V nadaljevamju preberite:

Ni nenavadno, če igralca z mnogo izkušnjami prime, da bi stopil na drugo stran, tja, kjer nastaja predstava. Po dolgih letih na odrskih deskah, pred kamero in mikrofonom je dobro leto in pol po srečanju z Abrahamom na drugo stran stopil tudi Sebastian Cavazza. Konec prejšnjega meseca je na oder svojega matičnega gledališča postavil svoj režijski prvenec s celotno igralsko ekipo.

V osnovi je gledališki igralec, a ima za seboj zavidljivo število filmskih in televizijskih vlog, blizu mu je tudi produkcija za radio, predava na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Igra v Sloveniji in tujini, tudi v jezikih, ki so mu povsem tuji. Ker se Cavazza ukvarja tudi z marsičim poleg igralstva, pravi, da čas teče kar prehitro.

V vašem matičnem gledališču, Mestnem gledališču ljubljanskem, je bila 24. oktobra premiera predstave Luč ugasne Simona Stephensa, kar je bila hkrati njena prva slovenska uprizoritev in vaš režijski prvenec. O čem govori?

Predstava govori o ženski srednjih let, materi treh otrok, alkoholičarki, ki po devetih mesecih abstinence odide v trgovino po steklenico vodke. V trenutku, ko s police vzame steklenico, doživi možgansko kap. V tunelu med življenjem in smrtjo se sprehodi skozi življenja svojega odtujenega moža in njunih treh otrok.