Zakaj se o zločinih še vedno molči

Na Balkanu so zločinci v devetdesetih letih številne kulturne domove spremenili v taborišča in mučilnice. Nacionalni kulturni hrami so simbolično postali primeren teren za nacionalno mučenje, ker so zločinci potrebovali dovolj velike prostore za svojo mesarsko dejavnost. V središču krvave igre je bilo etnično čiščenje, ki je legaliziralo nečlovečnost na vseh straneh.

Koncept nacionalne kulture, ki je okužil celotno regijo, je bil uvod v balkanske vojne v devetdesetih. Spomin na kulturne ustanove, ki so se med spopadi spremenile v kraje, kjer so mučili, pretepali, poniževali, posiljevali in pobili na tisoče ljudi, so v knjigi Za sedmimi taborišči, ki prihaja na hrvaške in srbske knjižne police, obudili novinarja Viktor Ivančić in Nemanja Stjepanović ter fotograf Hrvoje Polana. Knjiga poskuša odgovoriti tudi na vprašanja, zakaj se o zločinih še vedno molči in zakaj jih mnogi posredno ali neposredno upravičujejo in celo poveličujejo.

Etnično čiščenje na kulturni ravni

Po mnenju Ivančića je bil temelj obnove nacionalne kulture, ki je umirala pod neusmiljenim komunističnim škornjem, eksekucijske narave. Balkanci so čistili jezike, požigali knjige v sorodnih jezikih, rušili spomenike, izolirali neprilagojene intelektualce, prepovedovali predvajanje neprimerne glasbe in odžagali nezanesljive kadre v kulturnih ustanovah. Uničevanje je postalo ustvarjalno dejanje. To je bilo etnično čiščenje na kulturni ravni, je še zapisal Ivančić.

Razširjena metoda obnove nacionalne kulture je bilo tudi načrtno ustvarjanje razlik. To se je najbolj pokazalo v jezikih. Za srbske intelektualce je bil jezik nevidna cerkev, za hrvaške pa hrvaška svetinja. Tendenca umetnega ustvarjanja štirih jezikov še vedno ni izgubila sape, že razmislek o skupnem jeziku pa velja za nacionalno izdajo. Nacionalisti utrjujejo meje in širijo strah pred tujim in drugačnim.

Kulturni domovi so se čez noč spremenili v taborišča in mučilnice, ker so zločinci potrebovali prostor za likvidacijo ljudi, ki so jih odpisali. Taborišča smrti so nastala v kulturnem domu v Trnopolju, dvorcu Erdödy v Kerestincu v bližini Zagreba, glasbeni šoli v Zenici, kulturnem domu na Palah, muzeju Bitka za ranjence na Neretvi v Jablanici, vojaškem domu Lora v Splitu, kinematografu v Glogovcu, v kulturnih domovih v Pilici, Čelopeku, Rudah, Vitezu in Vrpolju ... V njih so na tisoče ljudi poniževali, stradali in izžejali, pretepali, mučili in posiljevali ter brutalno pobili.

Sedma sila je tulila v isti rog z rablji

»Glasbenega izobraževanja« v Zenici, kjer je bilo le eno izmed 331 taborišč pod upravo Muslimanov, so bili deležni hrvaški in srbski civilisti ter vojni ujet­niki. Za storjene zločine ni bil nihče kaznovan. Čeprav je kantonalno tožilstvo v Travniku v soglasju s haaškim tožilstvom, ki je pretehtalo dokaze, zahtevalo uvedbo preiskave zoper več ljudi iz Bugojna, Novega Travnika in Fojnice zaradi zapiranja in mučenja Hrvatov, se pristojno sodišče v Zenici ne odziva. Leta 2017 so na stavbi postavili spominsko ploščo, ki je pričevala o hrvaških žrtvah taborišča, vendar jo je policija odstranila. Kaj vse so pretrpeli taboriščniki v taborišču Glasbena šola, je že leta 2001 podrobno razkril raziskovalni novinar Esad Hećimović.

Z Esadom sva sodelovala že pred vojno. Brez njegove pomoči bi bila slovenska javnost prikrajšana tudi za prve zgodbe o mudžahidih, ki so takrat delovali še pod krinko humanitarnih organizacij, štab pa so imeli v zeniški železarni. Po njegovi zaslugi sem med prvimi obiskal največjo mudžahidsko vas Gornja Maoča, ki je po vojni postala največji rekrutni center džihadistov Islamske države. Hečimović se ni uklonil grožnjam, ne glede na to, s katere strani so prihajale, temveč si je vseskozi prizadeval za resnico.

Po zaslugi skupine novinarjev britanske televizije ITN na čelu z novinarjem Edom Vulliamyjem je bila svetovna javnost že med vojno leta 1992 seznanjena tudi o obstoju koncentracijskih taborišč Trnopolje, Keraterm in Omarska na območju Prijedorja. Za zločine na območju Prijedorja je bil na haaškem sodišču na 40 let zapora obsojen nekdanji župan mesta Milomir Stakić. Po ugotovitvi sodišča je bil Stakić odgovoren za smrt 1500 bosanskih Hrvatov in Muslimanov in za pregon 20.000 ljudi, ko so srbske sile prodirale skozi Prijedor in okoliške vasi. Britanski novinarji so odkrili taborišča, ki so bila javna skrivnost, predvsem z uporabo satelitskih posnetkov. Zanje so vedeli tudi posvečeni domači predstavniki sedme sile, ki pa so tulili v isti rog z rablji.

Mučenje in ubijanje na odru

Dvorec Erdődy v Kerestincu ima mračno preteklost. Ustaši so ga že leta 1941 uporabljali kot koncentracijsko taborišče za Srbe, Žide in komuniste. V devetdesetih je znova postal taborišče, v njem pa so bili zaprti pripadniki nekdanje JLA in hrvaški civilisti srbske narodnosti. Proti njihovim rabljem in zločincem še vedno potekajo dolgotrajni procesi na hrvaških sodiščih.



V Čelopeku so mučili in ubijali zapornike na odru, v Pilici pa je strelski vod streljal na žrtve skozi odprtino za kinoprojektor, je razkril Ivančić. Cilj ni bil pridobivanje informacij ali priznanja, temveč mučenje civilistov. Ali kakorje zapisal Stjepanović, cilj je bil pregon določene etnične skupine iz vnaprej izbranih mest ali območij. V teh krajih še vedno molčijo o žrtvah, njihovim rabljem, ki so bili obsojeni na haaškem sodišču, pa postavljajo spomenike.

V Trnopolju, kjer so bili zaprti boš­njaški in hrvaški možje, ženske in otroci, so postavili spomenik njihovim morilcem, v Splitu pa pripadnikom vojaške policije, ki so mučili in ubijali vojne ujetnike in civiliste srbske narodnosti. V kulturnem domu v Vitezu, kjer so Hrvati zapirali Bošnjake, je pisarna HDZ in spominska soba padlim vojakom HVO, v muzeju v Jablanici, ki je veljal za najbolj zloglasno taborišče pod upravo Muslimanov, pa ni obeležja v spomin na tam zaprte Hrvate. V kulturnem domu v Rudah, kjer so Srbi zapirali Bošnjake, je spominska soba padlim borcem domovinske vojne s portretom četniškega vojvode Draže Mihailovića.

Kolektivni prezir do razuma

Ne gre le za ignoriranje in molk o zločinih. Na Hrvaškem in v Srbiji tiskajo knjige, ki zanikajo in upravičujejo vojne zločine ter podeljujejo priznanja ljudem, ki so bili na mednarodnih sodiščih obsojeni za zločine. Društvo hrvaških književnikov je podelilo nagrado Slavić nekdanji pripadnici vojaške policije Tanji Belobrajdić, ki je znana po krutem ravnanju z zaporniki v Splitu. Društvo novinarjev Vojvodine je na drugi strani za pomemben prispevek k razvoju novinarstva nagradilo Ljiljano Bulatović Medić, ki je avtorica knjige Srebrenica – laž in obrekovanje srbskega naroda.

Družbena promocija zločincev več govori o družbi kot zločincih samih. Če se ni težko spominjati tuje krivice, se je toliko težje spominjati lastne. Skupen spomin storilcev in žrtev bi bil bistveno boljša podlaga za miroljubno sobivanje kot skupna pozaba. Neumnost na Balkanu se žal trdovratno upira zobu časa. Množična neumnost se brez težav prilagaja različnim ideološkim podlagam in političnim zahtevam. Ivančić bi zaokrožil z besedami, da so zgodovinski projekti, kot so socializem, kapitalizem, nacionalizem in različne veroizpovedi, le institucionalni in socialni dekor, v katerem se je udomačil kolektivni prezir do razuma.