Učitelji športne vzgoje naj bodo osebni trenerji

Čez dober teden dni bodo vrata spet odprle šole, vendar ne za vse. Kljub rahljanju omejevalnih ukrepov bo večina slovenskih učencev in dijakov šolsko leto končala s šolanjem na daljavo. Njihovi starši bodo do počitnic »pomožni« učitelji matematike, slovenščine, angleščine, glasbene umetnosti, tehnike … In tudi športne vzgoje.

Osemurni delovnik v službi ali doma in nato še pomoč otrokom pri opravljanju šolskih obveznosti je vsakdanjik prenekaterega slovenskega starša že osem tednov, do konca šolskega leta pa je še poldrugi mesec. Vprašanje je, koliko časa starši ob tem posvetijo športni vzgoji, ki je otroci, tako kot drugih predmetov v klasični obliki v učilnicah in telovadnicah, ne bodo okusili skoraj pol leta. Nazadnje so bili v šoli 13. marca, naslednjič naj bi njen prag prestopili 1. septembra.

Kakšne bodo posledice za ta mlada življenja, bo pokazal čas. Nekaj mesecev »izrednih razmer« sicer ne bi smelo usodno vplivati na njihov dolgoročni razvoj. Tako pravi tudi prof. dr. Branko Škof, profesor športne vzgoje s fakultete za šport. Njegovo mnenje se nanaša na gibalni razvoj otrok, velja pa pod enim pogojem: »Nekaj mesecev ni odločilnih v človekovem življenju. Če bi šlo za popolno mirovanje, bi začeli določeni organi in funkcije v telesu pešati že po nekaj tednih. Negativne posledice bi bile opazne po štirih ali šestih tednih: npr. zmanjšanje učinkovitosti srčno-žilnega sistema, upad mišične mase. Prav tako bi izolacija pustila psihološke posledice. Pri nas ni bilo prepovedi gibanja na prostem v celoti, vseskozi se je v javnosti poudarjalo, da je vsako gibanje od hoje naprej koristno. Zato v nekaj mesecih ne bo ogromne škode.«



Škof tako kot številni drugi strokovnjaki, ki smo jih v zadnjih mesecih gostili v tej rubriki, zagovarja osnovno načelo, da je kakršnokoli gibanje boljše od mirovanja, odraščajočim otrokom pa bi vendarle morali zagotoviti nekaj več. »Gibanje na zraku in soncu ima pozitivne učinke že zato, ker smo tam, ker pridobivamo vitamin D, izboljšujemo nekatere življenjske funkcije in razpoloženje. Voden način vadbe pa ima globlje in širše cilje. Ciljno usmerjanje dejavnosti za vsako starostno skupino je pomembno, tako kot na primer skrb za razvoj različnih gibalnih sposobnosti, ki je vključena v učni načrt in je pomemben del vadbenih programov v šolah. Vsebina se prilagaja biološkim značilnostim otrok. Zato je treba dati poudarek ustreznim vsebinam, nekaterim prej, drugim pozneje. Usmerjena in strokovna vadba lahko veliko pripomore k razvoju mladega človeka. Poskrbeti bomo morali, da se bodo otroci dovolj, pravilno in sistematično gibali, četudi ne bodo v šoli. Omejili smo jim druženje z vrstniki, nobene ovire pa ni, da se ne bi gibali,« pravi sogovornik.

Tudi začimba mora priti na vrsto

Rečeno, storjeno? Teorija je eno, praksa pa velikokrat nekaj drugega. Marsikaterim staršem, ki dajejo prednost službi in drugim učnim predmetom, nemalokrat zmanjka časa in/ali volje, da bi si podrobno ogledali še navodila, ki so jih prejeli od učitelja športne vzgoje. Za to, da se otroci gibajo, hodijo, tečejo, kolesarijo, bržkone še poskrbijo, delo po vzgojnem načrtu pa je nekaj drugega.



»To je stvar sistema vrednot, imamo predstavo, da so nekatere stvari pomembnejše kot druge, vendar se posledic zavedamo šele, ko nekaj izgubimo. Če zbolimo, ugotovimo, da smo morda kaj delali narobe. To počnemo odrasli, pri otrocih takšnih življenjskih pomislekov še ni. Starši smo tisti, ki jih vodimo tudi pri razumevanju takšnih ravnanj. Gibanje in šport sta kot začimba k jedi, nista glavna jed, naša osnovna življenjska dejavnost. Lahko prideta na vrsto na koncu, vendar je pomembno, da prideta na vrsto. Po drugi strani ju je lahko tudi preveč. Športna dejavnost je v osnovi koristna, če je njena vsebina primerna, nekatere vsebine oziroma oblike izvajanja pa lahko prinašajo tudi slabe posledice,« se je Škof dotaknil druge skrajnosti, prehitrega siljenja otrok v specializacijo in tekmovalni šport.



Nekateri starši so preveč ambicioz­ni, nekateri morda premalo, najti pa je treba pravo mero. »Dobro je, da se vključijo v izvajanje navodil učiteljev. To je dobra priložnost, da se gibalno aktivira vsaj eden od staršev, morda vsa družina. Predvsem mlajši otroci še vedno potrebujejo podporo odraslih. Informacije, ki pridejo iz šole, pa morajo biti jasne. Mogoče je tudi učenje ob videogradivu, da otrok vidi izvedbo vaje in jo poskuša posnemati. Iz tega zornega kota ima to stanje v državi lahko tudi pozitivne učinke. Gre za to, da se otrok navadi, da tudi sam kaj stori, da ga ni treba vseskozi porivati naprej. Največji korak naprej bomo naredili, če bomo uveljavili motivacijo, ki bo pripel­jala do samostojne aktivnosti. Največ je vredno, če si otrok sam želi gibanja in dela. Ta premik je ključen,« je profesor prepričan, da ne gre obupati, četudi se pojavijo težave, in dodaja, da smo ne nazadnje vsi kolikor toliko usposobljeni, da lahko sledimo osnovnim priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije glede športne dejavnosti otrok.

Najmanj uro na dan

»Priporočeno je najmanj 60 minut dnevne telesne aktivnosti, definirane so tudi vsebine: aerobne aktivnosti, to so hoja, tek, gibanje, ki sproža večjo aktivnost srčno-žilnega sistema, na drugi strani pa je krepilna vadba, vadba za različne mišične skupine, ki so za otrokov razvoj strateško pomembne. Predvsem za mišice trupa, ki skrbijo za pravilno držo in zdravo hrbtenico, ter druge večje mišične skupine, ki zagotavljajo varnost sklepov. Zraven sodijo tudi vaje za gibljivost in vaje, ki so pomembne za ohranjanje zdravja kosti in naj bi jih opravljali trikrat na teden. To so lahko različni poskoki, igre z žogo, šprinti. Vsi starši smo hodili v šolo in lahko na otroke prenesemo, kar smo se naučili, jih spodbudimo z žogo, jim pokažemo vaje, pri katerih je potrebna hitrost, ali pa takšne, ob katerih je poudarek na vzdržljivosti, igre, ki vključujejo plezanje, različne gibalne dejavnosti,« je domačo rešitev predstavil Škof.



Ne glede na življenjske okoliščine pa pričakuje, da bodo imeli starši največ dela z eno starostno skupino: »Znano je, da so tudi v običajnih razmerah otroci pred puberteto bolj aktivni kot pozneje. Zlasti pri dekletih je upad telesne dejavnosti v puberteti izrazit. Po enajstem letu se čas, namenjen telesni dejavnosti, prepolovi ali še bolj zmanjša. Mlajši otroci imajo biološko uro, ki jim narekuje, da morajo nekaj početi, da se morajo gibati. Nagonsko so vezani na gibanje, pozneje pa družbeni dejavniki povzročijo, da se ta spodbuda zmanjša. Če pri pubertetnikih gibanja že prej ni bilo, ga bo v kriznih časih, kot je ta epidemija, še manj. Dekleta, ki prihajajo v to obdobje, potrebujejo do konca razvojnega obdobja več spodbude kot fantje.«



Za Škofa bi bila ne glede na angažiranost staršev dobrodošla tudi večja vpetost strokovnjakov. »Manjka predvsem neposredni stik. Pri vzgoji ne gre le za to, ali tečem pravilno ali na dovolj dolgo razdaljo, temveč še za marsikaj drugega, tudi za medsebojne odnose. Če se bo ta kriza še dolgo nadaljevala, se bodo morali učitelji in športni pedagogi naučiti novih pristopov pri opravljanju svojega dela. Gre za dnevno spremljanje učencev. Da se bo ohranila gibalna aktivnost otrok, motivacija za to in posledično njihove psihofizične sposobnosti, bodo morali postati neke vrste osebni trenerji, z dajanjem navodil, sestavljanjem načrtov dnevne, tedenske vadbe, oblikovanjem in posredovanjem natančnih navodil, videogradiva s pojasnili itd., in tudi motivatorji prek osebnih odnosov. Samo tako bodo poskrbeli, da se bodo otroci in mladostniki izpolnili tudi na tem področju,« je o športni vzgoji v »novi realnosti« še povedal Škof.