Urban Modic: V prazničnem mestu nadaljuje očetovo tradicijo

»V naši družini je imela ustvarjalnost vedno glavno vlogo,« pravi fotograf Urban Modic, ki je letos v celoti poskrbel za praznično okrasitev ulic v središču Ljubljane. Če že vzdušje ni čisto pravo, lahko vsaj pod osvetljenim okrasjem začutimo, da so prazniki tu. Urban z veliko odgovornostjo nadaljuje dediščino svojega očeta, slikarja Zmaga Modica, ki se je poslovil leta 2018. Njegovo ime je neločljivo povezano z decembrsko Ljubljano, ki jo je s svojimi čarobnimi domislicami krasil kar 19 let zapored.

S kakšnimi občutki nadaljujete očetovo tradicijo?

Predvsem z občutkom velike odgovornosti. Lani smo se mu poklonili, naredili smo retrospektivo devetnajstih let njegovega dela. Seveda drugače koncipirano in prečiščeno, z nekaj diskretnimi novostmi. Letos je zadeva drugačna. Moje avtorstvo je precej bolj izraženo, seveda ob boku nekaterim brezčasnim očetovim stvaritvam.
 

Vaša okrasitev se osredotoča na življenje, njegovo ranljivost in hkrati trdoživost. Kdaj se vam je utrnila misel, da je to prava tema, kje ste iskali navdih?

Razmere, v katerih smo, so kar klicale po tem. Pa tudi sicer. Medsebojno spoštovanje in sobivanje živih bitij je tema, o kateri nenehno premišljujem. Težko sprejemam človeško nadutost in superiorno obnašanje. Pa tudi druga bitja, ki se obnašajo parazitsko ali predatorsko, me filozofsko motijo. Moj vzor so rastline. Iz Sončevih fotonov in razpoložljivih kemikalij proizvajajo vse, kar za življenje potrebujejo. Če pojemo sadež, je to vzajemno. Rastlina nam ga ponudi v zameno, da gredo peške čim dlje stran, kjer so ugodne razmere za njene potomce. Ko pa nekdo nekoga ubije ali drugače napade, se ta prijetna vzajemnost konča. Vsi ti odnosi so moj navdih, s poudarkom na dobrih.


 

Kako ste zadovoljni, ko se sprehodite po mestnih ulicah? Zamisli se morajo vedno prilagajati realnosti, torej denarju, ki je na voljo.

Zamisli je vedno več in so ambicioznejše, kot je to mogoče izvesti. Ne samo denar, tudi druge omejitve so. Pa vendar, spretna arhitektura ali umetnost je tista, ki iz manj naredi več. Delamo v tej smeri. Tudi recikliramo, recimo odslužene svetilke javne razsvetljave. O bodočih ambicijah nerad govorim, raje jih pokažem, ko se udejanjijo.
 

So do vas že prišli kakšni odzivi, ste morda ujeli kakšne vtise sprehajalcev?

Odzivi so pozitivni nad pričakovanji.
 

Po izobrazbi ste arhitekt, že za diplomo pa ste izbrali arhitekturno fotografijo. Od kdaj je fotografija vaša strast?

Ne le fotografija, celotna vizualna umetnost, pa tudi glasba je moja strast, odkar pomnim. S fotografijo sem se bolj resno začel izražati proti koncu gimnazije.


 

Kako vas je pri tem spodbujalo domače okolje?

Pri nas je imela ustvarjalnost vedno poglavitno vlogo, s poudarkom na izvirnosti. Dobra slika je pomenila bistveno več kot dober avto.
 

Vam je oče, ki je bil samosvoj ustvarjalec, kdaj rekel: samo ne hodi po moji poti?

Tako mama kot oče sta mi povsem prepustila izbiro, kako se želim izobraževati in kaj bi počel. Kot otroka me je fasciniralo vesolje, pozneje sem mislil, da bom mineralog. Naposled sem se odločil za arhitekturo, še posebno ker združuje umetnost in uporabnost.
 

Sta debatirala o delu, morda tudi o tem, kako decembra polepšati Ljubljano? Kakšni spomini vas vežejo nanj?

Oče je svoje delo živel. Takoj ko se je en projekt končal, je začel snovati naslednjega. Njegove zamisli in debate o njih so bile bistvena tema vsakega skupnega kosila, teh pa ni bilo malo. Oče je bil izjemen umetnik in ustvarjalec, kot družinski član pa je znal biti tudi naporen. Imel me je izredno rad, bil je ponosen name in na moje delo, kot otroku mi je dal ogromno.


 

Kako doživljate predpraznično vzdušje in omejitve, ki nas spremljajo?

Moram priznati, da v valovih. Na splošno dobro prenašam situacijo, je pa res, da sem zadnja leta postal zasvojen s tekom na smučeh. Sebično sem nemiren, ko gledam bele planjave Gorenjske na spletnih kamerah, počutim se kot v gulagu.


 

Specializirali ste se predvsem za pod­ročje režirane fotografije, največ delate v modnem, medijskem in oglasnem svetu. To leto je bilo najbrž tudi v vašem poslu zelo drugačno?

Drži. Pred leti sem ustanovil svojo šolo fotografije, to je poleg projekta novolet­ne okrasitve Ljubljane zdaj moja osred­nja dejavnost. Zaradi trenutnih razmer smo tečaje, pri katerih je to mogoče, preselili na splet. Dela je bistveno manj kot pred pandemijo, a ga nekaj vseeno je.
 

Kateri segment fotografije vam je najbližji, kje se lahko najbolj izrazite?

Najraje delam z živalmi, kar vključuje tudi ljudi. Portret v raznih kontek­stih. Predvsem me intrigira lovljenje iskrenih čustev in spontanih trenutkov. Seveda kompozicijsko, svetlobno in nasploh brezhibno. Sicer pa sem vedno rad fotografiral koncerte, arhitekturo, naravo in še kaj. Odvisno od trenutnega navdiha, nerad se omejujem. Pogosto me fascinirajo medsebojni odnosi, tudi med živim in neživim, recimo med ljudmi in arhitekturo.

Že dolgo ste svobodni fotograf. Kaj vam pomeni poklicna svoboda?

Svobodni fotograf sem od četrtega letnika gimnazije. To mi ogromno pomeni. Od nekdaj imam cilj, da bom v življenju počel zadeve, zaradi katerih mi ne bo treba nastavljati budilke. Kar solid­no mi uspeva.