Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen

Kadar je družba najbolj puritanska navzven, skriva največje sence in temo.

Najbolj zanimivo je, da se o ženskih grehih razpisujejo visoko moralni moški, ki v svojih omarah skrivajo marsikaj. Moralisti so prevzeli medijsko sfero. Ne samo pri nas, povsod. Elon Musk je naznanil dobo, v kateri je empatija nekaj odvečnega. Dobrodošli.

Za dejanja, ki niso v skladu z zakonom, obstajajo sankcije. Toda poskus ne samo diskreditirati, ampak uničiti človeka zaradi tega, ker se je morda zaljubil? Smo pozabili na družinsko tragedijo z ravnateljem? Ne bi je smeli. Zaradi populističnega poročanja je izgubil življenje. O njegovi družini se nismo spraševali.

Kaj vse počnemo v imenu ljubezni ali v imenu strasti. Zaradi strasti ljudje rešujejo življenja, premikajo meje, spreminjajo svet. Zaradi strasti ljudje ubijajo. Najlepši romani, Ana Karenina, Gospa Bovary, Nevarna razmerja, so nastali iz nesrečne ljubezni, trikotnika. Hočemo tragične zgodbe, toda v realnem življenju jih obsojamo.

Oseba, o kateri v tem hipu največ govorimo, je ženska, ki je o tem, kar se ji zdaj dogaja, napisala roman. In to preden se ji je to, o čemer je pisala, zares zgodilo. Napisala je zgodbo o ljubezni, ki so jo v njenem času označili za grešno. Postavila jo je v drug čas, čas lova na čarovnice.

Bolj ko se poglabljaš v določeno obdobje zgodovine, bolj opažaš iste mehanizme, iste vzorce. Žensko, ki jo hočeš diskreditirati, označiš za kurbo. Za moški spol to ne velja. Druga pravila pač. Ni važno, ali je to čas francoske revolucije ali čas, ko je po Galileji hodil Jezus s svojimi učenci, med katerimi je bila tudi njegova najljubša učenka, Marija Magdalena, ki je, kdo ve, zakaj, s stoletji postala sinonim za grešnico.

Tisti, ki je brez greha, naj prvi vrže kamen. Parafraza tega, kar naj bi rekel Jezus, ko so hoteli kamenjati žensko, ki smo jo mnogo stoletij enačili prav z Marijo Magdaleno, padlo žensko. Marija Magdalena, kakršna je v apokrifnem evangeliju, ni bila padla ženska, bila je učiteljica, morda njegova družica, morda njegova ljubezen.

Tako da. Preden obsojamo, moramo najprej spoznati, preveriti dejstva. A tega v resnici ne naredimo. Ker je bolj udobno obsojati. Kdo je že rekel: kdor ne razmišlja, raje obsoja?

V času, ko zaradi objav na spletu otroci delajo samomore, v času, ko smo sredi nove epidemije depresije, v času, ko ljudje, ki smo jih izvolili, ne trenejo z očmi, ko lažejo, se mi novica o tem, kdo se s kom ljubi, ne zdi ravno najbolj ključna zgodba, in prav tako ne ravno največja tragedija in greh. Razen za tiste, ki so osebno vpleteni vanjo. Iz njihove bolečine delamo spektakel.

Zgodovina človeštva je zgodovina velikih mož, ki jim je bilo zato, ker so bili veliki, dovoljeno vse in so si jemali vse, ne samo pravico do prve noči, kot menda grofje Celjski. Ženske so bile večji del zgodovine blago.

Marija Antoaneta je morala plačati za svojo domnevno frivolnost, antipropagandni stroj jo je označil za prešuštnico, razvratnico, ki streže samo svojim užitkom. Ko to ni bilo dovolj, so jo označili za lezbijko, njen odnos s sinom pa za incest.

Pred ničemer se ne bomo ustavili, kadar je treba diskreditirati. Tako je bilo in nič se ni spremenilo. Naša zgodovina je tudi zgodovina žensk, ki so morale plačati za to, ker so bile preveč žareče, preveč nadarjene, preveč pametne, preveč vplivne in vidne, pa naj bo to zgodba Nobelovke Marie Curie ali Marije Antoanete. V tem hipu bi lahko napolnila to stran samo z imeni žensk, ki so jih kamenjali, obglavili, poteptali, linčali.  

Ne nazadnje Mira Furlan. Imej me rajši od vsega na svetu. To je bil njen greh. Otroška želja, da bi bila ljubljena. Ker je bila talentirana, žareča, močna vsaj navzven, ker so vanjo množice projicirale njene sanje, ker je hotela biti ljubljena od vseh. Nato pa se je v napačnem času, času vojne, zaljubila v nekoga, ki ni imel pravega imena.

V pravičniškem gnevu lahko še naštevamo obsodbe, lahko najdemo hipni užitek v tem, da mi, brezgrešni, mečemo kamne v grešnice in grešnike, in ne pomislimo, kako bolijo njihove krvaveče rane. Saj niso naše.

Vedno preusmerjamo pozornost. Iz realnih problemov v zgodbo, v kateri so čustva, v kateri je strast, v kateri je žrtveni oltar. Množica se vedno vznemiri takrat, ko zavoha kri. In tisti, ki z njo znajo manipulirati, to vedo.

Kot mi je rekel moj sogovornik Vito Taufer v zadnji Sobotni prilogi: Spet prihaja čas spektaklov.