»Naj se scvrejo v peklu tisti, ki ljudem trgajo od ust za lastne dobičke«

Draga Zvezdana! Meni se bo zmešalo. Delam v podjetju, ki zdaj, pred novim letom, dela največji posel in gonijo nas kot živino. Sem mlada mamica, poročena, svojega dveletnega otroka tako rekoč nisem videla že cel mesec, da o možu sploh ne govorim. Ko se privlečem domov, tudi on že ves utrujen spi, zdaj on intenzivno skrbi za malega, zjutraj pa letamo po stanovanju kot muhe brez glave. Mali joče, ker noče od mene, jaz sem nervozna, ker noče jesti, se noče obleči, zdaj ga lulat, potem si polije hlače, mož pa mi po malem vrača in mirno pije kavo, češ, vsaj zdaj bodi z otrokom. Jaz sem utrujena kot pes, popadljiva in jezna. Ko pridem v službo, se začne druga tortura in velikokrat nimamo časa niti za malico, kosilo, in ko bi nas morali pustiti domov, se že kaj najde, da sem do 20. ure v službi. Obljubljajo nam, da bo po novem letu bolje, da nam bodo za nagrado dali prost vikend, enako so rekli lani, pa ni bilo nič od tega. Dobila bom sicer 200 EUR večjo plačo, ampak ne vem več, ali si to sploh še želim. Bojim še šefice, ves čas se bojim, da ne bom kaj naredila narobe, pa se moram ves čas smejati zaradi strank. Bojim se, da ne izgubim službe. Biti moram urejena, da bi kaj pisnila o utrujenosti, ni govora. Zadnjič nas je po službi sodelavec povabil na kozarček, napila sem se v sekundi, komaj sem prišla domov ... Kaj naj naredim?

Silvija   


Draga Silvija! 

Tvoje pismo osvetljuje zgodbo ljudi na drugi strani mavrice teh prazničnih časov.
Bedno in žalostno zgodbo ljudi, ki naj bi bili srečni in zadovoljni, da imajo službo, da služijo svojemu namenu in z lažnimi nasmehi prodajajo usluge drugim. Da bi bili srečni. To histerijo gledam bolj od daleč in mi gre na bruhanje, ko gledam tone igrač na oddelkih za otroke, neumnih, bedastih, plastičnih ... Vse za našo srečo, za srečo naših otrok, za naše užitke, ki so tako ali tako hitro pokvarljiva roba in minljivi v trenutku.
Draga moja, nekaj bo treba spremeniti. Verjamem, da je pomembno, da imaš službo, in verjamem, da ti 200 EUR veliko pomeni. A stiska, ki jo opisuješ, govori o tem, da to enostavno ni zate. Sicer pa to že tako ali tako veš.
Poiskati si boš morala drugo službo.


Te je strah neznanega, novega? Hja, najprej boš morala urediti odnose z možem. Morala bosta sesti za mizo in ugotoviti, kaj so vajine prioritete. Je to denar, otrok, je to vajin odnos? Zdi se mi, da vaju je situacija ujela nepripravljena. Tvoj mož očitno nima pojma, kako se ženeš in ti je težko. Mogoče je težko tudi njemu, in ker nimata časa drug za drugega, se med vama iskri od napetosti, neizgovorjenih stisk in zdaj že zamer. Nikar ne pometajta pod preprogo svojih zamer in stisk. Otrok vaju očitno potrebuje, tebe še bolj, ne morem si predstavljati, kakšno stisko občuti šele on. Tako majhen otrok je s tabo povezan bolj, kot si misliš, to je energijska vez in on čuti vse tvoje napetosti in jih ne razume. Ne spreglej tega – nekega dne zna tvoj otrok razviti to stisko v nevrozo in potem se boste ukvarjali z vzrokom, ne da bi vedeli, da korenini v tej zmedi. Tvoj otrok, tvoj mož, tvoja družina so vredni več. Koliko več, pa se moraš odločiti sama.

Delo krepi človeka, treba je delati in opravljati svoj poklic s srcem, kdaj pa kdaj tudi čez vse urnike. Če te delo kliče in je tvoj poklic, potem ne čutiš pritiska in lahko nadzoruješ napetosti, ki se pojavijo. A ti, draga moja, služiš!
Si sluga! Si suženj. Mogoče tudi lastnemu pohlepu, ker se ti cedijo sline po tistih 200 EUR in prostem vikendu. Kaj ti bo prost vikend, če boš zbita, in kaj ti bo 200 EUR, kakšen priboljšek si boš kupila?

Jasno je treba razločiti, kdaj delamo samo za to, da preživimo. To je osnova. Tudi tukaj se najdejo priložnosti, da delo ni naporno do te mere, kot ti opisuješ v svoji zgodbi. Koliko potrebujete na mesec, da ga speljete normalno? Kaj je to normalno? Elektrika, voda, najemnina, avto, obleka, vrtec, hrana? Kaj še nujno potrebujete?
Veš, imam občutek, da vam ne gre prav za nohte.

Čeprav se na veliko pritožujemo in nas ves čas bombardirajo z novicami o lačnih, nepreskrbljenih, to, kar vidim po trgovinah, niti ne govori tem novicam v prid. Zgodbe, ki mi jih pripovedujejo trgovke, so grozljive. Za otroške igrače nekateri zapravijo tudi po 400 EUR. Zdi se mi, da tisti, ki res nimajo, niti niso na ulicah in so pregovorno bolj tihi. V kakšnih svetovih živimo – istočasno trgovine pokajo po šivih, izgorevamo od preveč dela, ob tem pa jih veliko nima za preživetje.

Nobeno podjetje te ne more prisiliti, da izgorevaš in delaš čez določene urnike. Delodajalci to seveda neradi slišijo, ampak v rokah imaš orodja, ki te kot delavko ščitijo. Če se bojiš za službo, razumem, ampak če si res želiš, boš našla takšno, ki ti bo ustrezala. Imaš malega otroka, ki te še zelo potrebuje, in malo manj denarja ni tako velik problem kot dejstvo, da ga zanemarjaš.

Mene katapultira od jeze, ko slišim, da ljudje za normalno delo ne zaslužijo dovolj za preživetje. Naj se scvrejo v peklu tisti, ki ljudem, ki delajo zanje, trgajo od ust za lastne dobičke. Sicer pa, izbira je tako ali tako tvoja, naša.
Kaj misliš, da bi se zgodilo, če bi ljudje v nekem trenutku pustili svoje polne nakupovalne vozičke in kakšen dan, dva malo manj jedli, pili vodo in enostavno živeli? Nič.
One tam zgoraj bi kake dva dneva bolela glava, dokler si ne bi spet izmislili načina, kako nas zapeljati v nove razvade. Pa da ne bo pomote, niso vsi bogati pokvarjeni in vsi revni dobri. Kakorkoli obrneš, je tvoje življenje tvoja izbira! Izberi!