Depresija predmestij

Ni še dolgo tega, ko so bila predmestja čisto drugačna. Blokovska naselja so mejila na travnike, na katerih so si mulci naredili igrišča in cele dneve igrali nogomet. Tam so bile hišice z vrtički, lokalne trgovine z bifeji, kjer so viseli lokalni posebneži, gozdički, v katerih so se igrale klape otrok, ki so si iz vej gradili hišice in nabirali gozdne jagode, ko so se naveličali, pa so se šli kotalkat ali vozit s kolesi po lokalnih cestah. In to brez nadzora staršev, ki sploh niso vedeli, kje se vse popoldneve potepa njihov naraščaj. Sem in tja so bile posejane kmetije, in če si se odpravil iz naselja, si hitro naletel na potok, hrib, dolino in obrežje reke, kjer nisi srečal žive duše, morda si kje videl lisico, zajca ali celo divjega prašiča. Ljudje so se med sabo poznali, in ker ni bilo veliko lokalov, kjer bi se srečevali, so hodili drug k drugemu na obisk. Točno opoldne je povsod dišalo po kosilu.

In kakšna so predmestja zdaj? Blokovska naselja in naselja s hišami so obkrožili nakupovalni centri – velike betonske stavbe, ki so povsod enake. Na travnikih, kjer so bila nekoč nogometna igrišča, so zdaj neskončna parkirišča. Zrasli so velikanski viadukti, ki se vzpenjajo nad umazanimi potoki, kmetje so izginili ali pa so si z evropskimi kmetijskimi subvencijami zgradili skladišča za svoje kombajne, s katerimi rijejo po neskončnih koruznih poljih nekje v daljavi, od koder vedno veje vonj po kemikalijah. Predmestja obkrožajo obvoznice in zaradi novih širokih cest, ki vodijo do njih, so posekali vse bližnje gozdičke. Ob teh širokih cestah so zgradili lične pločnike in kolesarske steze, po katerih nihče ne hodi in se nihče ne vozi s kolesom. Po predmestjih se vsi vozijo z avtomobili. Zato vsakih nekaj sekund zagledamo velikanske oglase, ki reklamirajo poceni meso v supermarketih. Če se hočeš iz predmestja peš odpraviti v naravo, boš dolgo hodil in najbrž na koncu prišel do avtoceste, ob kateri so zgradili luksuzna varovana stanovanjska naselja z garažami.

Sodobna predmestja so urbanistični poraz, siva so, grda in neprijazna. Ko sem se včasih vozila po severni Italiji, kjer ni več nobene narave, le betonske stavbe in ceste, ki se stapljajo z velikimi mesti, sem se spraševala, kdo lahko živi v takšnem depresivnem okolju. Ne gre nikoli na sprehod? In če gre, kam se odpravi? V nakupovalno središče? Zdaj je pri nas enako.

Če živiš v središču prestolnice, prej prideš do zelenega parka, polnega dreves, kot v predmestju ne le velikih, ampak tudi manjših mest. Človek se vpraša, kaj se je pravzaprav zgodilo. Res potrebujemo toliko cest in obvoznic? So vse to načrtovali urbanisti, arhitekti in različna ministrstva, recimo tisto za okolje in prostor? Kje so bili okoljevarstveniki? Ima sploh kdo načrt ali željo, da bi razvoj mest zastavil drugače, do okolja in ljudi bolj prijazno? V mestih se meščani borijo za vsako drevo, ki ga želijo posekati, v predmestjih pa brez slabe vesti posekajo cele gozdove.
V takšnem okolju so izumrle tudi skupnosti prebivalcev, ki so se nekoč med seboj poznali, komunicirali, se srečevali. Zaradi predmestij, kamor so preselili vse trgovine, izumirajo tudi središča mest, ki samevajo in iz katerih izginjajo tako tržnice kot majhne trgovine.

Ko sem nekoč potovala po Škotski, sem najprej opazila, da ob cestah ni velikih reklamnih panojev, opazila sem tudi, da imajo obvoznice le v dveh največjih mestih, povsod drugje so vse rešili s krožnim križiščem, ki se pojavi sredi avtoceste in te usmeri na lokalne ceste. Jasno mi je bilo, da se je tam lokalna politika odločila, da se ne bo tako zlahka odrekla naravi na račun betona in asfalta. Predmestja so tam takšna, kot so bila pri nas nekoč. V Sloveniji se vedno radi hvalimo, da smo zelena dežela, a dejstvo je, da nimamo več stika z realnostjo, saj brez slabe vesti uničujemo naravo in tonemo v depresijo, brez vizije, da bi lahko bilo tudi drugače.