Razkošje, imenovano umetnost

Prav zadnjič sem v reviji El Normal brala intervju z mednarodno priznanim umetnikom Markom Peljhanom, ki ga je naredila Alenka Kraigher. V njem med drugim pove, da se je svet umetnosti spremenil predvsem zato, ker se je izgubila zavest o skupnosti. »Jaz sem si vedno želel ustvarjati kot del skupnosti in za skupnost.« Na vprašanje o tem, ali meni, da imamo kot človeštvo vgrajen avtodestruktivni čip, odgovori, da živimo v času, ko se ljudje ne trudijo več biti izobraženi, ko se intelektualna investicija ne ceni, ko ljudje ne berejo več knjig. »Gre za neko nelogično akumulacijo, povezano s potrošništvom. Imamo napačno projekcijo, ki je pač povezana s sistemom vrednot, v katerem večina sveta deluje.« In to je svet, ki ga umetnost ali umetniška kreativnost bolj malo zanimata, intelektualci prav tako – v času lažnih novic so teorije zarote bolj vznemirljive kot refleksija družbe. Umetniki so najprej na udaru vseh desnih politik, od nekdaj je bilo tako, a v času kapitalizma je umetnost postala tudi nekakšno razkošje, ki ga nihče ne potrebuje, ker se je ne da izmeriti, ker je premalo preračunljiva …, predvsem pa je izbrisna vrednost umetnosti in intelektualne misli. Ne govorim o uspešnih umetnikih, ki so vpeti v umetniški sistem, ampak o množici vseh drugih, ki ostajajo na margini tako imenovanega umetniškega trga, ki komaj preživijo. In vse slabše bo.

Ko sem se pred kratkim pogovarjala z znanko, katere hči študira sodobno vizualno umetnost v tujini, mi je govorila o tem, da postaja vedno bolj jasno, da bo v bližnji prihodnosti ta »razkošni« poklic umetnika dostopen le še mladim, ki imajo dovolj bogate starše, ki jim bodo lahko plačevali razkošje, imenovano umetniško ustvarjanje. Spomnim se, kako mi je gledališka umetnica Penny Arcade – v 60. letih je bila ena od Warholovih superzvezd – pripovedovala, da ameriška mladina izgublja idealizem. Mladi so od nekdaj bili idealisti in so bili prvi, ki so spodbujali socialne spremembe. Ampak mladost izginja in je hkrati vedno bolj slavljena. »Ko mladi v ZDA končajo študij, so že obremenjeni z visokimi študentskimi dolgovi. Kapital jih že ima v pesti. In prav najbolj zanimivi si, če nimajo bogatih staršev, težko privoščijo življenje v New Yorku. Potem pa lahko preberemo članek o dvaindvajsetletniku, ki plačuje 6000 evrov na mesec za atelje, opisujejo pa ga kot umetnika, ki se zelo težko preživlja.« Pojmi so torej precej zmešani. Z novinarstvom je podobno; če ima mladi novinar ali bodoči pisatelj srečo, da ga kot pripravnika vzamejo na katero od elitnih revij, recimo na sijajni New Yorker, bo pripravništvo opravljal brez plačila, tudi če je zelo nadarjen, kajti na pripravništvo čaka še toliko drugih, ki so pripravljeni delati brez plačila. In kako preživijo? Bo tudi pri nas kmalu tako?

Živimo v času, ko je ustvarjalnost izgubila svojo ceno. A vseeno je bila umetnost od nekdaj predvsem ogledalo, nekaj, kar premakne naše misli in čustva, kar ruši pravila in tabuje. Žal so ekscesi in škandali, ki so bili včasih del umetnikove biti, saj so z njimi raztreščili blazirane misli ljudi, v sodobnem času postali privilegij pop ikon in zdolgočasenih bogatašev. Kot pravi indijska pisateljica in aktivistka Arundhati Roy, žal besede, kot sta napredek in razvoj, danes povezujemo le z ekonomijo. Nič več ne razmišljamo, da se znajo razvijati in spreminjati tudi modrost, čustvovanje, medčloveški odnosi. Še beseda svoboda ima samo potrošniški pomen; svobodni smo le takrat, ko si lahko kupimo, kar si zaželimo. Prav zaradi vsega tega živimo v času kroničnega pomanjkanja idej. Politika nima vizije. Strategije vlade o prihodnosti so birokratske floskule. Država se obnaša kot podjetje: krči stroške, meri učinkovitost, ukinja javno dobro. V takšnem mišljenju ni veliko prostora za kreativnost. A ideje morajo vseeno priti od nekod. Nekdo jih mora ustvariti. Umetnik, inspiracija, talent, pamet, čustvo, atmosfera ... Nove ideje, ki se plemenitijo med sabo, najlepše uspevajo v skupnosti, o kateri je govoril Marko Peljhan, a je že dolgo ni več.