Za stoprvi rojstni dan bo fešta

»Naše življenje je bilo drugačno, kot je zdaj, jaz sem veliko skozi dala, veliko videla. Vojne smo sprejemali in oddajali,« imela je srečo, da je lahko šla po svetu. »Znala sem nemško. In tisti čas, ko je Hitler vojno napovedal, če si nemško znal, si lahko šel povsod.«

Julijana Trobec se je rodila v Zgornjem Gaberniku, »tam, kjer izvira kisla voda«, pri Rogaški Slatini. Šest otrok je bilo pri hiši, poleg Julijane je živ še eden, a »še na slabšem kot jaz, ne vidi in ne sliši«. Bila je poročena, moža Mirka že dolgo ni več, »otrok pa nisem imela«. Med drugo vojno so hodili zvečer »enkrat partizani, enkrat Nemci. Preoblečeni eni v druge. Nikoli nismo vedeli, kdo je kdo, vedno je bilo treba le večerjo pripraviti.« In so Nemci hoteli, da izda partizane, jo pretepli, eden jo je v trebuh brcnil ... Pozneje je enega fantiča posvojila, a ga ni več med živimi.

Greva nazaj, blizu njenega rojstnega kraja je imel neki možak velik vino­grad, ko je enkrat pomagala trgati, jo je opazil in ji ponudil službo, »takrat je bila pa služba, veste, johoho«. Stara je bila šestnajst let, drugi dan je imela že culo na rami in proti Ljutomeru. Tam spet vinograd, Julijana bi morala kuhati, »pa še žgancev nisem znala pripraviti«. Ji gospodar namigne, da tako ne bo šlo, in jo pošlje v šolo k nunam v Maribor, »tam smo se čisto vse naučile«.

Ko se vrne, jo vzame v službo, pa šolanje ji je seveda plačal. Med vojno pa je moral bežati, »bil je zelo zaveden Slovenec«, to je bilo tedaj, ko je bila usodno pretepena. Na Dunaju je imel prijatelja »in me je vzel s seboj, dekle z Boča«. Na Dunaju niso vedeli, kaj bi z njo, pa se nauči šivati, dodatno kuhati. To znanje ji je pomagalo vse življenje.

Po štirih letih na Dunaju, v tistem času je videla Berlin, München, Hamburg, se vrne Julijana v Maribor, kjer »vodim kavarno Astoria, delala pa sem tudi v hotelu Orel, do konca vojne in še čez«.

Gostilni

Z možem Mirkom sta imela po drugi vojni gostilni – Julijana se je šolala na Bledu in v Ljubljani –, v Ljubljani 25 let, v Vitanju deset let. V Ljubljani »tam pri Ljubljanici, Činkole«. V Vitanju pa so, v gostilni Rupnik, veliko kuhali za tovarne, 80 malic za ene, sto za druge. V Vitanju so dotlej le kisle in čiste juhe kuhali, v Ljubljani, v Činkolah, pa so pripravljali enolončnice in to prenesli tudi v Vitanje. »In je bilo čudovito.«



V domu starejših v Slovenskih Kon­jicah, Lambrechtovem domu, »sem dolgo, predolgo«, natančneje, od leta 2011. Tri leta sta bila v domu skupaj s sinom, posvojenim Joškom, potem je umrl, imel je hudo sladkorno. Osem let je tega, pove Julijana. Joškova biološka mati »je jokala, ko ga je nosila, imela je že tri nezakonske otroke«.

Julijana, vajena otrok od doma, ji reče: »'Donosi ga, ga bom jaz vzela,' pa sem ga res vzela. Nikdar nisem čutila, da ni moj. V Vitanju sva imela hišo, lepo življenje, a zaradi kolkov je bil na vozičku, precej nemočen, najbolj me je bilo strah, kdo bo skrbel zanj, ko mene več ne bo,« zato sta šla skupaj v dom. Nekega jutra se je slabo počutil, poklicali so zdravnico, pa je že umrl. »Meni na rokah. Vse se zgodi.«

Kaj pa najlepši trenutki, kaj jo je v življenju gor držalo? »Saj je bilo veliko lepih trenutkov, najlepše je bilo, ko sva živela tam gor ...« S sinom? »Ja, s sinom, sem mu nekoč rekla, Joško, ti imaš brata in sestre, kaj, če bi kateri prišel k nama, da bi zate skrbel, ko mene več ne bo.« On pa ji je odvrnil: »Veš, ti si moja zlata mama in nikogar ne bova iskala.«

Kako je zdaj, ko se bliža 101. rojstni dan? »Veste, v življenju je veliko lepega in tudi slabega. Takrat, ko doživljaš, se stvari ne zavedaš, ko potem čemiš v svoji čumnati, pa se spominjaš.« In kako se zdaj počuti? Pravi, da dom niso nebesa, več bi težko rekla, dodaja, da ne bo direktorica, Irena Vozlič Stjepčević, huda. V teh letih je bila Julijana s sinom kratek čas v domu v Šentjurju, pa se je vrnila v Konjice.
Pa velik vrt je imela, tam, kjer je bila gostilna, v Vitanju. Sicer pa, kaj bi človeka, ki je na zemljici več kot stoletje, drugega vprašal kot po receptu za dolgoživost. »Moje življenje je bilo: ples, plavanje, potovanja. Plavala sva najprej z možem, potem s sinom, po celem Jad­ranu, sva bila več tam kot tu, veliko­krat v Strunjanu, tam je lepo, lepo, še pa še.« Ampak ko je bila gostilna, ni bilo časa za počitnice? Sta imela zakonca zaposlene, »sva jim dala delo, mi pa smo sedli v avto in se odpeljali na morje«.

Direktorica doma Vozlič Stjepčevićeva pove, da je Julijana živa enciklopedija. »Najprej je bila Avstro-Ogrska, potem je bil Peter I. Karađorđević, potem je bil Aleksander Karađorđević, on je bil moj letnik, sva se skupaj igrala ob našem domu,« pripoveduje gospa, ki bo te dni dopolnila 101 leto. Kaj? Tam, v Gaberniku, so imeli Karađorđevići posestvo, otroci so iz Beograda hodili na počitnice.

Julijanina družina je živela više v bregu, so na kraljeve od zgoraj gledali. »Kadar so prišli, smo mi noreli od veselja, mi nismo znali srbsko, oni ne slovensko in smo lajali drug v drugega.« Vedno so kraljevi otroci prinesli velike pogače, so jih Julijani in prijateljčkom moleli pred nos in zahtevali: »Moli, moli!« S tem so mislili, naj prosijo, a slovenski otroci so sklenili ročice v molitev ... »Bili so lepi časi.«

Potem se z Julijana mislimi odpravi še k Petrčku, Petru II., ki so ga okronali opolnoči, mladoletnega, pa o paktu s Hitlerjem in vzklikanju »Bolje rat nego pakt« ...

Zgodovina

Potem se stoletnica počasi utrudi: »Če dušo napnem, če veliko govorim, razmišljam, mi vzame vid.« Ko se umiri, je spet bolje. Hodi še v redu, »hvala bogi«. In čez dan, kaj počne? »Ah, kaj bi rekla, čim več hodim, pa se malo z bogom pogovoriva, da čas mine. Ogromno sem brala, moj konjiček je zgodovina.« Prebrala je vse o kralju Matjažu, pa o celjskih grofih, še tukaj, v domu, si je po štiri, pet knjig sposojala. Julijano zanima zgodovina, ona živi pa sto let, prikladno.

Kaj pa hrana, alkohol, cigarete? »Mesa nimam rada, doma smo ga jedli enkrat na teden, raje imam sladko. Moj zajtrk je maslo in med, že precej časa.« Za alkohol, pravi, pa ni, prevečkrat je videla, kaj alkohol naredi iz človeka. V Vitanju je bilo kakih pet starih moških, ki so že »ob petih zjutraj po vratih tolkli, sem jim nastavila kozarčke. A sem jim jih morala k ustom nositi, ko so en požirek naredili, je pa šlo.« In ker je vse to videla, »mene alkohol ni povozil«. Še zdaj ji ni do glažka vina.

Prihajajoči četrtek pa? »Ja, spet en četrtek.« Lani, za sto let, slišim, je bila prava fešta, fantje so večinoma mlajši, pa še ti drug za drugim odhajajo. Sta pa prijatelja z Vladimirjem Fijavžem, Julijana ga pozna še iz časov, ko je bil logar, edini ni prihajal na malico v gostilno, mu jo je bilo treba nositi v gozd, zato so ga klicali Lisjak. Največkrat mu jo je nesla Julijana: »Halo, Lisjak, malica je tu.« Potem se dolgo nista videla, po več desetih letih se srečata v Konjicah. »Ampak nič ne sliši, če čisto počasi govorim, potem pa razume.«

Gospa Trobec direktorico vpraša, ali bi bilo v četrtek bolje, da se umakne, češ »kaj bi alarm okoli mene zganjali«. Odgovor: »Seveda boste tu.« Prišel bo žlahtnik Tone, »tretja žlahta«, ki vodi zbor, pride s pevci iz Kostrivnice in bodo Jani in vsem zapeli. Jani, ki je tudi Julčka, »zdaj, ko sem stara, sem pa Julijana«.

Izvemo, da je skorajšnji slavljenki najtežje, ker nima nikogar svojih. Pravi, da ne vidi dobro, da nima nikogar, ki bi ji pomagal, »moje gnezdo pospravil«. Vozlič Stjepčevićeva mi pozneje namigne, da ima Julijana zelo visoke, zahtevne oskrbovalne kriterije, svoje gnezdo pa do pičice urejeno, postlano. Kot je vedno urejena tudi sama.

Ko se začudim, kako blizu je Vitanje Konjicam in mi je svetovano, naj z družino obiščem vesoljski center, Julijana takoj pravi: »Če boste šli, še mene s seboj vzemite, vsaj še enkrat bi šla rada v Vitanje, tam imam oba pokopana, pa mene bodo tja pospravili.« Za grob skrbijo oni, ki so od Julijane hišo kupili.