Kjer je volja, se vedno najde tudi pot

Invalidi zdaj sicer sodijo v rizično skupino, gre pa večinoma za ljudi, ki so v svojem življenju premagali tudi precej hujše prepreke in okoliščine, kot je začasna socialna osamitev, v kateri smo se znašli.

»Za športnike invalide se je življenje spremenilo enako kot za vse športnike, skoraj vse se je ustavilo, bazeni in dvorane so zaprti, onemogočena je vadba, ki so jo izvajali. Tu ni razlik,« je Jana Čander, selektorica paraplavanja in strokovna sodelavka Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paraolimpijskega komiteja, orisala športno »enakopravnost« v času koronavirusa.
 

Najtežje je nadomestiti bazen

Vsa tekmovanja so odpovedali ali preložili, skupinski treningi niso mogoči, osebni stiki so omejeni. »Tako kot vsi drugi tudi mi delamo prek spleta. Pri športnikih invalidih je delo vendarle specifično, težko jih je nadzirati na daljavo, če jih imaš deset na vadbi po spletu. Pri vsakem mora biti vadba prilagojena stopnji invalidnosti. V moji skupini so plavalci z 12 različnimi vrstami invalidnosti, težko jim je pripraviti enourno skupno vadbo, saj ni mogoče posploševati. V bazenu bi šlo lažje, pri suhi vadbi je več prilagajanja posamezniku. Bazen je najtežje nadomestiti, vendar ne gre nič na silo, če se virus tako širi, kakor pravijo. Upam pa, da bomo poleti lahko plavali,« se bližanja nekdanjemu vsakdanu nadeja Čandrova, ki je morala kot vsak trener opustiti ciljno naravnane priprave na tekmovanja ter poskrbeti, da njeni varovanci vzdržujejo dobro splošno telesno pripravljenost.



»Športnike, ki so v moji oskrbi, uvajam v funkcionalno vadbo, veliko delamo za gibljivost. Poskušamo ohranjati kondicijo, ki smo jo pridobili čez zimo. S suho vadbo se trudimo poskrbeti, da bo vrnitev v bazen, ko bo mogoča, čim lažja. Poskušamo krepiti vse gibalne sposobnosti,« je načrt za športnike invalide opisala Jana Čander.

Kaj pa tisti, ki niso vključeni v organizirane športne dejavnosti? Opuščanje gibanja zanje ta čas bržkone ni priporočljivo. »Nismo zasledili, da bi se invalidi kaj manj gibali kot prej. Na začetku pandemije je kdo morda zastal zaradi prvega šoka in strahu. Invalidi so morda nekoliko bolj previdni v tem položaju. So v rizični skupini, če nekaj ni nujno, tega ne bodo počeli. Tisti, ki so se gibali prej, to počnejo tudi zdaj, kdor se prej ni gibal, pa tudi zdaj bržkone ni postal strasten rekreativec. Za vse je pomembno gibanje, invalide in neinvalide, ne samo v tem času,« k vzdrževanju psihofizičnega zdravja s športno rekreacijo vabi Čandrova, ki tudi invalidom priporoča, da vsak dan naredijo kaj zase.



»Vsak dan se je dobro gibati, 45 minut hoditi ali iti na vožnjo z vozičkom. Temu bi trikrat na teden dodala še vaje za moč, gibljivost, ravnotežje, koordinacijo. Vse v mejah zmožnosti posameznika, kajpak. Poznati moraš svoje telo, invalidi ga včasih poznajo celo bolje kot neinvalidi. Bolje poznajo svoje omejitve in se prilagodijo. Za nekatere vaje sicer ne priporočam, da jih izvajajo sami, če to poskušajo prvič. Bolje je, da jim pravilno izvedbo najprej pokaže strokovnjak. Še enkrat bi poudarila pomembnost vaj za moč, ta je v 50 odstotkih prirojena, preostalo je mogoče pridobiti s trdim delom, s starostjo pa se slabša,« je kratke napotke navrgla profesorica športne vzgoje, ki pravi, da bi lahko v teh razmerah, ko imamo domala vsi več časa kot običajno, več invalidov navdušili za redno gibanje: »Lahko bi jih spodbudili z brezplačno vadbo na spletu. Vsak pa mora pri sebi začutiti, da bi to rad počel. Nekateri raje gledajo televizijske serije, drugi vadijo. Nekaj bi jih gotovo pridobili, če bi se osredotočili na njih. Vaje so sicer lahko domala enake kot pri splošni populaciji, le malenkost prilagojene. Vsak lahko na spletu najde vajo zase. Če je volja, se vedno najde tudi pot.«


 

Pogreša žogo in družbo

Motivacije ne manjka tistim invalidom, za katere je bil šport del vsakdana že pred zdravstveno krizo in tako ostaja tudi zdaj. Mednje sodi Lena Gabršček, kapetanka slovenske reprezentance v odbojki sede. »Vadim ekipni šport, zato je sprememba zelo velika. Vezani smo na dvorano, pri športnikih invalidih je še večja težava, ker nimamo določenih pripomočkov. K sreči lahko tečem, rolam, kolesarim, poskušam biti čim več na svežem zraku in vzdrževati kondicijo. Je pa zelo drugače, kot bi bilo v običajnih razmerah,« je svojo novo rutino opisala Gabrščkova, v kateri manjka veliko stvari, ki jih je bila prej vajena, igre z žogo, skupinskih treningov, druženja s soigralkami …



»Doma sva sami z mamo, nimam partnerja, s katerim bi lahko delala z žogo. Poskušam sama, je pa to težko in monotono, ni lahko simulirati odbojkarskih elementov. Pogrešam tako odbojko kot druženje, to je bilo prej v enem paketu, zato mi je ekipni šport toliko bolj všeč. Na začetku mi ni bilo nič hudega, ker sem imela čas, da sem počela stvari, ki jih prej nisem mogla. Zdaj precej več prekolesarim, na srečo je celjska občina dovolj velika, da tu nisem preveč omejena. Vendar nato začneš pogrešati rutino običajnega vsakdana,« pravi 25-letna študentka psihologije o svoji novi resničnosti, v kateri pa ji tudi ne zmanjka dela.
»Fantje bi morali imeti junija evropsko prvenstvo divizije B v Šempetru, sočasno bi bilo za dekleta tu odprto evropsko prvenstvo. Zdaj bi imeli intenzivne treninge, vendar so tekmovanje zamaknili na konec avgusta. Zato sem se posvetila predvsem svoji magistrski nalogi, da bi bilo čim manj dela z njo, ko se bo vrnilo vsakdanje življenje. Opravljam tudi študentsko delo na oddelku za vrhunski šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije, na srečo so nam omogočili, da še naprej delamo od doma prek spleta. Dopoldne delam to, popoldne treniram, ukvarjam pa tudi se z vrtnarjenjem, imam zapolnjene dneve, manjka mi le vrstniška družba,« je Gabrškova orisala svoj delovnik v času koronavirusa.



Ko bo minil, se ne bo udeležila paraolimpijskih iger v Tokiu, saj se slovenska reprezentanca ni uvrstila nanje. Upa pa, da gospodarska kriza, ki bo sledila, ne bo prehudo udarila njene najljubše dejavnosti: »Upam, da šport invalidov ne bo potonil, vprašanje je, kako bo s sredstvi pri nas. Ves šport bo izpostavljen temu, šport invalidov pa je še bolj ranljiv.«
 

Bil bi na ledeniku

Čeprav so omejevalni ukrepi bolj zadeli poletne športnike, ki bodo ostali brez večjega dela, če ne kar celotne letošnje sezone, jih čutijo tudi zimski športniki. Med njimi je Jernej Slivnik, edini slovenski udeleženec paraolimpijskih iger leta 2018 v Pjongčangu.
»Ta čas bi bil na pripravah na kakšnem ledeniku v Avstriji, razmere so odlične, vendar jih ne moremo izkoristiti, to velja za vse. Doma delam klasični fitnes, vaje z lastno težo, poudarek je na osnovni telesni pripravljenosti, rad grem tudi v naravo, v občini Jesenice imamo dovolj kolesarskih poti, da se lahko prediham, naredim tudi kakšen interval. Smučarskih občutkov pa nam ta čas nič ne more nadomestiti, poskušamo si pomagati z vizualizacijo. Delamo pa dovolj intenzivno, da prehrane ni bilo treba posebej prilagajati, le pri vnosu sladkorja sem morda malo bolj pazljiv,« je o svoji prilagojeni športni rutini povedal Slivnik, ki dodaja, da bo sedanje pomanjkanje snežnega treninga občutil, ko se bodo prihodnjo zimo (vsaj upati je tako) nadaljevala tekmovanja.



»Prihodnjo sezono se bodo vsem zimskim športnikom poznale okrnjene priprave, vendar je za vse enako, poskrbeti pač moramo, da bomo nared za skok na sneg, ko bo vsega tega konec,« pozitivno razmišlja dijak športnega razreda jeseniške gimnazije, ki se ne bi branil vrnitve v šolske klopi. »Najprej sem bolj pogrešal treninge, zdaj tudi šolo, čisto drugače je, če imaš stike s sošolci in učitelji, vendar mi gre dobro tudi delo od doma,« o obveznostih zunaj športa dodaja Slivnik, ki si je tako kot Lena Gabršček našel nov način preživljanja prostega časa. Odbojkarska kapetanka vrtnari, kaj pa počne naš najboljši paraalpski smučar? »Več se družim z domačimi, ogledam si tudi kakšen film ali serijo več kot prej. Zamotil pa sem se tudi s peko slaščic, v zadnjem mesecu sem pripravil že nekaj tort.«