Ženi je podjetje pomembnejše kot družina

Poročen sem že šest let, a bojim se, da bom vsak čas obupal. Živim pri ženi, njeni starši pa so lastniki večjega, zelo uspešnega podjetja. Ne rečem, nič nam ne manjka, le skupnega časa imamo malo. Njihovo delo je bolj sezonske narave, ko dobijo naročilo, delajo noč in dan. Zaposlen sem kot mladi raziskovalec, moj delovni čas je na srečo fleksibilen. Žal mi je, da z vožnjo v službo in nazaj izgubim skoraj tri ure.

Doma sem varuška hčerkama, kuham, perem, pospravljam. Ko gresta spat, me čakajo službene obveznosti, ki jih, da sem več z njima, prinašam tudi domov. Žal pa žena zame in za moje delo nima nobenega razumevanja. Vsak dan sva na bojni nogi, kajti pri najboljši volji nimam časa, da bi ji pomagal v delavnici. Četudi ima univerzitetno družboslovno izobrazbo, se z njo lahko pogovarjam le o denarju. Za vse druge, zelo pomembne stvari nima nobenega posluha.

Sicer smo spoštovana družina, na zunaj nam nič ne manjka, a najini odnosi so prazni. Težave imava tudi v postelji, saj ji je všeč zelo divji in grob seks, meni pa ni do njega. Rad bi, da bi bila več z nami, da bi nas, zlasti hčerki, kdaj objela, kaj skuhala, pa pravi, da je preveč utrujena za takšne malenkosti. Verjemite, že včeraj bi odšel od hiše, a ostajam zaradi deklic. Miha

Moje življenje se sesuva kot hišica iz kart

Kaj svetovati očku, ki živi kot samohranilec? Težka naloga. Še težja zato, ker ne poznam vseh podrobnosti, ki bi lahko vplivale na moje pisanje. A ker že vse življenje zagovarjam stališče, da ima vsak od nas pravico, da prikaže svojo plat resnice, tega ne smem kratiti niti vam. Tudi zato bo moj odgovor sledil zgolj vašim besedam, za katere upam, da odslikavajo resnično stanje v vaši družinici.

Našteli ste kar nekaj težav, ki jih imata z ženo, povezane so z odnosom do prostega časa in dela. Stojita na različnih bregovih, imam občutek, da med vama ni več nobenega mostu, še običajne brvi ne. Ne razumete njene pripadnosti družinskemu poslu, ki ne pozna ne praznikov ne nedelj. Zdi se vam noro, da so obveznosti do kupcev pomembnejše kot družinsko živ­ljenje.

Glede na to, da vam denarja ne manjka, da si lahko privoščite malodane vse, kar si zaželite, se mi zdi, da je ta težava hitro rešljiva! Kompromisi obstajajo! Zakaj ne zaposlijo še enega človeka, morda le za polovični delovni čas, pa bi imela žena veliko več časa za družino? Čudim se, da ji to še ni padlo na misel, ker če bi ji, bi težave že zdavnaj odpadle. Razumem, da na bančnem računu ostane več, če družina večino dela opravi sama, a glede na to, da deklici odraščata kot siroti brez mame, se vseeno sprašujem, je vredno?

Ne rečem, če bi podjetju šlo slabo, če bi ga s svojo vseprisotnostjo reševali pred propadom, takrat bi bilo logično, da se za vzpon na zeleno vejo stori vse, kar je v človekovi moči! Ko vam očita, da se premalo žrt­vujete za domačo firmo, vam med vrsticami pove, da vas, kot očeta, gospodinjca in raziskovalca, bolj malo ceni. Morda zato, ker vašega dela ne pozna dobro? Se motim?

Ji kdaj poskušate razložiti, kak­šne so vaše obveznosti v službi in pozneje tudi doma? Ne le v kuhinji, tudi pri obeh hčerkah. Ne morem si predstavljati, kako zapuščeni bi bili, če še vam ne bi bilo mar zanju. Na prvem mestu so otroci, potem sledi še vse drugo.




Kako drugačno bi bilo vaše sobivanje, če bi cenili in spoštovali blaginjo, v kateri živite, tako da bi jo izkoriščali za večjo kakovost medsebojnih odnosov. Redki so, ki se lahko pohvalijo, da imajo denarja čez glavo dovolj. Večini, ki jih poznam, ga največkrat kronično primanjkuje. A vaši deklici kljub izobilju živita v veliki revščini. Če vas prav razumem, odraščata brez maminih nežnosti, ker se ji zdi, da je škoda časa za neumnosti. Upam le, da ste tu vseeno malo pretiravali in da v resnici ni tako hudo, kot ste v pis­mu večkrat poudarili.

Človeška bitja smo narejena tako, da brez dotikov, topline, objemov, brez ljubezni težko živimo. Časi so hudi, saj se zaradi koronavirusa veliko manj ali skoraj nič ne družimo zunaj varnega, domačega mehurčka. Bi se pa morali toliko več znotraj družine. Razdajati svojo bližino zlasti otrokom! Drži, da deklici lahko klepetata s prijateljicami prek zooma ali skypa, a to ni enako kot živa igra! Kot babica, ki ima doma pet vnukov, si drznem reči, da so otroci željni vsaj naše prisotnosti! V vsakem, še tako težkem trenutku se lahko najde kaj dobrega in ti časi so priložnost, ko smo lahko več drug ob drugem!

Hčerki ste še premajhni, da bi vas spremljali v delavnico. Če bi bili, seveda, starejši, ne bi videla čisto nobenih težav, če bi tudi onidve poprijeli za kakšno lažje in preprostejše delo. A pri šestih letih? Zaradi službenih obveznosti, žal, trpijo tudi vajini intimni odnosi. Saj veste: stran od oči, stran od srca, je pregovor, ki ga poznamo že stoletja, a vedno znova ugotavljamo, koliko zrn resnice se skriva v njem. Bolj kot vas žena zaradi izgovorov, da mora delati 24 ur na dan, odriva od sebe, bolj se hladijo čust­va. In če škripa tudi v intimnem življenju, potem je katastrofa, ki se je bojite, že skoraj na dosegu roke.

Tega, kaj ji je v postelji všeč in kaj ne, ne bom komentirala. Nekateri imajo bolj tradicionalne želje, drugi bolj zabavne, nenavad­ne, celo prismuknjene. Če bi bilo vajino zakonsko življenje, kot se šika, sem prepričana, da ne bi niti za trenutek kolebali, ko bi vam nakazala svoje seksualne potrebe. Ker pa sta si iz dneva v dan bolj odtujena, je težko pričakovati, da boste v trenutku, ko se ji bo zahotelo jagode na torti, zgolj pritisnili na čudežni gumb in ji ustregli. To se pač ne da.

Zelo toplo bi vam položila na srce, da se z ženo pogovorite, povejte ji za svoje strahove in skrbi, in če vas ima še količkaj rada, bo razumela, da tako ne gre več naprej. Želim si, da bi poiskala tudi pomoč družinskega terapevta. Ne drznem si niti pomisliti, da bi zaradi pohlepa trpeli vaši deklici, ki nista v tej zgodbi čisto nič krivi.