Ujetega volivca tožba

Se še spomnite stranke SMC? Leta 2014 je kot meteorit zasijala na političnem nebu z rekordno zmago na volitvah. Nekaj mesecev pozneje sva s prijateljem najinima ženama med prijetno večerjo zatežila z začudenim modrovanjem, ali naj zdaj midva podpirava stranko, ki je nisva volila. Ker naju to ni prav nič oviralo, da se ne bi strinjala s prvimi potezami prvaka stranke, ki je resno vzel svoje predvolilne obljube in zavihal rokave. A hitro stopil v prazno, saj so ga vsi po vrsti puščali na cedilu.

Prvi so ga začeli zapuščati njegovi volivci. Kot se za sodobno pojmovanje demokracije spodobi, so ti predvsem slišali obljubljene koristi. Preslišali pa potrebno odrekanje in napore, da bi obljube sploh lahko meso postale. Dvignili so se sindikati, grozilo se je s stavkami, začelo se je zmerjanje po družbenih omrežjih. Beseda cmerar se je prebila visoko na lestvico najpogosteje predvajanih žaljivk. Podpora vladi se je v nekaj mesecih prepolovila. Nekoga podpreš, mu zaupaš težko nalogo, pričakuješ, da bo bolj kot zase delal v korist vseh – potem pa ga ob prvi potezi, ki ti ni všeč, zapustiš. Kako zelo slovensko, ne samo v politiki.

Počasi so se od njega začeli odvračati tudi tisti, ki so ga prepoznali v izložbi novih obrazov in mu pomagali do gladke zmage. Še vedno lahko verjamem, da je s svojimi obljubami mislil resno. Žal so jih precej manj resno jemali njegovi botri, ki jim je, kot večini politikov, bližji pregovor, da kdor osla lovi, mu ovsa moli. Nobenega dvoma ni, da nas je več kot dovolj, ki gremo vedno znova na led. Oves pa tudi te dni frči vsepovprek.

Prepričljivi zmagovalec se je v nekaj mesecih prebudil v ringu, v katerem se brez rokavic spopadajo interesi tistih, ki običajno sedijo na varnem na tribunah. Brez podpore in v navzkrižnem ognju koalicijskih »zaveznikov« je tik pred koncem mandata razočarano odstopil. Pojasnilo, zakaj ni mogel izpolniti predvolilnih obljub, je bilo kratko: moral je sklepati kompromise s koalicijskimi partnerji, sindikati in raznimi družbenimi skupinami. Tako se vljudno reče temu, kar sem opisal zgoraj. Z odstopom je postajal bolj v napoto kot komurkoli koristen. Tudi v stranki, ki je sprva nosila njegovo ime. Zato so mu jo začeli jemati, dokler je niso drugi (?) dokončno vzeli. S spremembo imena stranke so počistili še zadnjo sled za njim.

Omenjeni botri, ki morajo zaradi slabih manir na vsaka štiri leta stikati za novimi obrazi, so iz iste jate, iz katere se je kar naenkrat dvignil ptič, ki je podobno, le malo manj pompozno od SMC-meteorita, zakrožil nad nami. Vtis je, da je bolj previden, leta malo nižje in obljub ne trosi toliko po nemarnem. Kot bi ga izučila zgodba predhodnika.

Strankarski veljaki trkajo na našo vest, naj izpolnimo državljansko dolžnost in spustimo tisti listek v skrinjico. Za mano je žal že preveč volitev, prepih let je odnesel iluzije. Proti vzbujanju krivde z neko kvazi odgovornostjo sem že dolgo imun. Prvič razmišljam, ali naj izkoristim državljansko pravico, da ne volim. Res mi je zoprno, kar malo pod častjo, da sem bolj kot kdaj koli postavljen pred dejstvo, da med slabimi opcijami izbiram najmanj slabo. Upira se mi razmišljanje, naj volim nekoga samo za to, da ne bi zmagal Nekdo drug. Naj vržem glas v prazno za nove stranke, ki jim verjetno res ne gre oporekati dobronamernosti in poštenja, a nimajo možnosti, da se prekucnejo čez parlamentarni prag? Mogoče tudi zato, ker kljub ukrajinski izkušnji še vedno govorijo o izstopu iz Nata. Ker jih niti huda nemška strateška napaka ni izučila, da samo z vetrno in sončno energijo žal ne bomo čez noč rešili sveta.

Kljub temu bom šel na volitve, ker mi je bil precej manj zoprn prejšnji način, kako se je preusmerjalo državni denar v zasebne žepe, kadrovalo in vplivalo na državna podjetja, ustanove in »neodvisne« medije. Tudi na »javno« RTV, ki to nikoli zares ni bila. Ti, ki so zdaj na oblasti, ne počnejo nič kaj posebej novega. Le z ihto poskušajo izravnati tehtnico, ki je prej dolga leta močno bingljala v eno smer. Ve se, katero. Kar je novo, je do konca pragmatičen, brezobziren in brezsramen način, kako so se lotili premetavanja uteži. Zato bom »usodno« nedeljo požrl slino in med slabimi možnostmi izbral tisto, ki ponuja vsaj malo upanja, da nori vlak zadnjih dveh let spremeni smer. Z zavedanjem, da bom zelo verjetno izpadel podobno naiven, kot so volivci SMC.

A upanje umre zadnje. Morda pa novega favorita ne žene le želja, da se vrne na tron, za katerega verjame, da mu pripada, in potem, kot že dva pred njim, vrže puško v prvo koruzo. Morda bodo botri in navijači s tribun spoznali, da je vrag vzel šalo, in mu dovolili, da vsaj občasno pokaže barvito perje, s katerim se kiti v teh dneh. Potem morda za njim ne ostane le tisto, zaradi česar so ptiče enakega imena na vse načine poskušali pregnati s Trga svetega Marka. Tisto, kar je konkretno ostalo od SMC.