Zadihajmo s polnimi pljuči

Bržkone si vsakdo želi, da bi lahko zadihal s polnimi pljuči. Dobesedno in v prenesenem pomenu, da bi bili zdravi in svobodni, kakor smo bili še pred dobrim mesecem dni. Verjet­no pa še nekaj časa ne bo tako, čeprav se primež omejenega gibanja in druženja počasi rahlja.

 

Po novem bomo ljubitelji gibanja v naravi lahko počeli nekaj več stvari, se sprehajali, tekli, kolesarili, balinali, igrali golf, badminton in tenis … Vendar se zmage ne smemo veseliti pred ciljno črto, pravi primarij magister Matjaž Turel, ki je med drugim član zdravniške komisije pri Olimpijskem komiteju Slovenije in zdravnik slovenske reprezentance v alpskem smučanju, pri kateri je sodeloval tudi s Tino Maze ter še vedno sodeluje z Ilko Štuhec, Žanom Kranjcem, Štefanom Hadalinom in drugimi smučarji.

»Slovenci smo športniki po duši in športniki so nam lahko vzor. Zelo se odpovedujejo, da dosežejo svoje cilje. To, kar se nam dogaja zdaj, moramo vzeti kot življenjsko tekmo, v kateri se ne smemo pred ciljem veseliti zmage ali obupati pred koncem,« je dejal internist pulmolog, vodja kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo pri UKC Ljubljana.

»Naš oddelek je zdaj v drugi bojni liniji, pomagamo infektologom, ki so ta čas najbolj obremenjeni. Med njimi je tudi moja žena, tako da iz prve roke vem, kakšno je njihovo delo. Zdravniki se pogovarjamo med sabo in razmišljamo o bolezni, ki je tudi za nas nova. Sicer pa zagovarjam ukrepe, ki jih imamo ta čas, dobro nam gre in ne smemo se prehitro sprostiti,« je nadaljeval Turel.



Med sproščanje ukrepov te dni sodi več oblik dovoljenega gibanja v naravi, kajpak ob upoštevanju pravil socialne distance, vsak sam ali s člani istega gospodinjstva. Srečanja z drugimi sprehajalci, tekači ali kolesarji na gozdnih poteh in cestah pa so neizbežna. Prejšnji teden so nizozemski in belgijski raziskovalci objavili študijo, ki je na spletu postala viralna. V vetrovniku so naredili simulacijo, kolikšna mora biti razdalja med ljudmi v gibanju, da ne bi bilo nevarnosti okužbe. Kot izhodišče so vzeli, da je pri mirovanju ta razdalja meter in pol. Če poenostavimo ugotovitve: če sprehajalca hodita drug za drugim, mora biti razdalja med njima pet metrov, pri tekačih in počasnih kolesarjih se poveča na 10 metrov, pri hitrejših kolesarjih na 20 metrov. Če dohitevamo rekreativca pred seboj, so to razdalje, pri katerih bi se bilo priporočljivo odmakniti vsaj dva metra vstran in prehiteti, nikakor pa ne ostati v zavetrju človeka pred seboj.

Ali te ugotovitve držijo? »Vse, kar vemo o novem koronavirusu, je še vedno študijsko. Zbira in analizira pa se ogromno podatkov in vemo, da se virus zelo učinkovito prenaša v zaprtih prostorih, ne vemo pa še natanko, kako se prenaša zunaj. Ob običajnem gibanju je varna razdalja priporočenih dva metra. Ta nizozemsko-belgijska študija je narejena na modelu v vetrovnem kanalu, iz šob so brizgali različne pare, jih uporabljali na modelih tekačev ter ugotavljali, kam gredo kapljice, kje so prisotne. V naravi pa je še veliko drugih dejavnikov. Zunaj vedno malo pihlja, veter odnaša mikrokapljice naokoli. Ne vemo, ali gre tok zraka enako kot v vetrovnem kanalu. Še ena spremenljivka je način dihanja vsakega posameznika. Nekateri pri rekreaciji dihajo hitro in predihajo več zraka. Ne vemo, ali se ob tem virus izloča v enakih količinah kot pri mirovanju. Vprašanje je tudi, ali je v sapi asimptomatskega tekača, ki je okužen, dovolj kužnih kapljic, da lahko okuži še koga, saj je za okužbo potrebna določena količina virusa. Zrak, ki ga izdihamo, je topel in se malo dvigne. Veliko je dejavnikov, ki bi jih tehnični model stežka prenesel v realno stanje. Vse to je ugibanje, nič od tega ni znanstveno dokazano, vsekakor pa je bolje, da se držimo distance ter da ne tečemo ali kolesarimo drug za drugim,« o študiji pravi zdravnik, ki se tudi sam rad giblje v naravi.
 

Bolni naj ostanejo doma!

»Med nordijsko hojo, tekom ali kolesarjenjem zadržim dih, ko se približam drugemu sprehajalcu, tekaču ali kolesarju, ter začnem spet dihati, potem ko ga prehitim. Med gibanjem morda tega ni najlažje storiti, vendar je to naraven odziv in z njim se lahko nekoliko zaščitimo. Ne vidim veliko težav pri individualnih športih, ta čas ni videti ljudi, ki bi kolesarili ali tekli v skupinah, razen če gre za družinske člane. Pri tenisu bi bila lahko problematična žogica, ki bi jo prijemala oba igralca, vendar bi bila možnost okužbe še vedno precej manjša, kakor če se igralca potem skupaj usedeta za mizo in si privoščita pijačo. Največja težava bi bili lahko ljudje, ki bi se še naprej gibali v okolici, čeprav kažejo bolezenske znake,« je Turel potegnil črto, ki je nikakor ne bi smeli prestopiti.



»Strogo priporočamo in zapovedujemo, da morajo bolni ostati doma. Imamo pa različne ljudi, tudi vrhunski športniki so si nemalokrat želeli tekmovati, četudi so bili bolni. Tistim, ki so bili pod mojo oskrbo, sem tudi pri gripi, drugih okužbah dihal in drugih bolez­nih dejal, naj se ustavijo in počakajo, da bodo okrevali. S tveganjem ne bi nič pridobili, nemalokrat pa se je zgodilo, da so boljše rezultate dosegali, ker so se ob bolezni ustavili in telesu dali priložnost, da si odpočije. Bolni se ne smejo ukvarjati s športom, temveč se pozdraviti. Če kdorkoli vsaj malo sumi, da je okužen z novim koronavirusom, se ne sme gibati. Zaradi sebe in drugih. Če se v tem primeru gibamo, izčrpavamo organizem, ki potrebuje počitek, da se bori z okužbo. Moramo biti doma in se držati navodil, ki so zdaj že vsem dobro znana,« Turel opozarja, da ne smemo pozabiti na varnostni protokol, ki smo ga v zadnjem mesecu slišali že neštetokrat.

Njegovo priporočilo o počitku med bolezenskimi stanji ne velja zgolj za covid-19. Ta čas imajo nekateri ljubitelji rekreacije na prostem precej več težav z vsakoletno nadlogo, alergijskim rinitisom, ki ga povzroča pomladansko cvetenje.



Marsikdo zaradi tega ne more zadihati na polna pljuča na svežem zraku, kdo, ki se prvič srečuje z alergijskim rinitisom, pa bi lahko pomešal tudi simptome. »Kdor ne pozna dobro simptomov rinitisa, jih lahko zameša s covidom-19. Velika večina ljudi pa ve, da so alergični in da imajo v tem obdobju lahko težave, ki jih dobro poznajo. Pri rinitisu najprej teče iz nosu, ki se nato zapre, potem pride občutek izgube vonja. Velikokrat ga spremlja tudi alergijski konjunktivitis, vnete oči. Ker sta rinitis in astma velikokrat povezana, se lahko pojavi tudi piskanje v pljučih. Ob rinitisu se ljudje malo slabše počutijo, mogoče imajo tudi glavobol, ker imajo zelo zaprt nos in sluznico v sinusih. Gre za čelni glavobol, ki ga dobro poznajo in se običajno tudi dobro odzivajo na zdravila, ki jih imajo. Nimajo sistemskih znakov, ni hudih bolečin v mišicah, hudih glavobolov in povišane temperature. Ta je pri alergijskem rinitisu zelo redka, morda se pri njem pojavi mejna temperatura, ne pa zelo povišana. Pri obolelih s covidom-19 se običajno pojavi izguba vonja, izcedek in zamašenost nosu pa nista tako intenzivna kot pri alergijskem rinitisu. Covid-19 velikokrat spremljajo vročina, glavobol, bolečine v mišicah. To so razlike, o katerih znamo zdravniki povprašati in nato vemo, za kaj gre, bolniki pa sami tega ne morejo vedno ločiti,« je sogovornik naštel podobnosti in razlike v simptomih.


 

Ne izpostavljajte se alergenom

Kar nekaj pa je tudi podobnosti pri priporočilih, kako se izogniti težavam. »Za alergijski rinitis imamo stalna priporočila, ki se jih je težko držati podobno kot pri novem koronavirusu. Svetujemo, da se v obdobju, ko imajo bolniki težave, izogibajo alergenu. To pomeni čim manj gibanja zunaj, če se že gibaš zunaj, to storiš, ko je izpostavljenost manjša, ko manj piha, ko ni suho, temveč po dežju. Boljše je tudi gibanje v zgodnjih urah, v večernih urah je lahko ob vetru v zraku precej alergena. Takšnim bolnikom svetujem tudi, da če so že bili zunaj, prezračijo obleko ali jo strepe nekdo v družini, ki ni alergičen. Priporočljiva je tudi prha, da alergen sperejo s kože. Preden vzamejo zdravila, naj si sperejo nos s fiziološko raztopino. S tem lahko tudi odplaknejo alergen iz nosne sluznice. Predvsem pa naj ne hodijo ven, ko je suho in vetrovno, ko je v zraku ogromno alergena,« je za Turela najboljša preventiva brez nepotrebnega izpostavljanja dejavnikom tveganja. Če pa smo že bili v stiku z alergenom in je zaradi tega nastal zaplet, kot je poslabšanje astme, tudi v teh časih ne smemo odlašati z obiskom zdravnika.
 

Nobena skrajnost ni dobra

»Alergijski rinitis ni življenjsko nevaren, če ni povezan z astmo. Največ težav je s takšnimi, ki se ne držijo priporočil in ne jemljejo predpisanih zdravil, ter s tistimi, ki so na novo odkriti. Vsako leto pride na urgenco nekaj takšnih, ki se jim je v odrasli dobi razvila alergija, niso alergijsko obdelani in niso jemali zdravil, nato pa nastopi hudo poslabšanje astme. To je njena prva manifestacija, pri kateri moramo k zdravniku, zapleti so lahko zelo dramatični. Urgence delajo, za varnostne ukrepe je poskrbljeno,« Turel pravi, da se nam tudi v teh spremenjenih časih ni treba bati zdravstvenih ustanov.



Tako kot ne gre zanemariti gibanja v meri, ki še koristi našemu zdravju: »Živim na Bledu, kjer je švicarski zdravnik Arnold Rikli že v 19. stoletju ugotovil, da se ljudje s kroničnimi boleznimi z zdravim načinom življenja, telovadbo ali hojo bolje spopadajo z boleznijo. Pred 20 leti smo zdravili še tako, da so bili bolniki čim dlje v postelji, ležalne dobe in okrevanje so bili dolgi. Zdaj poskušamo bolnike aktivirati, takoj ko je mogoče. Aktivacija in pravilna prehrana pripomoreta k boljšemu, hitrejšemu okrevanju. Pred dobrim letom dni sem tudi sam dobival kemoterapijo, vendar sem bil vseskozi telesno aktiven. Angleži delajo študijo, v kateri pri bolnikih z rakom v 48 urah po diagnozi organizirajo vadbo v fitnesu. Tisti, ki so aktivni, imajo manj zapletov s kemoterapijo, zdravljenje poteka bolje. Študija je še v pripravi, vendar okvirne ugotovitve držijo. Če smo redno aktivni, je imunski sistem bolje pripravljen, vendar je treba poudariti tudi to, da je pri ekstremnih naporih oslabljen. Moj prijatelj je bil ultramaratonec in je imel veliko zdrav­stvenih težav. Pri 40 letih je prebolel zelo hudo obliko noric, prebolel je tudi sepso in pogoste prehlade. Po mojem priporočilu se je nato nekoliko umiril, še vedno je zmerno tekel in se mu je zdravje počasi izboljšalo. Nobena skrajnost ni dobra, zmerna telesna aktivnost pa vsekakor je.«