Vzgajajo prijazne otroke

Natanko 20 let mineva, odkar je Slovenijo za­tresel fenomen po imenu Bepop, dobri dve leti pa, odkar se je ženski del priljubljene glasbene skupine združil kot Bepop Ladies, posnel nekaj novih pesmi in spet zavzel odre. Z Ano, Alenko in Tinkaro smo glasbo tokrat pustile ob strani in se pred materinskim dnevom v pogovoru vrtele bolj okoli otrok. Tri simpatične dame imajo namreč skupaj šest mladih damic.

Neprimerni časi za vesele pesmi

Na začetku vendarle ne moremo mimo častitljivega jubileja. »Letos mineva 20 let od oddaj Popstars, na katerih so nas izbrali, in tudi 20 let od Popstars Toura. Prvi letošnji komad Brez kril je uvod v celoletno praznovanje okrog­le obletnice. Obljubljamo, da ni edina letošnja novost in da bomo pripravile še kaj, sploh ker so se ukrepi končno sprostili,« pravi Tinkara Fortuna, Ana Praznik pa v smehu doda: »Naš booking menedžer in piarovec v eni osebi Gregor Zalokar že čaka pri telefonu, kar pokličite ga in se dogovorite za nastope.«

Novi koronavirus se za nikogar od nas ni zgodil v primernem trenutku, vsekakor pa ne za Bepop Ladies, ki so se ravno dobro vrnile na sceno, ko jih je pandemija pregnala z odrov. »Ta čas smo preživele tako kot vsi drugi. Ukvarjale smo se z družino,« pove Ana. »In čakale, kdaj bo minilo tistih ključnih 14 dni,« pristavi Alenka Husić.

Alenka priznava, da zna biti kontrolfrik. FOTO: osebni arhiv

»Pri nas doma smo potrebovali kakšne tri tedne, da smo vsi prišli na isto frekvenco, pred tem smo se bolj ali manj samo drli, potem pa nam je nekako steklo. Me smo bile v tem času na zvezi prek družbenih omrežij. Nismo se videvale, ker smo takrat vsi tičali doma,« pripoveduje Ana, ki jo poznamo tudi kot voditeljico oddaje Delovna akcija na Pop tv.

»Novo pesem smo imele že pripravljeno, vendar se nam čas, ko smo bili vsi na trnih, ni zdel primeren za tako vesel komad,« razloži Alenka, Tinkara pa nadaljuje: »Pesem Daj se nasmej smo posnele, tik preden se je začel prvi val, ko smo jo junija 2020 predstavile javnosti, pa so vsi mislili, da je nastala zaradi teh časov. Lani za osmi marec smo z Rebeko Dremelj predstavile Žensko, za materinski dan pa Verjamem v dobre ljudi, pesem Delovne akcije.«

Velika familija je kot firma

Tinkara je mama treh deklic, Alenka ima dve, Ana pa eno hčerko. Je res lažje s tremi otroki, ker če imaš enega, pri njem kompliciraš za pet, vprašam Tinkaro, katere družina je najštevilčnejša.

»Joj, to ste vprašali napačnega človeka, ker sem verjetno od nas treh ravno jaz tista, ki najbolj komplicira. Morda ne ravno komplicira, vsekakor pa sem najbolj šarf, stroga mama. Pri treh otrocih že moraš imeti vse organizirano, pa še moža zraven,« se smeje.

»Velika familija je kot firma, potrebuje dobro upravljanje, da deluje. Najstarejša hčerka je najst­nica, hodi v drugi letnik srednje šole in ima že fanta, kar pa ne pomeni, da sem zlobna tašča, sem zelo prijazna.

Zdi se mi, da se pri otroku zelo obrestuje tisto, kar vanj vlagaš prvih sedem let, in svoja dekleta lahko samo pohvalim. V šoli so zelo pridne in stvari se jim da dopovedati. So tudi zelo igrive, a ko mama zaropota, vedo, da je heca konec.«

Med Alenkinima hčerkama je šest let razlike. »Na začetku se mi je zdelo super, ker vsi vemo, kako naporno je z dvema zelo majhnima otrokoma. Nikoli nismo imeli težav z ljubosumjem, ampak zdaj je ta razlika v letih res opazna, njuna otroška soba pa postaja vedno bolj tesna in čim prej moramo najti rešitev, da dobita vsaka svoj prostor. Alina je že najstnica, stara je dvanajst let, Ana pa je zelo igriva šestletnica in seveda se pogosto prepirata.«

Tinkara s hčerkami in kužkom, ki so ga posvojili iz zavetišča v Srbiji. FOTO: osebni arhiv

Alenka priznava, da ji pri vzgoji manjka Tinkarine strogosti: »Sem zelo mil človek in dobro je, da je vsaj partner bolj strog. Mogoče je tako, ker izhajam iz precej stroge družine in sem si vedno govorila, da sama do svojih otrok ne bom taka. Kadar je treba, znam tudi jaz zaropotati, ampak po navadi je pri nas bolj oče tisti, ki povzdigne glas.«

Ne moremo mimo zanimive izkuš­nje, ko smo se doma ukvarjali tudi s šolanjem otrok. »Hvala bogu, da je Otja še v vrtcu in smo predvsem ustvarjali. To je bilo najboljše,« pravi Ana, Tinkara pa prostodušno prizna: »Najbolj vesela sem bila, da sem že leta 2018 pustila redno službo. Če bi jo imela v tem času, bi se mi verjetno utrgalo.

Da sem opravila delo za svoj s. p., sem vstala ob petih zjutraj, naredila, kar je bilo treba, in odgovorila na maile. Najstarejša Taja je bila takrat v devetem razredu in je bila pri šolskem delu samostojna, Vita je bila prvošolka, najmlajša Flora pa še v vrtcu, ampak smo jo kar posedli zraven sestrice in se je še ona učila. (smeh) Potem je bilo tu seveda še vsakodnevno kuhanje, pospravljanje in zvečer sem kar padla na kavč.«

Tudi Alenka si tistega časa ne želi ponoviti: »Bilo je res naporno. Imam službo v turizmu, kjer je bilo treba urediti veliko stvari, punci sta se šolali na daljavo in naše stanovanje je bilo definitivno premajhno. Vesela sem bila, ker sta se zelo angažirali pri kuhi. Vsako nedeljo smo se usedle za mizo in napisale jedilnik za ves teden, da si nisem razbijala glave še s tem, kaj bomo jedli. Potem sem izmenično delala za računalnikom, menedžerirala vse pri hiši, kuhala, pospravila, sledilo pa je vprašanje: Mami, kaj bo za jesti? (smeh)«

Pri njih ni bilo nič drugače kot v večini slovenskih domov, starejšo hčerko je bilo treba opominjati, da mora biti kamera med poukom vklopljena in da dopisovanje s sošolci ni del izobraževalnega procesa. »Ne morem reči, da je bilo šolanje od doma zelo uspešno. Na koncu smo morali kar pritisniti nanjo, da je naloge naredila takoj, drugače se je vse skupaj raztegnilo na ves dan.«

Dekleta znajo biti glasna

Ana odkrito priznava, da se ji je v času korone priskutila kuharija: »Tinkari, ki je od nas treh najboljša gospodinja, vedno nekaj kuha in peče, sem večkrat predlagala, naj pride še k nam. Na srečo moj Pero zelo rad kuha, jaz pa sem mu to še z večjim veseljem prepustila. Če v kuhanju uživa, ga res ne bom omejevala, to bi bilo kruto. (smeh)

Sicer imamo delo pri nas pošteno porazdeljeno. Oba kuhava, pereva, pomivava, čistiva kopalnico … Ker Peter dela od doma, je grafični oblikovalec, lažje kaj naredi tudi med delom. V družinah, kjer sta oba v klasičnih službah, je zagotovo potrebna večja organizacija in je več stresa.«

Tinkara pravi, da večino gospodinjskih opravil opravi sama, »seveda pa tudi punce navajamo, da pomagajo. Glede urnika nismo tipična družina. Mož dela pri reklamah in je tudi avtoprevoz­nik, tako da gre včasih od doma, ko spimo, in se vrne, ko spimo, kadar je doma, pa se tudi on loti vseh opravil.«

Pravi, da je pogosto razmišljala, kako bi se družina znašla, če bi se njej kaj zgodilo ali bi zbolela, odgovor pa je dobila, ko je za novo leto staknila korono. »Vse tri hčerke in mož so skuhali, oprali, skrbeli za dom, in ko sem bila spet polna energije, sem bila pomirjena. Če obležim, se čisto dobro znajdejo.«

Tudi Alenka priznava, da zna biti kontrolfrik. »Včasih, ko moram za ves dan od doma, se sprašujem, ali bodo sploh kaj jedli. Seveda bodo jedli in ne bodo umrli od lakote, ampak mame včasih res ne znamo iz svoje kože,« se nasmeji.

Alenka je z družino rada na svežem zraku. FOTO: osebni arhiv

»Tudi mi se trudimo hčerki navaditi na gospodinjska opravila. Starejša se sicer rada upira ali ne vidi, kaj je treba narediti, ampak z veliko doslednosti gre. Imam taktiko, da ji stvari, ki jih 'ne vidi', nastavim na posteljo, in to se kar dobro obnese.«

So njihove punce tipične princeske ali so bolj razbojniške sorte?

»Pri nas imamo vse, od barbik, kock, avtomobilov do maske Dartha Vaderja, in Otja se igra z vsem. Ni tipična princeska, je bolj razbojniška, zelo rada pa izdeluje najrazličnejše konstrukcije in šotore po stanovanju. Nekoč si je naredila zipline iz kolebnic, ki sta jih s Petrom navezala na tramove. Potem je čez kolebnice vrgla svojo malo metlo in se spuščala. Spodnja soseda me je že vprašala, ali pri nas vsak dan prestavljamo pohištvo,« pripoveduje Ana.

»Naša najstarejša pleše in pri tem jo podpiramo, obe pa igrata na električni klavir. Mlajša je sicer tipična princeska, čeprav zunaj uživa tudi na skiroju, kolesu, v plezanju po drevesih, domov pa bi najraje prinesla vse deževnike, ki jih najde,« pravi Alenka in doda, da je bivanje v večstanovanjskih hišah z majhnimi otroki lahko tudi izziv za sosede. »Pod nami živi upokojenski par, ki bi se mu rada opravičila. Po stanovanju ne mečemo cele dneve krogel za bovling, čeprav mogoče kdaj zveni tako. Na srečo velika večina tistih, ki so imeli kdaj majhne otroke, to razume.«

Tinkara pravi, da je življenje na vasi, na Polzeli, glede tega prednost: »Ko se začne lepo vreme, so otroci veliko časa zunaj, na skirojih in kolesih, igrajo se zemljo krast, ristanc, vse igre, ki sem jih opisala tudi v svoji prvi otroški knjigi. Vse tri zelo rade rišejo, barvajo, ampak niso pa tiho, kadar se kregajo, znajo biti zelo glasne.«

Največ je vreden čas, ki ga preživijo skupaj

Danes je otrokom na voljo tako rekoč vse. Kako postavljajo meje in jim dopovejo, da v svoji zbirki ne potrebujejo recimo še ene barbike?

»Otja ni takšen otrok, da bi zelo težila, da nujno potrebuje še kakšno igračo. V času korone smo veliko stvari naročali na dom in vse so prihajale zavite v embalažo, kar me je izjemno motilo. Otja je zbirala mehurčkasto folijo in iz nje izdelala mumijo, naredila je krila za kresničke in tudi sicer zelo spodbujam, da igrače naredimo, namesto da jih kupimo.

Zadnjič, ko je njena prijateljica praznovala rojstni dan, je naša šestletnica predlagala, da ji izdela zapestnico z njenim imenom. Takrat sem se zelo razveselila in zdelo se mi je, da s tem, ko ne spodbujam materializma, nekaj delam prav,« pripoveduje Ana.

Ana je s hčerko Otjo v koronskem času veliko ustvarjala. FOTO: osebni arhiv

Tudi Tinkarine hčerke so skromne: »Oblačila in igrače podedujejo, veliko stvari dobimo tudi od sosedov. Starejša hodi na predšolsko vzgojo na Gimnaziji Celje Center in lani je iz kamenčkov naredila igrico štiri v vrsto. Veliko lepih stvari lahko naredimo sami. Sicer punce niso takšne, da bi pretirano zahtevale stvari, če jih, pa jih hitro ustavim, ker imajo vsega preveč, v resnici pa veliko bolj od stvari potrebujemo drug drugega, pozornost in objeme. Največ jim zagotovo pomeni naš skupni čas.«

V Alenkini družini je mlajša Ana veliko stvari podedovala od starejše Aline, »kupimo pa predvsem knjige, pobarvanke in didaktične pripomočke. Starejša hčerka me zdaj sicer že bolj heca za oblačila. To ima po meni, obe sva radi lepo urejeni,« se smeje in doda, da komaj čaka, da hči še malo zraste, da si bosta lahko oblačila izmenjevali.

Na kamnitem telefonu

Tinkara si od najstarejše Taje že sposodi kakšen kos, ker jo je najstnica prerasla, razkrije pa še nekaj zanimivega in nenavadnega za ta čas: »Moji mlajši punci še nimata telefona, pa tudi tablic ne. Če gremo v gostilno, kar je pri nas sicer zelo redko, jima ne dam svojega, ampak raje s seboj vzamem barvice in rišeta. Nikoli ne dovolim, da sta na telefonu. Nekoč sta si na morju naredili telefon kar iz kamna, na katerega sta narisali številke.«

Tudi Anina Otja ne sme uporabljati maminega telefona: »Če se mu približa, jo samo grdo pogledam in ve, koliko je ura.« Alenka je glede elektronskih naprav malce manj stroga: »Na žalost je korona naredila svoje. Zelo dolgo sem vztrajala in se zato, ker sem prepovedovala te naprave, tudi pošteno skregala s partnerjem, ampak ko so se nakopičile službene obveznosti, smo ji dali stari telefon, na katerem lahko igra igrice, ampak zelo omejen čas in samo doma.«

Večina otrok ima le eno željo, večjo od želje po mobilnem telefonu, in to je želja po hišnem ljubljenčku. Pri Ani in Alenki jo še uspešno krotijo, pri Tinkari pa so se nedavno vdali in posvojili kužka. »Že nekaj let so na naju z možem izvajale pritisk in dolgo sva se upirala, med karanteno pa sva popustila. Pogoj je bil, da ga posvojimo, mož pa je želel, da je tako velik, da ga ne moreš spraviti v torbico in bo z nami zmogel v hrib.

Pomembno je, da se za žival odločijo odrasli, ne glede na to, kaj hočejo otroci. Posvojili smo ga iz zavetišča v Srbiji, ima okoli šest kilogramov, je mešanec in rada rečem, da ne bi mogli dobiti boljšega psa, tudi če bi ga izbirali iz kataloga. Je zelo prilagodljiv in hvaležen. Punce so zelo odgovorne, ampak pošteno povedano ga v glavnem sprehajava z možem, jaz zjutraj in on zvečer. Sicer nas spremlja povsod, tudi na dopustu.«

Za konec se lotimo še manj prijetne teme, retuširanih podob (pre)suhih žensk v medijih, ki pri mladih dekletih vzbujajo nerealne predstave o ženski lepoti.

»Tudi z Ano in Alenko se v medijih pojavimo retuširane, to je pač del našega posla, ampak nimamo nobenih težav s tem, da bi se fotografirale nenaličene. Mislim, da smo vzor s tem, da same zelo podpiramo naravni videz, da otrokom razložimo, da morajo ceniti naravno lepoto, in da so podobe, ki jih spremljamo, zlagane in nerealne,« razmišlja Tinkara.

»Hčerka obiskuje sedmi razred in nekatere vrstnice že kažejo znake motenj hranjenja. Ko mi je pripovedovala, da nekatere sošolke ne jedo, sem bila kar šokirana. Z Alino se o teh stvareh veliko pogovarjam. Je plesalka, trenira in veliko poje, poskušam pa ji dopovedati, da lepota izhaja iz človeka, da je videz še najmanj pomemben. Včasih zvečer poje celo čokolado, pa si mislim, hvala bogu, da je tako, samo da ne strada. Žal starši včasih nekatere stvari opazimo veliko prepozno,« pravi Alenka.

Otja je seveda še premajhna za teme, kot so motnje hranjenja, a Ana se z njo že veliko pogovarja o tem, da smo si ljudje različni. »Zadnjič je izdelala masko muce in jo je zmotilo, da se luknje niso prilegale njenim očem, prijateljici Emi pa so se.

Povedala sem ji, da je lepota ravno v tem, da smo drugačni. Vsak na neki točki podvomi vase, tudi jaz sem se v najstniških letih zaradi kilogramov nenehno primerjala z drugimi, ampak na srečo sem imela dovolj trden značaj, da nisem popustila pritiskom okolice. Ključno je, da otrokom privzgojiš zdrav odnos, zdravo mero glede vsega in zdrav pogled na stvari,« sklene Ana.