Zaradi ločitve sem v depresiji

Stara sem 57 let in živim sama. Pred dvema letoma je partner odšel k drugi ženski, in to po 15 letih skupnega življenja. Zelo me je prizadel način, kako je ravnal na koncu, kako mi je nagajal in vse naredil, da bi me psihično uničil. Skratka – strl mi je srce in še do danes ga nisem prebolela. Vseskozi sem vedela, da sva zelo različna značaja, vendar sem ga poskušala jemati takega, kot je bil.

On hodi po svetu zadovoljen in uživa življenje, vsaj deluje tako. Jaz pa brez volje, depresivna do skrajnosti, ne vidim ničesar lepega za nadaljnje življenje, v delo se prisilim. Najhujša je žalost, ki me duši. Zdaj, ko tole pišem, mi solze derejo ... Imam več aktivnosti, kot so hoja po gozdu, tek, razni izleti, imam tudi dve prijateljici, s katerima se vse pogovorimo. Hodim k psihiat­ru, ki mi tudi predpisuje antidepresive. Čeprav sem po naravi pesimist, me vseeno zanima naslednje: je normalno, da po vsem tem času ne morem preboleti človeka, ki do mene sploh ni bil pošten? Kaj naj naredim, da bi ga prebolela? Zala

 

Pri pisanju odgovorov se, kolikor je le mogoče, izogibam besed »normalno«, »prav«, »narobe«. Kar se vam je zgodilo, ni preprosto pozabiti in preboleti. A žalost, naj bo še tako huda, je najboljši način, s katerim se boste poslovili od tega, kar ste imeli in nimate več. Pa tudi od tega, česar ste si želeli, pa verjetno nikoli ne bo. Ne vem, koliko te žalosti, bolečine, prizadetosti resnično spada k temu, kar ste doživeli s partnerjem, koliko pa se je prebudilo podobnih občutij iz preteklosti.

Zato je vprašanje, kaj v resnici prebolevate, za čim žalujete, kaj najbolj boli. Pri psihiatru in z antidepresivi ne boste prišli do teh odgovorov, brez njih pa težko verjamem, da se vam bo počutje in življenje kaj dosti spremenilo. Točne vzroke za depresijo pri posamezniku je zelo težko zanesljivo določiti. Na splošno in poenostavljeno velja, da so vzroki lahko genetski ali pa gre za določene psihične vzorce razmišljanja in čust­vovanja, ki so posledica minulih izkušenj oziroma vplivov socialnega okolja, predvsem v najzgodnejših odnosih z najbližjimi.



Kombinacija obeh vzrokov lahko naredi posameznika bolj ali manj občutljivega za depresijo. Zakaj to pišem? Če so vzroki predvsem genetski, potem antidepresivi lahko stanje opazno izboljšajo, čeprav ne bodo odpravili vzroka. Če pa je depresija posledica minulih odnosov, travm in slabih izkušenj, antidepresivi ne morejo kaj dosti pomagati. Pri teh vzrokih je treba priti do njihovih korenin in jih bodisi pozdraviti ali »izpuliti«.

Če te vrstice bere kakšen psihiater, verjetno zraven zavija z očmi zaradi mojih poenostavitev, ampak moj namen je res samo na kratko in čim bolj jasno prikazati, zakaj tablete niso vsemogočne, hkrati pa tudi, zakaj so koristne. V boju z depresijo je zato najboljša kombinacija obojega, uporabe antidepresivov in psihoterapije. Ker pri vas antidepresivi sami po sebi ne prinašajo zadovoljive izboljšave, to vodi k razmišljanju, da se pomembnejši vzroki vaših težav verjetno skrivajo v minulih odnosih in izkušnjah.



Če se vrnem k vašemu vprašanju. Pišete, da vaš bivši partner »hodi po svetu zadovoljen in uživa življenje«. Ob tem se ne morem upreti, da vas ne bi vprašal, kaj je s tem narobe. Ali ni to ena glavnih nalog posameznika, da poskrbi zase in si v življenju najde prostor na način, ki mu ustreza? Ne pišem o tem, zakaj in kako vas je partner zapustil. Verjamem, da ni bilo korekt­no do vas.

Ampak – ali ni večina ločitev tako ali drugače že samih po sebi nekorektnih oziroma jih vsaj doživljamo kot take?! Če to pustiva ob strani, ali ni prav, da je vaš bivši partner poskrbel zase in vzel odgovornost za življenje v svoje roke? Zakaj tega ne zmorete ali si ne upate narediti sami? Kaj bi bilo, če bi nehali objokovati tega partnerja in bolečine, ki vam jih je menda prizadejal? Kaj bi vam ostalo? Kakšna je vsebina vašega vsakdana? Kakšna bi bila videti prihodnost? Kakšen bi bil dan, če v njem ne bi bilo bolečine, žalosti in prizadetosti, s čim bi ga napolnili? Katera čustva bi jih nadomestila? Morda tesnoba, strah, jeza ali pa bi ostala zgolj praznina, ki je hujša od najtežjih čutenj?

Res težko verjamem, da je vaša glavna težava, da ne morete preboleti »človeka, ki do vas ni bil pošten«. Bolj se zdi, da ga samo ne smete pozabiti, in ga vedno znova prikličete v spomin, ker s tem vaša osamljenost, žalost ali depresija takoj dobijo neki vzrok, logično pojasnilo. To je približno tako, kot če bi gledali v slepeč reflektor in zaradi tega ne bi opazili vseh drobnih lučk, ki jih vedno znova ponuja življenje. Samo opaziti jih je treba, odvrniti pogled od tistega, kar je za vedno izgubljeno, tja, kjer so nove priložnosti.

Če bi pozabili partnerja, bi morali odkrito pogledati v to, kar je skrito za vsemi temi težkimi čutenji in kar vas v resnici drži v tako neprijetnem položaju. Če bi bivši partner nehal biti »odgovoren« za vaše stanje, počutje in čustva, bi postali odgovorni sami. Naj se to bere še tako trdo, ampak težko se boste izognili temu, da drži. Kot je bila partnerjeva »pravica« in odgovornost, da se je odločil za ločitev in, kot pišete, bolj srečno zaživel na novo, oboje enako pripada vam – pravica in odgovornost. Namesto da partnerja obtožujete ali mu celo zavidate, bi ga bilo morda pametno vsaj v tem delu posnemati.

Šele ko boste sposobni videti in vsaj malo sprejeti to temeljno odgovornost za svoje življenje, boste lahko počasi začeli ustvarjati življenje in odnose bolj po svoji meri. Z depresijo je sprejemanje take odgovornosti še veliko težje, zato bi vam priporočil, da se najprej odločno spopadete z njo. Poleg antidepresivov bi bilo zagotovo smiselno in koristno poskusiti še z individual­no psihoterapijo ali/in vključit­vijo v katerega od programov za premagovanje depresije. Karkoli, vsaka pomoč bo več kot dobrodošla – samo da se začnete premikati iz primeža obupa in praznine. Želim vam, da to ni tako zelo daleč, kot se trenutno zdi, in da pride čas, ko boste zmogli tudi sami.