Iluzija konsenza

Na resnost, če ne celo prelomnost časa, ki ga dihamo, kaže tudi veliko člankov, v katerih se razpravlja, kako smo zašli v tako hudo večplastno krizo in kako se iz nje izviti v obetavnejšo prihodnost. Avtorji prevečkrat uporabijo formulacijo »doseči bomo morali soglasje« ali »strinjati se bomo morali«, da bi lahko šlo za napako ali naključje. Komunizem in socializem sta propadla, v naših glavah pa očitno še vedno blodi duh iluzij o razsvetljeni množici posameznikov z usklajenim pogledom na življenje in skupno prihodnost.

Ljudje smo različni in bomo taki tudi ostali. Sicer ne bomo več ljudje, ampak roboti. Različnost sama po sebi ni težava. Nasprotno. Je gonilo razvoja. Obarva naša življenja, da se ne izgubimo v monotonih sivinah. Zato je treba ohranjati in podpirati svobodo posameznika, da išče in razvija svojo različnost. Težave nastanejo šele, ko poskušamo te čudovite različnosti povezati v organizacijske tvorbe, katerih namen je, da se premikajo v isto smer. Kako ohraniti živost posameznika, hkrati pa ekipe, podjetja in države voditi v isto smer in jih obvarovati pred razkrojem? Očitno gre reševanje teh zagat bolje od rok trenerjem in direktorjem kot tistim, ki upravljajo državo. Spet bom zatežil – državo upravljamo vsi. A ne enakovredno.

Težko verjamem, da v Dončićevem Dallasu o taktiki za naslednjo tekmo najprej debatirajo na družbenih omrežjih. Trenerji, igralci, maserji, pobiralci žog in, seveda, navijači. Da se potem svobodna razprava nadaljuje na treningih in vrhunec doseže tik pred tekmo, ko je treba doseči soglasje. Res? In če ne? Bo vsak igral po svoje in sabotiral, kar mu ne ustreza? Dallas je uspešen, ker zunaj igrišča odloča trener, na igrišču pa te odločitve udejanja naše gore virtuoz. Drugi mu po najboljših močeh sledijo, čeprav se s čim ne strinjajo. Dober trener jih ne bo prepričeval, da nimajo prav, ne bo jih silil v konsenz. Zadoščalo mu bo, da razumejo odločitev in jo po najboljših močeh izvajajo. Če jim bo ob tem uspelo izživeti še svojo originalnost, toliko slabše za tekmece.

Konsenz je krasna zadeva, žal pa v temelju skregana s človeško naravo. Zrela in urejena družba mora to upoštevati. Ne potrebujemo soglasja – potrebujemo zgolj dogovor. Najprej dogovor, kako bomo prišli do dogovorov, kadar konsenza ni. In o tem, kako »stimulirati« k spoštovanju dogovorov tiste, ki niso soglasni. Vsi ti dogovori so bili že zdavnaj sprejeti. Škoda časa, da se še enkrat ukvarjamo z njimi, ker boljših ne bomo našli. Naša naloga je, da ugotovimo, zakaj se jih ne držimo. In kaj narediti, da se jih spet bomo.

Večino težav Evropske unije napaja prav iluzija konsenza, na kateri je bila zgrajena. Madžarska in Poljska sta samo pokazali, kako gol je cesar. Zato tudi ni širitve EU. Jedrne države si pač ne želijo nakopati še kakšne svojeglave članice. Ni težko razumeti najbolj glasne Nizozemske, da ji je dovolj tega, da EU Madžarski namenja ogromno denarja, ta pa se v zahvalo požvižga na evropske vrednote. Namesto da bi se Unija lotila odpravljanja sistemske napake, jo poskuša zaobiti z vedno bolj avtokratskim delovanjem evropske komisije. Ukrajinska kriza nas je navidezno spet povezala in poenotila. Ko mine, bo Evropa pred zoprno nalogo, kako Ukrajincem razložiti, da v taki EU žal ni prostora zanje. Bojim se, da brez resnega remonta Unija v vedno bolj krutem svetu niti ne more preživeti. Če si ne bo mogla podrediti ali se znebiti članic, ki ne spoštujejo njenih temeljnih vrednot, jo bodo zapustile jedrne države. Brexit je toliko odprl pandorino skrinjico, da je v njej mogoče videti tudi to nadlogo.

Demokracija je večno težavo z upravljanjem razlik v družbi že zdavnaj rešila tako, da odloča (zadostna) večina. Vendar v ZDA in Evropi skoraj za nobeno stvar ni več mogoče doseči neke jasne večine. V Sloveniji smo že dve desetletji skoraj o vsem razdeljeni na pol. Da sploh dobimo vlado z borno večino, so nujni gnili kompromisi, ki ne morejo trajati. Dogovor, ki ga sprejme 51-odstotna večina, je sicer formalno veljaven. Nima pa prave teže in podpore, če se čuti preglasovano skoraj polovica državljanov. Ko po volitvah še nekatere stranke nehajo izražati voljo volivcev, zmanjka argumentov proti tistim, ki dogovorom odrekajo družbeno legitimnost. In smo, kjer smo.

Pokojni Janez Drnovšek je bil zadnji, ki se je zavedal pomembnosti preseganja delitve na leve in desne. Njegove vlade so bile biser proti temu, kar gledamo v zadnjih letih. Volitve so priložnost, da presežemo hromečo razdeljenost na dva bloka, pri katerih sta levo in desno le še nalepki za naivneže. Nujno potrebujemo politike, pripravljene za »medblokovsko« povezovanje, vendar ti nimajo nobenih možnosti, dokler zadosti ljudi v svoji glavi ne opravi z delitvami na naše in nenaše. A komu še zaupati po toliko prelomljenih obljubah?! Dober začetek odločanja se zdi, da najprej izločimo vse tiste, ki jasno kažejo, da povezovanja niso sposobni. Še vedno si je po volitvah lažje očitati naivnost kot neumnost.