Volimo vsak dan

Po dobrem tednu se zdi zadnje soočenje na nacionalki neskončno daleč. Res je bilo žalostno gledati, kako nizko je padla RTV s politiki vred. Po nedeljskem volilnem tornadu pa se zdi, da je bilo prav to soočenje kaplja čez rob. Ljudem je prekipelo, množično so prišli na volišča, da pometejo s konvertiti in nenačelnimi politiki, ki odhajajo in odstopajo, kot se jim zazdi. Na prvih dveh mestih sta z velikim naskokom pristali stranki, ki sta ves čas dosled­no zagovarjali svojo usmeritev.

Politiki v medijih, razen če se ne spotaknejo in telebnejo med kamere, počno tisto, za kar menijo, da jim bo koristilo pri volivcih. Kdor za vse slabo pri nas krivi politike, bi se moral zavedati, da početje politikov vsaj toliko kot o njih pove tudi o nas. Kdo in kakšni smo, da vse to gledamo in dovoljujemo. Še več – še vedno nagrajujemo. Iliberalna avtokratska SDS, ki je prva spustila raven javne komunikacije pod vse sprejemljive kriterije, je prejela več glasov kot na prejšnjih volitvah. Anarhistična Levica, ki je z nerazumnimi idejami ustvarjala nerešljive konflikte v prejšnji vladi in ima v svojih vrstah enega najhujših zmerjačev, bo spet v parlamentu. Z zmerjačem vred. Seveda je volilne izide treba spoštovati. So pa kljub optimističnemu izidu tudi v tem delu dovolj zgovorni.

Maločesa je za vse dovolj. Kar izbere eden, ni več na voljo drugemu. Kar se meni zdi prav, se tebi zdi čisto zgrešeno. Konflikti so zato nujni. Če so nujni in se jim ne da izogniti, potem sami po sebi ne bi smeli biti problematični. Resnejše težave se začnejo, ko jih po nepotrebnem začnemo napihovati v spore in prepire, ki jih mnogi zmotno enačijo s konflikti. Prepiri so samo eden od neprimernih načinov reševanja konfliktov. Ena osnovnih nalog staršev je, da otroke naučijo sprejemati in reševati konflikte. Da jih učijo, da ni tako pomembno, da se strinjamo, bolj to, da se slišimo in razumemo. Ker to odpira lažje in strpnejše poti do ustreznih rešitev. Enkrat bliže enemu, naslednjič drugemu, najpogosteje kompromisno nekje vmes.

Uspešnost reševanja konfliktov je temelj vzdrževanja ravnovesja v odnosih in s tem v družbi kot celoti. Če pogledamo, kaj se pri nas dogaja v zadnjih letih, ne moremo priti do drugačnega sklepa, kot da slovenski starši v zadnjih nekaj rodovih niso najbolje opravili svojega dela. Nestrpnost do drugače mislečih meji na družbeno patologijo, ki skoraj vsak konflikt spremeni v prepir. Ali ga, da bi se izognili prepiru, pomete pod preprogo. Pod njo se je nabralo že toliko zatajenih in nerešenih konfliktov, da komaj še lovimo ravnotežje med vsemi grbinami in izboklinami. Skrajni čas je, da drugega za drugim izvlečemo na plano in jih razrešimo. Zrelo in s pripravljenost­jo na kompromise – z vseh strani!

Komur koli ste v nedeljo namenili svoj glas, niste kaj dosti spremenili. Ker se pač z enim dejanjem v štirih letih ne da bog ve kaj spremeniti. Volimo vsak dan. Vsakič ko namesto spoštljive besede izberemo žaljivko. Vsakič ko vidimo ne­pravilnost in pogledamo stran. Ko nekoga nehamo poslušati samo zato, ker ni naš. Preslišimo utemeljene argumente, ker ne prihajajo s prave strani, in trmoglavimo, namesto da bi iskali pot do dogovora. Najbolj pa volimo takrat, ko pričakujemo, da bodo drugi namesto nas uredili nekaj za nas pomembnega. In to tako, vrhunec iluzij, da bo za nas dobro. V intervjuju za Delovo Sobotno prilogo je predsednik združen­ja nevladnih organizacij Concord Europe Rilli Lappalainen povedal, da je skoraj vsak Finec angažiran v več nevladnih organizacijah. S tem ves čas prek civilne družbe vplivajo na politike. Drugače povedano, so aktivni državljani, ki se zavedajo, da upravljanja države tudi v obdobju med volitvami ne smejo povsem prepustiti drugim. Verjetno so prav zato po raziskavah Finci med najbolj zadovoljnimi prebivalci planeta, njihova država pa na vrhu lestvic, ki merijo raven demokracije.

Sprememb pri nas ne bo, dokler bomo videli rešitev v tem, da se zbere dovolj enako mislečih svobodnih, levih, desnih ali tistih vmes, da premagamo druge. Začetek rešitve bo, ko nas bo dovolj takih, ki bomo sposobni spoštljivega dialoga z drugače mislečimi. Zrelost družbe se pokaže v tem, da nas konflikti ne razdvajajo, ampak spodbudijo, da skupaj iščemo najboljšo rešitev. Če ne za vse, vsaj za večino, predvsem za tiste najranljivejše. Pri nas pa se skoraj vsak konflikt spremeni v medsebojno spotikanje, zmerjanje in boj za edini prav, ki nikdar ne obstaja. Že jutri lahko spet volimo, da se to spremeni. Preprosto tako, da tega ne počnemo, ne podpiramo in ne toleriramo. In potem spet pojutrišnjem in dan za tem ... Ker to lahko in moramo storiti. Inštitut 8. marec je jasno pokazal, da je civilna družba lahko uspešna tudi na naših zakisanih tleh. In tudi zmagovalec volitev se je javno zavezal, da bo civilna družba, ki mu je pomagala do prepričljive zmage, ostala pomembna figura na vladni šahovnici. Na nas je, da to izkoristimo. In ga po potrebi spomnimo na dano obljubo, če nanjo morda pozabi.