna, ker tako lepo skrbi zanjo, ima levji delež pri tem, da je, kakršna je: tako odprta in čustveno inteligentna. Vem pa, kaj pomeni ljubezen babic: srca sploh ne čutiš, ampak si ob njih kot ena palačinka! In ti prepiri glede razvajanja vnukov: jaz pravim staršem, naj nam jih prepustijo za tisti dan ali dva, zaprejo vrata za sabo, zdržijo, mi pa se bomo imeli fajn po svoje. Uživajmo v tej različnosti! Veseli me tudi različnost, ki jo imamo doma, saj se je moj najmlajši sin, 23 let ima, odločil, da bo s svojim dekletom živel v domači hiši. Je sicer dovolj velika, da imata svojo zasebnost, vseeno pa drug drugega opozarjamo in se spodbujamo k temu, da jo čim bolje vozimo skupaj, dobro sodelujemo, a da vseeno vsak ostane svoj.

Kot kaže, ste se dobro ujeli – skupaj kuhata in pečeta – tudi z morebitno bodočo snaho. Se tudi sami prehranjujete vegansko?

Sem vegetarijanka. Zadnjega pol leta bolj zavestno, a sem si rekla, da če bom začutila kako potrebo po mesu – to se zgodi, kadar res veliko delam in vadim –, bom pojedla kak košček, ker se mi res ne ljubi več kot toliko omejevati. Vem pa, da nikoli več ne bom jedla mesa z nekih farm, in mislim, da bi se lahko tako prehranjevali vsi: občasno z mesom živali, ki so v prosti reji, ne pa v teh gromozanskih količinah. Pri­znam, da mi je vedno težje gledati vse to nehumano ubijanje živali, a ker živim v naravi, po drugi strani vidim tudi ta krog življenja: živali tudi umrejo oziroma so hrana drugim, tako da povsem iz tega ni treba izstopiti.

Doma imamo tudi svoje živali: osle, lame, kokoši, koze ..., a ne za hrano, pač pa nam popasejo vse te hribovite hektare zemlje. Iz kozjega mleka smo celo izdelovali sirčke, medtem ko kravjega že dolgo ne pijem, a to zato, ker mojemu telesu ni prijalo. Si pa mislim, da če ti zadiši kozarec kravjega, ga pač spij! Zdi se mi, da bi danes mi vsi tako zelo radi imeli navigacijo in pravila, kako živeti prav. »Prav« je v bistvu ljubezen do življenja. In če jo imaš – do sebe, svojih radosti, da slišiš sebe in svoje potrebe, in je to obenem prijazno do narave, ljudi, tega sveta –, potem imaš navodila že napisana!