Ščepec prijaznosti, prosim. Hvala.

Na lep četrtek, sicer zaradi begajočih misli z zaigranim nasmehom na obrazu, vstopim s svojo črno skodelico »za sabo« v sosednji lokal, da dobim nujno potrebno jutranjo dozo bele kave. Prijazni in navadno dobrovoljni natakar se drži čemerno in že skoraj jezno v koš zabriše smeti. Poklicna deformacija mi ne pusti zaprtih ust in pobaram ga, kaj je narobe. Razočarano mi hiti razlagat, da skoraj nihče več ne pozdravi, da se nihče več niti ne nasmehne, da bi vsi nemudoma radi tisto kavo, račun, da nihče ne želi več poklepetati … »Za slabo voljo natakarjev niso krive dolge ure stopicanja, vedno so krivi ljudje,« poudari.

S cmokom v grlu, ker pomislim, da sem pogosto tudi sama ujeta v hiter tempo življenja, ki ga narekujejo obvestila na prepametnem telefonu, se mu nasmehnem in mu želim čim več prijaznih strank. Nasmehne se nazaj. Kolikokrat bi lahko s tem istim nasmehom morda polepšala dan prodajalki, sodelavcu, neznancu, ki nosi težji križ kot jaz?

Kaj kmalu se mi začne risati še večji nasmeh, ko v mislih vrtim, koliko prijaznosti sem doživela sama. Ko mi je starejša gospa pred leti delala družbo in kramljala z mano, ker sem sama dolge ure čakala na let domov. Ko je veterinarka na prosto sobotno popoldne prišla v sicer zaprto ambulanto, ker se moji najljubši mački stanje še ni izboljšalo (zdaj je mačka že spet zdrava). Ko je bil znanec pripravljen narediti velik ovinek, ker je iz sporočil razbral, da še posebno tisti dan potrebujem kratek pogovor in topel objem. Ko mi je sodelavka s potovanja prinesla knjižni zaznamek, ker jih pač človek nikoli nima preveč …

Prijaznost (skoraj) nič ne stane, rodi pa veliko srečo in večno hvaležnost. Kako zelo je lahko ta velika, mi pogosto pokažejo živalce. Pred leti sem bila »prijazna« do neke prostoživeče mačke. Pihala in puhala je vsakič, ko me je zagledala. Pa sem ubrala taktiko, ki jo je predlagala lisica Malemu Princu: pridi vsak dan ob isti uri in se vsakič pomakni malo bližje (še posebno s kakšnim koščkom za pod zob). Tako sva se udomačili oziroma »ustvarili vezi«. In od štirih mačjih dam, ki sem jim skrbnica, se ravno ta obnaša najbolj prijazno in hvaležno.
A še nekaj je dodala prinčeva lisica: za tisto, kar udomačiš, si za vedno odgovoren. Zdi se, da nam gre tudi to oziroma predvsem to vse slabše od rok. Koliko žalostnih zapisov je prebrati na spletnih straneh, ko mačje in pasje rite čakajo na nove kavčke, ker so jih lastniki zapustili, kar tam sredi polja, ker niso bili pripravljeni, da bi jih sterilizirali, kastrirali ali kako drugače poskrbeli za novi rod.

»Udomačili« smo tudi planet, pa z njim zdaj ravnamo kot svinja z mehom. Morali bomo biti bolj odgovorni, da ne bo planet postal neprijazna krogla, ki se nas želi čim prej znebiti. Nič namreč ne kaže, da nam bo kdo v prihodnjih desetletjih zgradil vesoljsko Noetovo barko in nas popeljal na nov planet, da si ga pametneje preoblikujemo po svoje. Marsikdo bo rekel, da odgovornost do Zemlje nosijo predvsem veliki igralci – od vlad do multinacionalk –, a mi lahko odgovornost kažemo tudi z drobnimi prijaznostmi: zavrnemo slamico, poberemo smet, sprehodimo se peš, ugasnemo luč in med umivanjem zob zapremo pipo ... Ni ravno težko, kajne?
Seveda pa ne smemo pozabiti biti prijazni do sebe. Nehajmo si že očitati tisto napako izpred dveh tednov, za katero ne ve nihče več. Brez slabe vesti si namenimo dolg sprehod po jesensko obarvanih gozdovih, pojejmo tiramisu in v nedeljo spimo uro dlje …

In ko se zbudimo, se odločimo, kako bomo ravnali tisti dan. Odgovorni smo za svoja dejanja. Izberimo prijaznost. Ustavimo se za minuto za opazovanje sončnega vzhoda, nasmehnimo se natakarju, ki skuha dobro kavo, pridržimo kolegu vrata, izgovorimo prosim in hvala, nasmehnimo se neznancu, pobožajmo sosedovo mačko … Tako lahko ustvarimo nove vezi, ki bodo, upajmo, nadaljevale verigo drobnih prijaznosti. Poskusimo, morda se zgodi čarovnija.

------
Avtorica je zaposlena v Delovnici.