V nadaljevanju preberite:

»Raje umrem, kot da bi pri petinštiridesetih še vedno pel Satisfaction,« je Mick Jagger rekel leta 1975, ko jih je štel dvaintrideset. Želja se mu ni uresničila. Ne le da poje, ob prelomnem hitu Stonesov se še danes zvija, poskakuje, poplesuje ter teče gor in dol po odru. Morda ne tako energično kot na vrhuncu moči, a vseeno dovolj, da se njegovi gibi zdijo na meji verjet­nega. »Kako mu uspeva?« se sprašujejo milijoni oboževalcev po vsem svetu.

Velik del odgovora se gotovo skriva v njegovi izjemni telesni pripravljenosti. Časi rock'n'roll izgnanstva, ekscesnih zabav in odvisnosti od najrazličnejših substanc so za ves bend nepreklicno minili, pevčeva dnevna rutina bolj spominja na vsakdan vrhunskega športnika kot rock zvezdnika. Kot pravi, trenira petkrat ali šestkrat na teden, »vendar ne pretiravam«, skrbno pazi tudi na prehrano. Že vrsto let vadi pod budnim očesom norveškega osebnega trenerja Torjeja Eikeja, ki je med drugim skrbel za kondicijsko pripravo norveških olimpijcev in nogometašev. Veliko časa preživi v fitnesu, redno teče in kolesari ter izvaja jogo in pilates, največ pozornosti pa namenja plesnim vajam.

Keith Richards sicer rad pripomni, da njegov blesteči dvojček* »plačuje ljudem, da ga učijo gibov, ki jih je iznašel on sam«, a človek mu takšne opazke težko zameri. Eden najprepoznavnejših tandemov v zgodovini popularne glasbe namreč po šestih desetletjih sodelovan­ja spominja na ostarel zakonski par, ki ga je življenje postavilo pred številne ovire, a ga je neka višja sila vedno znova obdržala skupaj. Romantiki tej višji sili radi rečejo ljubezen, le da je v primeru Jagger-Richards težko vedeti, ali gre za ljubezen do bližnjega, do glasbe, do Stonesov ali celo do samega sebe.