Rdeča bivališča

Nanje vsekakor sodi tudi zaradi skrbi za stanovanjske potrebe svojih meščanov. Veliko mest ima »občinska« stanovanja, a nobeno jih ne ponuja toliko kakor Dunaj. Kar četrtina Dunajčanov namreč živi v »občinskih stanovanjih«.

Ko nas nekoč ne bo več, bodo za nas govorili ti kamni, je leta 1930 dejal takratni dunajski župan Karl Seitz, ko je slovesno odpiral Dvor Karla Marxa (Karl-Marx-Hof).

To ogromno poslopje, ki je zunaj videti kot prava utrdba, je najbolj znana dunajska »občinska zgradba« (Gemeindebau) in podobna turistična atrakcija, kakor sta veliko kolo v zabaviščnem parku Prater ali katedrala svetega Štefana. V tej stavbi, ki je s 1100 metri dolžine najdaljša stanovanjska hiša na svetu, živi v 1268 stanovanjih v lasti dunajske občine cela soseska ljudi.
 

Zapuščina rdečega Dunaja

A Dunaj ni svetovni rekorder le zaradi dolžine tega mastodonta, avstrijska prestolnica je prva na svetu tudi po številu ljudi, ki živijo v občinskih stanovanjih. Ni bilo vedno tako, takšna socialna stanovanjska politika je zapuščina »rdečega Dunaja« oziroma dunajske vladavine socialdemokratov, ki je letos slavila svoj stoti rojstni dan.

Še na začetku 20. stoletja, ko je imel Dunaj kot glavno mesto enega največjih imperijev na stari celini podobno število prebivalcev kakor zdaj, je bilo 300.000 od dveh milijonov meščanov brez lastnega bivališča. Tako kot v drugih takratnih »megapolisih« po svetu bivalne razmere niso bile rožnate, po zlomu monarhije in koncu prve svetovne vojne, ko je prva republika ostala brez industrijskega zaledja in ozemelj, ki so nekoč hranila imperij, pa je bilo stanje katastrofalno.

Leta 1919, ko so oblast v mestu prevzeli socialdemokrati, je bilo 90 odstotkov stanovanj brez vode in stranišč, smrtnost med otroki je bila ogromna, tuberkuloza pa tako razširjena, da so jo poimenovali kar »dunajska bolezen«.




Zato so se »rdeči« odločili, da je treba nekaj storiti. In so. Začeli so graditi socialna stanovanja. Uvedli so davek na nepremičnine in z njim pokrili tretjino stroškov gradnje občinskih stanovanj.

Prvi »dvor« so odprli leta 1925, potem so zgradbe, ki jih je načrtovalo okoli 200 arhitektov, med katerimi je bilo veliko učencev legendarnega Otta Wagnerja, začele rasti kot gobe po dežju.

V času »rdečega Dunaja« so zgradili 64.125 stanovanj za približno 200.000 meščanov. Ko je leta 1934 prestolnica prve republike postala »prva žrtev« domačega avtohtonega nacizma, je že desetina njenih prebivalcev živela v občinskih stanovanjih.

»Avstrofašizem« je prekinil tradicijo dunajske stanovanjske politike, ki je bila navdih za podobne socialne projekte na drugi strani Atlantika. Med kratkotrajno držav­ljansko vojno se je pokazalo tudi, zakaj so te občinske dvore gradili kot utrdbe, saj sta bila glavni dunajski prizorišči bojev med fašisti in socialisti prav Karl-Marx-Hof in trg pred Dvorom Friedricha Engelsa.

Po zmagi so ju fašisti seveda pre­imenovali. Imenu Engels so odvzeli zadnjo črko, avtor Kapitala in borec za delavske pravice pa se je moral obračati v grobu, ker so njegovemu dvoru dali ime enega od poveljnikov fašistične paravojaške milice Heimwehr Karla Biedermanna.

Proletariat, pomešan z meščanstvom

Po drugi svetovni vojni so skoraj vsem preimenovanim dvorom vrnili stara imena, hkrati pa so začeli graditi nova občinska stanovanja. Že do rojstva druge republike so jih zgradili okoli 30.000, zdaj pa je na Dunaju okoli 220.000 občinskih stanovanj, v katerih živi kakih pol milijona ljudi oziroma četrtina prebivalcev prestolnice.

V 80. in 90. letih, ko prebivalstvo v mestu ni več naraščalo, se je umirila tudi gradnja občinskih stanovanj, zadnji Gemaindebau starega tipa so postavili leta 2004. A premor ni bil dolg. Pred tremi leti je sedanji dunajski socialdemokratski župan Michael Ludwig, ki je bil takrat še občinski uradnik in je bil v mestnem svetu pristojen za stanovanjsko politiko, začel novi program, ki so ga poimenovali »Gemaindebau Neu«, do leta 2021 pa načrtujejo gradnjo 4000 novih občinskih stanovanj.

Kritiki pravijo, da je to storil zaradi volilnih razlogov, zagovorniki pa opozarjajo, da je bil korak nujen, saj je Dunaj eno od najhitreje rastočih mest na stari celini.



Desničarski nasprotniki socialne stanovanjske politike prav tako trdijo, da je prerazporeditev glasov glavni razlog, zakaj na Dunaju niso tako kot v kakem Parizu socialnih stanovanj nikoli potiskali na obrobje mesta, ampak so poskušali proletariat pomešati z meščanstvom. A čeprav jim to prerazporejanje ni nikoli zares uspelo, saj je v prvem okrožju oziroma strogem središču mesta le šest kompleksov z občinskimi stanovanji, v proletarskem delu Favoriten pa kar 137, se jim je uspelo izogniti getoizaciji in nemirom »ponižanih in užaljenih«, ki jih v svojih »banlieuejih« doživljajo v francoski prestolnici.

Hkrati pa ne velja več pravilo, da tisti, ki so jih nekoč imenovali proletariat, dandanašnji pa bi jim veljalo pristaviti še pridevnik »lumpen«, glasujejo za rdeče. Tako kot v 30. letih prejšnjega stoletja zdaj ti podpirajo sile s povsem nasprotnega političnega brega.

Kar četrtina dunajskih volivcev živi v občinskih stanovanjih, ki so pravi rezervoar glasov za dve stranki: socialdemokrate in svobodnjake. Po ocenah agencij za merjenje ljudskega razpoloženja jih je leta 2010 še 60 odstotkov volilo »rdeče«, pet let pozneje pa so s 47 odstotki glasov v »Gemeindebauen« zmagali »modri«, socialdemokrati so dobili le še 42 odstotkov.

V debati o varnosti in kakovosti življenja, ki se je takrat razvnemala zaradi množice pribežnikov po balkanski poti, so bili skrajni desničarji uspešnejši od zmernih levičarjev.

Cesta od Madrida do Stockholma

Ko so pred afero Ibiza, ki je z oblasti odplaknila svobodnjake, ti še imeli krila, so prebivalstvo strašili z dejstvom, da v občinskih stanovanjih živi čedalje več »tujcev«. Od leta 2007 namreč lahko za ta stanovanja zaprosijo tudi državljani drugih članic Evropske unije, zakoniti begunci in prebivalci tretjih držav, ki imajo dovoljenje za bivanje v Avstriji.

Deset let po uvedbi sprememb se je v teh zgradbah število stanovalcev, ki nimajo priseljenskih korenin, zmanjšalo z 218.000 na 190.000 (na okoli 43 odstotkov vseh stanovalcev), število stanovalcev iz tretjih držav pa je zraslo s 148.000 na 203.000 (na približno 46 odstotkov).

Le delež tistih, ki prihajajo iz drugih držav EU, je ostal približno enak: 11 odstotkov oziroma 49.000 stanovalcev. Kakor so izračunali pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), živi v dunajskih občinskih stanovanjih polovica prišlekov iz Turčije (okoli 60.000 ljudi) in tretjina tistih, ki so se rodili v nekdanji Jugoslaviji, večinoma Srbiji in Bosni in Hercegovini (okoli 100.000 ljudi).

Opozoriti velja, da so pri teh izračunih šteli tako tiste, ki imajo avstrijsko državljanstvo, kot tiste, ki so brez njega.

Najemnina za takšno stanovanje je 7,5 evra na kvadratni meter, zanj pa lahko zaprosijo tisti, ki vsaj dve leti stanujejo na istem dunajskem naslovu, imajo najmanj 17 let, ne presegajo določene višine osebnih dohodkov in izpolnjujejo celo vrsto pogojev, ki dokazujejo, da občinsko bivališče zares potrebujejo.

Zaradi pritožb, da se v ta stanovanja vsel­jujejo zlasti tujci, je župan Ludwig uvedel posebni »dunajski bonus«, ki daje prednost tistim z daljšim bivan­jem v prestolnici.

Trenutno je obseg vseh dunajskih občinskih stanovanj 13.441.914 kvad­ratnih metrov, kar je, kakor so izračunali v občinskem podjetju Wiener Wohnen, ki jih upravlja, površina, kakor bi jo imela štiri metre široka cesta od Madrida do Stock­­holma. V teh stavbah je 7600 dvigal; če bi jih vsa postavili drugo na drugo, bi nastal stolp, ki bi bil dvakrat višji od Himalaje.

Vsi kompleksi se ne imenujejo dvori, a kar 82.000 od 220.000 jih ima »Hof« v svojem imenu. Dve tretjini se jih imenuje po politikih, četrtina od teh po politikih iz okrožja, v katerem so jih zgradili. Feminizma ni bilo zraven, ko so jim dajali imena: le malo so jih poimenovali po ženskah.

Obilica imen lahko povzroči tudi zmedo. Znan primer je prav razvpiti Karl-Marx-Hof, saj v njegovi neposredni bližini stoji Karl-Mark-Hof, ki so ga poimenovali po socialdemokratskem politiku. Dvor Karla Marxa je rekorder po dolžini, a je po številu prebivalcev s svojimi 1268 stanovanji šele na 10. mestu. Kar 25 kompleksov ima namreč več kot 1000 bivališč in na prvem mestu je po vojni zgrajeni Grossfeldsiedlung, v katerem je celo 5516 stanovanj.