V nadaljevanju preberite:

Strnjena laufarska družina pripelje svoje obleke in obličja oziroma larfe, kot jim pravijo, na plan le v pustnem času, sicer so varno spravljeni v prostorih društva Laufarija Cerkno. Leta 2026 bodo v društvu praznovali 70-letnico. Starejši člani vajeti počasi, a vztrajno prepuščajo v roke mladim. Laufarija ima trenutno okrog 114 članov; da bi zanimanja zanjo zmanjkalo, se ne bojijo.

Vprašanje je, koliko vsak posameznik, ki v pustnem času spremlja laufarijo, naj bo domačin ali obiskovalec, razmišlja o ozadju likov. Ti namreč poosebljajo različne družbene in poklicne skupine domačega okolja, nekateri – in ti so posebno zanimivi in privlačni, sploh če se zna oseba pod larfo dobro vživeti v svojo vlogo – pa poosebljajo človeške značilnosti in slabosti. Člani laufarije nedvomno morajo biti dobri igralci. Levji delež pade vsako leto na predstavnike cesarsko-kraljeve sodnije. Sodnik, advokat, porota in pisar pred večstoglavo, lahko pa tudi do dvatisočglavo množico, preberejo obtožnico pustu in ga kljub advokatovemu trudu, da bi mu končno prigovoril oprostilno sodbo, po odločitvi porote obsodijo na smrt.

Za marsikoga je ta del tradicije najbolj zabaven. Ker se tik pred tem namreč bere kalamuon. Tu stvar zares postane zanimiva. Nihče človeku ne more jamčiti, da se ne bo pojavil v kalamuonu. Vsakokratnemu županu udeležba zagotovo ne uide, »nevarno« je, da se v njem pojaviš kot (ne)sposobni novinar, gostinec, arhitektka, direktor te ali one ustanove … Prav tako ni povsem jasno, ali je huje, če v kalamuonu si ali če te v njem ni.