Naveličal sem se žene in ljubice z otrokom

Po dvanajstih letih zakona sem spoznal drugo. Dobro leto in pol mi je nekako uspelo usklajevati kar naporne obveznosti. Potem je žena izvedela za moje stranpoti in zahtevala, da se odselim. Pri drugi sem se zelo težko privadil na nov red, ki je bil od prvega bistveno drugačen. Ko je partnerica zanosila in ostala doma, se je k nama vrnil tudi sin iz njenega prvega zakona, ki je bil do takrat večino časa pri očetu.

V stanovanju je postalo zelo hrupno, kar je bilo zame, ki pogosto delam od doma, moteče. Poklical sem ženo, ali lahko občasno uporab­ljam svojo nekdanjo delovno sobo, in ni imela nič proti. Potem se je med nama zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Spet sem sedel na dveh stolih. Čeprav je žena vedela za partneričino nosečnost, me je vabila, naj se vrnem k njej. Sin je šel študirat in bi imela hišo samo zase.

Ko se je rodila hčerka, nisem vedel, kaj naj storim. Razveselil sem se je, žal pa je ob vseh novih obveznostih močno trpela služba. Pa me pokliče mama in mi reče, naj pridem domov, da si malo odpočijem. Zdaj sem pri njej, ne vem pa, kaj naj storim. Obe ženski imam približno enako rad, želel bi skrbeti za hčerko, a vsakodnevne obveznosti z otroki mi ne dišijo več. Zdenko

Oče hoče, da ga prosim odpuščanja

Vroča juha, ki ste si jo skuhali, res malo zapeče. Vseeno pa imam občutek, da ste se že navadili, da jo, preden nesete žlico v usta, krepko popihate! Podobno zamotanih zgodb je med pismi, ki jih dobivam, še nekaj, zato k branju lepo povabim tudi Jureta, Osamljenega in G. K. Življenje, ki se zakomplicira predvsem zato, ker bi radi sedeli na več stolih hkrati, ni lahko.

Po svoje vas razumem, dragi Zdenko, ko pravite, da je zelo težko biti zvest eni ženski. Vsak dan se srečujete s priložnostmi, ki vas mikajo, in bi se, če bi vam čas dopuščal, zbližali še s kakšno. Odrasel moški me včasih spominja na otroka, ki ima polno sobo igrač, pa še sit­nari za kakšno novo. Žal se otrok, ker je pač samo otrok, ne zaveda, da imeti vse igrače lahko tudi pomeni, da nima nobene. Zaradi preobil­ja se ni sposoben navezati na eno samo in jo pozneje ceniti kot veliko dragocenost, ki mu je pomagala pri odraščanju.

Imamo polne omare oblačil, pa pogosto »nimamo kaj obleči«, imamo polne hladilnike hrane, vendar občutek, da v njih ni nič pametnega za pod zob, kljub temu ostaja. Imate tri ženske na dosegu roke, a vaše srce ni ne srečno ne zadovoljno.
V vašem pismu sem zaman iskala besede obžalovanja, sočutja do ljubice in novorojene hčerke. Pomembno vam je le, da najdete način – tudi z mojo pomočjo –, da si v prihodnosti zagotovite dovolj svobode, hkrati pa dovolj priložnosti za zabavo, da ne boste po nepotrebnem »trpeli«.



Žene ste se naveličali, ker se je starala, ljubice, ker je rodila. Je zanosila, ne da bi vedela, da vam gredo obveznosti do otrok in dojenč­kov na živce? Seveda, delček krivde za vaše trpljenje nosijo tudi ženske, ki vam niso sposobne reči ne oziroma upajo, da vas bodo lahko spremenile.

Mama vas ščiti in razvaja, namesto da bi vam jasno in glasno povedala, ej, sine, čas bi bil, da prevzameš odgovornost za svoje početje. Nekdanja žena upa, da vas bo lahko spet privezala nase. Ljubica pa je prepričana, da se boste po rojstvu otroka prelevili v najboljšega očka na svetu. Kakšna zmota!

V vašem pismu sem pogrešala en sam samcat stavek, ki bi ga namenili osebni odgovornosti. Še mene hočete prepričati, da ste žrtev, da so vsega krive ženske, ki vas ne razumejo. Ste se kdaj vprašali, kakšen zgled ste odraščajočemu sinu, ki študira tam nekje? V letih, ko ste skakali s cveta na cvet, sta se odtujila. Še huje: tudi domov, k mami, se ne vrača, ker se menda ne razumeta preveč. Se z njim vsaj slišite? Se lahko obrne na vas, če se znajde v težavah? Ja? Ne?

Kakšen zgled boste novorojenki, ki se je otepate že v prvih dneh po rojstvu? Takrat, ko je večina staršev navdušena nad novorojenčki do zvezd in nazaj? Se bo s časom vaša očetovska vloga skoncentrirala le na nejevoljno plačevanje preživnin?
Pisali ste mi med mrzličnim iskanjem novega zatočišča, kjer boste imeli mir, ki je za vašo koncentracijo pri delu, ki ga opravljate, zelo pomemben. Je beg pred odgovornostmi postal vaš način življenja ali le izgovor?




Zakaj je tako, ne vem. Se je začelo v otroštvu, doma? Vam starši niso nikoli znali reči ne, so zmeraj poskrbeli za vas, ko ste se znašli v zadregi? Tudi opisi let, ko ste bili v zakonu, se berejo zelo predvidljivo: žena ni naredila tega in onega, žena me ni razumela, ovirala me je, dušila in podobne fraze, ki sem jih že neštetokrat slišala. Jagoda na torti pa je, da je žena kriva, da ste si poiskali nove sladkosti, ker je bilo življenje doma za vas prenaporno in pregrenko.

A ste se zafrknili. Nov red, s katerim ste bili soočeni pri ljubici, vam že na začetku ni bil všeč. Bili ste navajeni, da je žena postorila vse, marsikaj še namesto vas, ljubica pa je vztrajala, da si je treba obveznosti deliti. Šok, priznam.
Po svoje razumem tudi vašo nekdanjo ženo. Upala je, da bo plamen ljubezni spet zagorel, a se je uštela. Po nekaj mesecih obljub in vlečenja za nos ste jo že v drugo pustili na cedilu. Zelo junaško.

Namesto da bi vam dobra, draga, zlata mama povedala nekaj krepkih, vam je na široko odprla vrata. »Pridi, sine, da te hudobne ženske ne bodo čisto uničile!« A tudi mama je imela svoj račun. Morali ste postoriti to in ono, jo peljati sem in tja, ji zvečer delati družbo. Pa vam spet ni bilo prav.

Ker ste v najboljših letih, zelo uspešni, denarja vam ne manjka, vaših razočaranj, tako mislim, še ni konec. Bo naslednja Petra, Francka, Lojzka? Kdo ve. Bojim pa se, da ne boste odnehali, in tudi žensk, ki vam bodo verjele, žal, ne bo zmanjkalo.
Kaj svetovati vam in vsem drugim, ki se znajdejo v podobnem položaju? Izbire ni veliko. Preselite se na svoje in čakajte, da notranje dozorite, v vmesnem času pa se na daleč izogibajte kakršni koli resnejši ljubezenski zvezi.