Reševalci življenj na štirih tačkah

Še preden uzrem Majo Golob, zaslišim njene pse. Pet razposajenih kosmatincev v tujko laja bolj radovedno kot grozeče. Vaditeljica se že več kot 30 let ukvarja s treniranjem štirinožcev. Tik preden sem jo obiskala sredi sanjske hribovske pokrajine v Idrijskem Logu, se je vrnila z dvomesečnega dela v Kansas Cityju v ZDA, kjer je psa izšolala, da zna pravočasno zaznati vonj morskih sadežev. Svoji lastnici bo s tem najverjetneje (večkrat) rešil življenje.

Je to prvi tak »pasji« primer na svetu, vprašam Majo že takoj na začetku, a mi prav tako hitro zatrdi, da zelo nerada sodi o »prvih« primerih. Kolikor ve, psa, ki bi znal opozoriti na prisotnost morskih sadežev in s tem pomagati hudim alergikom, vsaj v ZDA pred tem ni bilo. Je pa ta zgodba zanimiva.

»Pred petimi leti sem za ameriško stranko izšolala psa, ki zna zaznati gluten. Lani je postala gospa alergična tudi na morske sadeže, kar je resna težava. Če gre samo mimo prostora, v katerem se kuha ta hrana, se lahko začne dušiti in umre. Če so sosedje kuhali morsko hrano, se je para po ventilaciji razširila v njeno stanovanje in jo spravila v resno nevarnost. Psa smo zato poskušali dodatno naučiti zaznati še to in uspelo nam je,« pove, kot bi mi razlagala recept za žlikrofe. Kot bi počela nekaj čisto vsakdanjega.

Skoraj umetnost

Njeno življenje je že dolgo zapisano psom. Začela je z dresuro policijskih psov, šolala haskije in se nato (skoraj) v celoti posvetila psom pomočnikom. Slepi, slabovidni, gluhi in naglušni, osebe na invalidskih vozičkih, nato so prišli še gluten, epilepsija, avtizem, posttravmatski sindrom in sladkorna bolezen. Nekaj od tega počne v Sloveniji, veliko čez lužo, kjer je treniranje psov pomočnikov precej bolj razširjeno kot pri nas. Štirinožni pasji pomočniki svojim lastnikom neverjetno dvignejo kakovost življenja, kar sogovornica med pogovorom večkrat poudari. Kako se loti učenja oziroma kako poteka vadba, mi pravzaprav niti ne zna natančno odgovoriti. »Sama pri šolanju ne uporabljam nekega sistema. Psa pogledam, vidim, kakšen je, nato se domislim, kako bo potekal trening. Vmes tudi malo eksperimentiram. Glede na to, da imam več kot 30 let izkušenj, vem, kaj moram storiti.«

Golobova pravi, da dela po občutku, in ta ji očitno dobro služi – neizpodbitno je prva izšolala psa, ki zna zaznati gluten v hrani. »Psu moraš predstaviti, kaj želiš od njega. To delaš s pozitivno motivacijo, se pravi s priboljški, igračami. Seveda so razlike, če treniram psa za slepega ali za sladkornega bolnika. Tehnike treninga so drugačne.« Skoraj jo pobaram po tem, zakaj o svojem delu še ni napisala knjige, pa me v smehu prehiti. »Sem praktik, ne teoretik. Razumem pasjo govorico in znam odreagirati v danem trenutku. To je skorajda umetnost, a o tem knjige ne bi znala napisati.«

Pasji jagodni izbor

Morajo pa imeti žival nekatere predispozicije. »Najprej mora biti do potankosti zdravstveno pregledana – preverimo kolke, komolce, oči, srce, kri in urin. Tudi psihične značilnosti o pomembne, kako se recimo odziva na hrup, na domače živali, gladka tla, promet ali temne prostore. Ker psi pomočniki gredo s svojim gospodarjem povsod. Če kateri od omenjenih koščkov manjka, pes za pomočnika ni primeren. Nekoč sem trenirala psa, za katerega se je v procesu nato pokazalo, da se boji košarkarske žoge. In kot tak žal ni bil primeren.« Morda se vse skupaj sliši ostro, skoraj nečloveško, tak »jagodni izbor«, a dejstvo je, da mora pes človeka spremljati 24 ur na dan in nikoli ne sme priti v položaj, v katerem bi lastnika spravil v smrtno nevarnost.

Zaradi strogih meril je pse, ki so primerni za pomočnika, težko dobiti. Botrskih družin, kakršne so v tujini pogoste in v katerih psička že od malega načrtno vzgajajo za pomočnika, v Sloveniji ni. In seveda tudi vse pasme niso primerne. »Sama večinoma uporabljam tiste, ki nimajo razvitega prehudega nagona in so do ljudi prijazne. Za slepe največ treniram z labradorci, včasih tudi z zlatimi prinašalci ali nemškimi ovčarji. Za sladkorne bolnike delam večinoma s špringer španjeli. Veliko je odvisno tudi od tega, v kakšnih okoliščinah živijo ljudje, ki potrebujejo psa pomočnika. Če gre za otroka, velik nemški ovčar seveda ne pride v poštev, kakor tudi, če človek živi v majhni garsonjeri. Sogovornica pravi, da vedno obravnava vsak primer posebej – in dela ji ne zmanjka. Poskuša čim bolj upoštevati želje uporabnika, najti zlato sredino, da je možnost ujemanja psa in vodnika kar največja.



»Trenutno šolam psa za odkrivanje glutena, šel bo na Madžarsko. V Evropi po mojih podatkih takšnega psa še ni. Pa ne, da pri nas ne bi bilo potreb po takšnih pomočnikih, le finance so ovira. Zdravstvena blagajna v Sloveniji namreč plača le pse, ki so v pomoč invalidom,« pravi Golobova. Preblisne me, da se o tem pravzaprav niti govori ne prav dosti – so ljudje sprejeli pse pomočnike? Ozavestili, v kakšno pomoč so lahko živali?

»Pred sedmimi ali osmimi leti sem izšolala psa za sladkornega bolnika. Pes v tem primeru po vonju človeka oziroma njegovega ustnega zadaha zazna visoko raven sladkorja v krvi. Možakar je takrat o tem razlagal svojemu osebnemu zdravniku, ki pa mu ni verjel, da žival to res zmore. Ta isti pes je celo možakarjevi soprogi nakazal, da ima težave s sladkorjem v krvi, ko niti sama še ni vedela za to.« Zadaj smo in le počasi capljamo za velikimi, opozarja Golobova, ki je v ZDA redna gostja v centrih, ki se ukvarjajo s treniranjem psov pomočnikov.

Psa pomočnika pustite pri miru

Čeprav se ljudem, ki jih pestijo bolezni ali invalidnost, s psom pomočnikom kakovost življenja res poveča, pa je žival velika obveznost. Postane član družine in tega se je treba zavedati. Pes pomočnik je v službi 24 ur na dan, zato njegova vloga ni enaka tisti, ki jo imajo hišni ljubljenčki.

»Pes pomočnik mora biti pri lastniku, zato veljajo zanj strožja pravila glede poslušnosti. Ne more prosto letati z drugimi kosmatinci, prav tako ga ne smejo božati mimoidoči. Ko treniram psa za slepo osebo, se mi pogosto zgodi, da ga želi vsak pobožati, pocrkljati. Tega ljudje ne smejo početi, v pse pomočnike se ne posega,« večkrat opozori vaditeljica. Kosmatim pomočnikom ljubezni nikakor ne manjka, je jasna tudi glede tega, in nimajo slabše kakovosti življenja, le bolj resna pravila in obveznosti veljajo zanje, ne nazadnje je življenje gospodarja na njihovih plečih – in katera vloga bi bila lahko še bolj resna?

Ker venomer govorimo le o psih, še nekaj besed o njihovih lastnikih oziroma vodnikih. Tudi ti imajo do psa veliko obveznost in brez aktivnega sodelovanja to razmerje človek – pes ne bo dobro delovalo. Ne nazadnje mora lastnik prepoznati, kaj mu želi žival dopovedati. Sama kot inštruktorica je zraven od prve do zadnje točke. Od nakupa psa do treninga in predaje lastniku. Maja pravi, da jo uporabniki včasih prosijo, naj za psa pomočnika izuči njihovega pasjega ljubljenčka. Možnost neuspeha je v tem primeru večja kot sicer, saj ti psi pogosto nimajo pravih predispozicij za pomočnika.

Neenakovredno partnerstvo

»Odnos do pasjih pomočnikov pa mora biti sicer enak kot do t. i. ljubljenčkov. Mi smo vodje, pes mora ubogati naše ukaze. Ne gre za enakovredno partnerstvo, pes je v podrejenem položaju, kakor ostro se to sliši. Žival moramo obvladovati in ona mora to jasno čutiti. Lastnik jo usmerja in ona sledi poveljem. Tu ni razlik, tudi če gre za živalskega pomočnika.« Maja Golob je sicer skeptična do ljudi, ki s psi (ne pomočniki) ravnajo kot z otroki. Pes mora imeti svoj prostor v stanovanju in to naj ne bi bila zakonska postelja.

Navduši me zgodba o slepem paru iz Postojne, za katerega je Maja izšolala dva psa. »Najprej sem izšolala nemškega ovčarja za moškega, potem je pes zaradi starosti poginil. Zdaj imata izšolano labradorko, katere lastnica je ona. Par je po zaslugi psa vodnika povsem samostojen. Vodi ju povsod, od trgovine do zdravstvenega doma in po drugih opravk, gospod je šel s psom na vlak in nista imela nobenih težav. Žival jima je dala neodvisnost in to slepim, pa tudi drugim, pomeni izredno veliko.«



Pogovor naju odpelje k družbi, ki naj bi bila že dovolj odprta, da pasjim pomočnikom dovoli povsod – ker to pri nas nalaga zakon. Pes pomočnik lahko gre povsod. Pika. »V Sloveniji to še ni čisto optimalno, zgodilo se je že, da so varnostniki ljudi z živalskimi vodniki napodili iz trgovskih centrov. V ZDA, recimo, se nihče ne bo vtaknil v psa pomočnika, nikomur to ne pade na kraj pameti.«

Preden se posloviva, je neizbežna fotografska seansa z Majo in pasjimi prijatelji. Štirje kosmatinci, bolj ali manj ubogljivi in poslušni, ter pasja mamica z osmimi mladički so njena vsakodnevna družba. Poleg tistih, ki jih trenira za pasje pomočnike in bodo odšli na različne konce sveta.