Neomejen dostop | že od 9,99€
Pesnica Maya Angelou je najraje pisala v hotelskih sobah; s sabo je prinesla slovar, sveto pismo, karte in steklenico šerija in začela ustvarjati. Nekatere umetnice so se v svoje delo vrgle s celim telesom. Koreografka Pina Bausch, avtorica plesnih klasik, kot sta Café Müller in Kontakthof, je vsako predstavo začenjala brez vsega – brez teksta, načrta, koncepta –, samo »z občutkom v sebi, za katerega niso obstajale niti besede niti slike«. Oblikovala je prav posebno tehniko vprašanj in odgovorov. Na vajah je namreč plesalce spraševala o njihovih spominih, o tem, kako so kot otroci doživljali strah, kdo je bil prvi mrtev človek, ki so ga videli v življenju, kakšen je bil njihov najlepši poljub, najbolj grenak … Poskušala je začutiti njihova razpoloženja, skozi njih stanje sveta, na improvizacijskih vajah pa jih je spodbujala, naj ji pripovedujejo s telesom: »Naredi nekaj, česar se sramuješ«, »Z gibanjem napiši svoje ime«, »Premakni najljubši del telesa«. Včasih so tudi govorili, le nekaj stavkov – ki so delovali kot povečevalno steklo, tako močno, kot da bi bili dolgi monologi. Vse to, ves ta kolaž je sestavila v predstavo.
Dogajalo se je, da so še teden dni pred premiero obstajali samo fragmenti, nepovezani odlomki, a jih je v nekaj dnevih znala zmontirati in zlepiti v izjemno perfekcijo. Pred premierami ni spala, ni jedla in je skodelico kave ter svojo večno cigareto odložila le, kadar je zaplesala. Ob desetih dopoldne je začenjala z vajami, v plesnem studiu je ostajala do pozne noči in doma premišljevala in delala načrte za naslednji dan do treh zjutraj. Po vsaki premieri je bila tako izčrpana, da je bila prepričana, da bo to njena zadnja predstava, a je kmalu dobila idejo za novo. »Ne vem, od kje je prišla, a včasih imam občutek, kot da bi nekdo prižgal luč.«
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji